Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena ZDR-1, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako je upoštevalo ZJF in ZUJF, da je potrebno upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot in pri tem upoštevalo pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Pri tem pa ni upoštevalo pravne podlage, ki jo je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo in sicer določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni zatrjevala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj ali da je toženki plačala stroške prevoza na delo in z dela, da bi se izognila sili. Odgovornosti za preplačilo tako ne more prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 136,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 134,56 EUR v roku 8 dni (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je potrebno pri izračunu stroškov, do katerega je tožena stranka upravičena za prevoz na delo in z dela, upoštevati le postajališča javnega prevoza, ki se nahaja v kraju bivališča tožene stranke. Tožeča stranka je preverila, ali ima tožena stranka možnost uporabe javnega prevoza in če je morebiti teh možnosti več. V konkretnem primeru je imela tožena stranka možnost uporabe javnega prevoza od avtobusnega postajališča A. ali avtobusnega postajališča B.. Medtem ko je avtobusno postajališče A. od kraja bivanja tožene stranke oddaljeno 62,2 m, je avtobusno postajališče B. oddaljeno 803,5 m. Cena vozovnice na relaciji AP B. do C. znaša 1,00 EUR, medtem ko cena vozovnice na relaciji AP A. do C. znaša 1,80 EUR. Navaja, da sta obe postaji od prebivališča tožene stranke oddaljeni manj kot 2 km in tako obe predstavljata primerno izhodišče za uporabo javnega prevoza. Na podlagi teh ugotovitev je tožeča stranka toženi stranki zagotovila povračilo stroškov prevoza, ki je cenejši, tj. od postaje AP B.. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno pri izračunu upravičenosti do povračila stroškov prevoza na delo in z dela upoštevati le postajališča, ki se nahajajo v kraju, kjer javni uslužbenec prebiva, saj ZUJF nikakor ne zahteva od delodajalca, da upošteva le postajališče javnega prevoza, ki je v kraju bivališča javnega uslužbenca, ampak iz določbe izhaja le, da javnemu uslužbencu pripada povračilo za tisti javni prevoz, ki ga lahko uporabi v radiu 2 km od svojega bivališča. Meni, da delodajalec kot javni zavod mora, skladno z določbami ZUJF in skladno z načeli Zakona o javnih financah preveriti vse možnosti uporabe javnega prevoza in javnemu uslužbencu povrniti stroške najcenejšega prevoza. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. V predmetnem sporu je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala vračilo preveč plačanih stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 136,23 EUR. Izračuni tožene stranke se nanašajo na plačane stroške za prevoz na delo in iz dela od junija 2012 do marca 2015 z obrazložitvijo, da je te stroške sedaj izračunala tako na podlagi pripadajočih stroškov v višini javnega prevoza, kot na podlagi kilometrine.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka v reviziji preverjala vse možnosti prevozov, cenike, razdalje in časovne izgube in ugotovila, da je bila tožena stranka za določene dneve, ko je glede na vozni red in delovno obveznost tožene stranke na določen dan obstajala možnost uporabe javnega prevoznega sredstva, za take dneve izračunala strošek prevoza na delo in z dela z uporabo javnega prevoznega sredstva, za ostale dneve pa upoštevala kilometrino. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni pravilno in v skladu s predpisi upoštevala izbrane lokacije oziroma avtobusne postaje, saj tožena stranka prebiva v kraju A.. Po zaključku sodišča prve stopnje je potrebno upoštevati avtobusno postajo v tem kraju (A.) in ne druge avtobusne postaje v B., ker je po določbi prvega odstavka 169. člena ZUJF1 kraj, iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, kraj bivališča delavca, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je napačno dalo poudarek predvsem ugotavljanju razdalje (ali kraj A. ali B.), ne pa pravilom o neupravičeni pridobitvi, na kar je utemeljeno opozarjala toženka že v odgovoru na tožbo. Predmet spora ni zahtevek delavke za priznanje prevoznih stroškov, da bi bilo bistveno le vprašanje pravilne višine prevoznih stroškov, pač pa je za odločitev v obravnavanem primeru ključno vprašanje, ali je delavka v vsakem primeru previsokega izplačila prevoznih stroškov te delodajalcu tudi dolžna povrniti.

8. Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena ZDR-12, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako je upoštevalo ZJF3 in ZUJF, da je potrebno upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot in pri tem upoštevalo pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Pri tem pa ni upoštevalo pravne podlage, ki jo je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo in sicer določbe 191. člena OZ4, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Na to določilo se je že v postopku na prvi stopnji utemeljeno sklicevala toženka, ko je ugovarjala, da na njeni strani ni okoliščin, ki bi ji nalagale obveznost plačila, pač pa so te v sferi tožeče stranke, ki je toženki priznavala sporne stroške ter ji izplačala kilometrino, ker ji je bilo to enostavneje, čeprav je vedela, da je mogoč tudi javni prevoz.

9. Neutemeljeno pritožba izpostavlja 2. člen ZJF, in da je naloga delodajalca, da ugotovi najkrajšo in najcenejšo pot do kraja bivališča do delovnega mesta. Tožeča stranka je namreč imela v spornem obdobju vse možnosti, da bi stroške prevoza obračunala na način, kot ga uveljavlja v tem sporu. Skladno z določbo 191. člena OZ, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni zatrjevala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj ali da je toženki plačala stroške prevoza na delo in z dela, da bi se izognila sili. Odgovornosti za preplačilo tako ne more prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o uravnoteženju javnih financ, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj. - ZUJF. 2 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1. 3 Zakon o javnih financah,Ur. l. RS, št. 11/11 in nadalj. - ZJF. 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj. - OZ.