Jedro

Tožena stranka je tožniku v sklepu o disciplinski odgovornosti utemeljeno očitala, da je zaradi nepravilnega rokovanja uničil varnostni kovček. Zato je izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti zakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o disciplinski odgovornosti št. ..., ki mu ga je 28. 4. 2011 izdala tožena stranka (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 15,64 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi zatrjuje, da je že v postopku na prvi stopnji navedel več možnih razlogov za uničenje varnostnega kovčka, vendar sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Do uničenja je prišlo zaradi „neizpravnosti“ kovčka oz. bazne postaje. Kovček se je brez razloga aktiviral tudi sodelavcem A.A., B.B., C.C. in D.D., sodišče prve stopnje pa je dokazni predlog za njihovo zaslišanje neutemeljeno zavrnilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepravilno delovanje kovčkov oz. baznih postaj sta opazila tudi kontrolor E.E. in kontrolor F.F.. Slednji je zamenjal podnožje bazne postaje, ker ga je tožnik opozoril, da rdeča lučka na postaji ne oddaja pravilnih signalov. Ob obravnavanem dogodku rdeča lučka ni utripala, zato je bil tožnik prepričan, da je varnostni kovček pravilno nameščen v bazni postaji. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem napačno citiralo tožnika, ki je izpovedal, da je lučka v preteklosti utripala brez razloga, ne pa, da je napačno utripala v obravnavanem primeru. Tožnik nadalje sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegove navedbe, da so bile aktivacije in okvare kovčkov pri toženi stranki pogoste, v dokaz katere je predložil članek iz spletnega portala G.si in mnenje sindikata H. z dne 5. 7. 2011. V zvezi s tem je predlagal tudi zaslišanje sindikalista I.I., vendar je sodišče prve stopnje tudi ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njegovih navedb, da so bili sistemi J. 11. 3. 2011 predani v analizo proizvajalcu zaradi poškodbe na mehanskem zatiču pokrova in sledi črnila. Takšne sistemske nepravilnosti, za katere tožnik ne more biti odgovoren, bi lahko bile vzrok aktivacije kovčka tudi v obravnavanem dogodku. Tožnik v pritožbi nadalje opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo njegove hude malomarnosti. Tožena stranka je brezhibnost delovanja sistema dokazovala s poročilom pogodbenega sodelavca, ki je od nje finančno odvisen in zato pristranski. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se kovček v času vožnje ne more premakniti iz bazne postaje. To sicer izhaja iz izpovedbe K.K., vendar on ni strokovnjak za to področje, poleg tega pa je kot delavec tožene stranke pristranski. Varnostni kovček v bazni postaji ni fiksiran, zato se lahko med vožnjo zaradi tresljajev dvigne in izgubi kontakt z bazno postajo. Tožena stranka mu je v disciplinskem postopku očitala le, da kovčka v bazno postajo ni vložil pravilno, kar ne drži, saj iz poročila o izrednem dogodku z dne 17. 3. 2011 izhaja, da se je kovček v vložišču nahajal do prihoda pooblaščenega delavca družbe L. d. o. o., v postopku pred sodiščem prve stopnje pa mu je očitala tudi, da ni bil pozoren na vse tri signale. Tožnik se zato v disciplinskem postopku glede drugega očitka ni mogel zagovarjati. V navodilu št. ... rdeča lučka ni omenjena, nanjo tudi med usposabljanjem ni bil opozorjen. Tožnik nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje glede razlike v času, zabeleženim v črni skrinjici in tahografu. Še vedno ni jasno, zakaj je prišlo do razhajanja devetih minut. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sledilo izpovedbi K.K., ki je le ugibal, kaj se je tistega dne dogajalo. Dokazno breme v disciplinskem postopku nosi tožena stranka, očitanje nepravilnega ravnanja na podlagi domnev in ugibanj pa ni dopustno. Tožnik v pritožbi še opozarja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tranzitnega časa 2 ni podaljšal v M., v drugih pripravljalnih vlogah pa je trdila, da je bil kovček ob prihodu v M. že aktiviran. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v pritožbi uvodoma uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje kot nepotrebne zavrnilo njegove dokazne predloge za zaslišanje delavcev tožene stranke A.A., B.B., C.C. in D.D.. Pritožbeno sodišče s to odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša, saj vzrok uničenja varnostnih kovčkov, s katerimi so rokovali navedeni delavci, za odločitev v tej zadevi ni pomemben. Enako velja tudi glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje sindikalista I.I., saj je tožnik njegovo zaslišanje predlagal v dokaz trditve, da število aktivacij kovčkov pri toženi stranki zaradi (domnevno) nestrokovnega ravnanja delavcev presega vsako razumno mejo, kar pa na odločitev v tej zadevi prav tako nima nobenega vpliva.

Predmet presoje v tej zadevi je namreč zakonitost sklepa o disciplinski odgovornosti z dne 28. 4. 2011 (priloga A 1), s katerim je tožena stranka tožniku izrekla denarno kazen v obliki znižanja šestih mesečnih plač za 5 % povprečne plače, izplačane v preteklih treh mesecih pred kršitvijo pogodbenih in drugih obveznosti [iz delovnega razmerja]. V obrazložitvi sklepa o disciplinski odgovornosti je tožniku očitala, da je zaradi nepravilnega rokovanja 17. 3. 2011 uničil varnostni kovček, ker ga po zaprtju ob 19:57 uri ni pravilno vložil v vložišče bazne postaje, zato se je ob 20:18 sprožil varnostni sistem, ki je obarval njegovo vsebino in kovček uničil do te mere, da ga ni bilo mogoče popraviti. Iz obrazložitve sklepa nadalje izhaja, da bi se moral tožnik v skladu z navodili o delovanju kovčka (Uporaba varnostnih kovčkov za prenos vrednostnih pisem št. ... z dne 30. 5. 2008 in Kratka navodila - poštni uslužbenec, oboje v prilogi B 4) in izvedenim usposabljanjem za rokovanje z varnostnimi kovčki ob vložitvi kovčka v bazno postajo prepričati, ali je ta pravilno nameščen (ob pravilni namestitvi se sproži zvočni signal in se pojavi izpis na zaslonu kovčka), iz zbranih dokazov pa je razvidno, da tožnik tega zaradi slabega poznavanja navodil ali pa malomarnega postopanja ni storil. V skladu z navedenim je zmotno pritožbeno zavzemanje, da mu tožena stranka neupoštevanja zvočnih ter vizualnih signalov v disciplinskem postopku sploh ni očitala.

Kot že navedeno, za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali so nepravilno delovanje varnostnih kovčkov oz. baznih postaj opazili tudi drugi delavci tožene stranke, kot tudi ne, ali so bile na drugih kovčkih ugotovljene sistemske nepravilnosti. V tej zadevi je namreč pomemben le vzrok uničenja varnostnega kovčka, s katerim je 17. 3. 2011 rokoval tožnik. Z ozirom na to pa je nepomembno tudi s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je do aktivacij varnostnih kovčkov pri toženi stranki prihajalo (pre)pogosto. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo načela kontradiktornosti, ker se do teh navedb tožnika v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo, saj se ni dolžno opredeljevati do

vseh strankinih navedb

, temveč le do tistih , ki so za odločitev v zadevi bistvenega pomena.

Pritožbeno sodišče glede vzroka aktivacije spornega kovčka pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je v 14., 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo zavrnilo vse s strani tožnika zatrjevane možne razloge za aktivacijo kovčka. Pritožbeno zavzemanje, da je do aktivacije prišlo zaradi nepravilnosti delovanja kovčka oz. bazne postaje, nima opore v izvedenih dokazih, saj je K.K. izpovedal, da v kolikor bi do okvare elektronike in posledično do situacije, ko se kovček in bazna postaja ob vložitvi kovčka „ne bi spoznala“, resnično prišlo, treh signalov (pisk, zapis „tranzitni čas 2 teče“ in v naslednji sekundi še „v bazi izklop“ ter prenehanje utripanja rdeče lučke) na katere bi moral biti tožnik pozoren, ne bi bilo, kar bi moral tožnik takoj javiti kontrolorju tožene stranke. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno navedbo tožnika, da priča K.K. za podajo takšnih zaključkov nima ustreznega strokovnega znanja, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je po poklicu varnostni inženir, pri toženi stranki pa je zadolžen za izobraževanje delavcev glede ravnanja z varnostnimi kovčki v skladu z navodili pooblaščenega serviserja. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala, da je do uničenja kovčka prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, saj enega od treh signalov v obravnavanem primeru gotovo ni bilo (zapisov „tranzitni čas 2 teče“ in „v bazi izklop“). V nasprotnem primeru bi bilo to namreč zabeleženo v izpisu črne skrinjice (priloga B 8), iz njega pa izhaja le, da tranzitni čas 2 od vložitve spornega kovčka v bazno postajo do njegove aktivacije ni nehal teči. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika glede nepravilnega delovanja rdeče lučke na bazni postaji, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča ključno, da je tožnik spregledal (vsaj) odsotnost zapisa „v bazi izklop“ na zaslonu varnostnega kovčka, ki oznani, da sta se kovček in bazna postaja „spoznala“, posledično pa se tranzitni čas 2 prekine in kovček v bazni postaji izklopi. Tožnik je sicer izpovedal, da je bil prepričan, da je kovček pravilno vložil v bazno postajo, ker je lučka na njej prenehala utripati, vendar pa ga to ne odvezuje dolžnosti, da bi moral biti pozoren tudi na ostala dva signala (zvočni signal in zapis na zaslonu kovčka), na katera pa je bil na usposabljanju za rokovanje z varnostnimi kovčki nesporno izrecno opozorjen, saj je to zaslišan kot stranka potrdil. Tudi glede pritožbene navedbe, da kovček med vožnjo zaradi grbin na cesti lahko izgubi stik z bazno postajo, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se to v obravnavanem primeru gotovo ni zgodilo, ker bi se takšno gibanje kovčka evidentiralo v črni skrinjici. Ob izgubi stika z bazno postajo bi namreč zapisu „v bazi izklop“ nujno sledil zapis „tranzitni čas 1 teče“, ker bi se kovček v tem primeru obnašal enako, kot če bi ga po fazi izklopa v bazi na pošti v M. iz vložišča ponovno vzel tožnik. Do usodne napake je torej nesporno prišlo že na pošti N., ko je tožnik spregledal, da se kovček v bazi ni izklopil, nadaljnji tek dogodkov, ki je vodil do uničenja predmetnega kovčka (avtomatsko podaljšanje tranzitnega časa 2 zaradi mirovanja kovčka v času prvega izteka in uničenje kovčka po njegovem ponovnem izteku), pa niti ni pomemben, saj tožnik nanj ni imel več vpliva. Ker v skladu z navedenim tudi ni pomembno, v katerem kraju se je kovček aktiviral (med vožnjo z N. v M., ali v M.), tožnik v pritožbi daje prevelik pomen nekaj minutnemu razhajanju med zapisi časa v tahografu in črni skrinjici. Poleg tega je K.K. zaslišan kot priča pojasnil, zakaj v praksi do takšnega razhajanja zelo hitro pride, pritožbeno sodišče pa njegovo razlago sprejema kot logično in podprto z življenjskimi argumenti. Pritožbeni očitek, da mu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo, čeprav je le ugibal, kaj se je tistega dne dogajalo, zato ni utemeljen.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje še očita, da ni obrazložilo, s katero obliko krivde je v obravnavanem dogodku ravnal. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da mora delodajalec za izrek disciplinske sankcije na podlagi prvega odstavka 175. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ugotoviti disciplinsko odgovornost delavca, pri čemer je delavec odgovoren za vsako obliko krivde (torej tudi za navadno malomarnost), razen če je posebna oblika krivde konstitutivni element kršitve delovne obveznosti, kar pa v obravnavanem primeru ni. Tožena stranka je tožniku v sklepu o disciplinski odgovornosti očitala, da je ravnal malomarno, iz izpodbijane sodbe pa nedvoumno izhaja, da sodišče prve stopnje temu očitku tožene stranke pritrjuje (pa čeprav tega ni izrecno zapisalo), saj je v obrazložitvi izčrpno pojasnilo, zakaj je tožnik ravnal v nasprotju z dolžnim ravnanjem.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičena niti tožena stranka, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).