Jedro

Tožnik ni soprispeval k nastanku škode, čeprav ni odklonil izvršitve ukaza za izvedbo vaje na takoimenovani tarzanki. Da bi to lahko storil, bi moral najprej sam zaznati nevarnost, vendar je ni, čeprav je bil pri tem dovolj skrben. Eventuelna odklonitev izvršitve ukaza bi predstavljala kršitev vojaške discipline.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Tožnik je državljan Republike Slovenije, ki je bil leta 1988 napoten na služenje vojaške obveznosti v P. Dne 25.1.1989 se je poškodoval med prikazom vaje na takoimenovani tarzanki. Z zaletom je moral doseči 3 m visoko železno palico in se nato preprijemati z rokami po nadaljnjih železnih palicah, vendar mu je že na drugi ali tretji palici zdrsnilo, ker je bila na zgornjem koncu poledenela in spolzka. Pri padcu je utrpel dvojni spiralni zlom obeh kosti desne goleni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja premagovanje ovir v ugotovljenih okoliščinah povečano nevarnost, zaradi česar je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Njena ugovora pomanjkanja pasivne legitimacije in obstoja tožnikovega soprispevka je zavrnilo. Tožniku je prisodilo vso zahtevano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 1,400.000,00 SIT, za strah 700.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,500.000,00 SIT. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v celotnem znesku 600.000,00 SIT je zavrnilo. Proti tej sodbi se je pritožila le tožena stranka. Sodišče druge stopnje je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti tožene stranke, o podani pasivni legitimaciji te stranke in o neobstoju tožnikovega soprispevka, vendar je ugotovilo, da je tožniku prisojena odškodnina previsoka. Zato je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako delno spremenilo, da je prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti znižalo na 900.000,00 SIT, za strah na 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti na 1,200.000,00 SIT, skupno torej od 3,600.000,00 SIT na 2,400.000,00 SIT. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obe pravdni stranki proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata pravočasno revizijo. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Strinja se z ugotovitvijo, da je premagovanje ovir v določenih okoliščinah nevarna dejavnost, ne pa tudi z ugotovitvijo, da je tožnik ravnal dovolj skrbno in da je ukaz nadrejenega častnika moral izvršiti, ker bi odklonitev pomenila kršitev vojaške discipline, ki bi tožnika lahko pripeljala tudi pred vojaško sodišče. Tožnik bi moral opozoriti poveljnika, da v danih okoliščinah, ko so bile železne palice na zgornjem koncu zaledenele in spolzke, pomeni izvedba vaje na tarzanki nevarnost. Ker svojih ugotovitev in pomislekov ni posredoval poveljniku, je s tako opustitvijo ustvaril nevaren položaj in s tem izključno sam ali vsaj v pretežni meri soprispeval k nastanku škode. Vojak tako po nekdanji kot tudi sedanji zakonodaji ni dolžan nekritično izpolniti ukaza, ki pomeni nevarnost. To mora storiti šele po ponovni zahtevi poveljnika.

Tožnik v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu vseh treh oblik nepremoženjske škode, sodišču druge stopnje pa očita skromno argumentacijo, bagatelizacijo tožnikove škode, premajhno upoštevanje individualizacije konkretne škode, zaradi česar je znižanje odškodnine na pritožbeni stopnji za 1,200.000,00 SIT privedlo do tega, da denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tožniku ne bo nudila potrebnega nadomestnega zadovoljstva, temveč mu bo prej v jezo kot v tolažbo in zadovoljstvo.

Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora; reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Da bi tožnik lahko odklonil izvedbo ukaza ali, kot se tožena stranka v reviziji mileje izrazi, obvestil poveljnika o svojih ugotovitvah in pripombah, bi moral najprej sam zaznati nevarnost. Vendar tožnik nevarnosti ni zaznal, saj obe sodišči ugotavljata, da je bil dovolj skrben in da pred pričetkom vaje ni ocenil, da bi lahko z vajo ogrozil svoje zdravje. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na tožnikovi izpovedi, ki jo je sodišče ocenilo kot resnično in prepričljivo, sodišče druge stopnje pa je tako dokazno oceno tožnikove izpovedi potrdilo. Tožnik je med drugim pojasnil, da železne palice niso bile videti nevarne in da na njih ni bilo snega. Nedvomno je, da s tal poledenelosti zgornjega dela železnih palic, ki so bile na 3 m visoki oviri, tudi ni bilo mogoče zaznati. Zato je revizijsko nestrinjanje z ugotovljeno skrbnostjo tožnika neutemeljeno. Pravilni pa so tudi nadaljnji razlogi obeh nižjih sodišč. V času škodnega dogodka je veljal Zakon o službi v oboroženih silah (Ul. SFRJ št. 7/85), ki je v prvem odstavku 53. člena določal, da morajo vojaške osebe izvršiti ukaze nadrejenih starešin, ki se tičejo službe, razen če je očitno, da bi bila izvršitev ukaza kaznivo dejanje. Da bi izvršitev ukaza v obravnavanem primeru očitno pomenila kaznivo dejanje, tožena stranka niti ne zatrjuje. Po 56. členu navedenega zakona imajo sicer vojaške osebe pravico vložiti ugovor, vendar pravica do ugovora proti ukazu nadrejenega starešine ne oprosti vojaške osebe obveznosti, da ukaz izvrši. Med kršitvami vojaške discipline je v 156. členu na prvem mestu določena prav neizvršitev ali odklonitev izvršitve ukaza, za kar se po 161. členu istega zakona lahko izreče tudi disciplinska kazen zapora do 30 dni. Revizija torej neutemeljeno graja ugotovitve obeh nižjih sodišč, da bi odklonitev ukaza lahko imela za posledico celo postavitev tožnika pred vojaško disciplinsko sodišče. Po vsem obrazloženem je tudi pravno zmotno stališče revizije o tožnikovi izključni krivdi ali vsaj pretežnem soprispevku k nastanku škode.

Tožena stranka v reviziji ne izpodbija višine na pritožbeni stopnji prisojene odškodnine, tožnikova revizijska graja te prisoje pa ni utemeljena. Tožnik je bil v škodnem dogodku star 20 let in je utrpel spiralni zlom obeh kosti desne goleni. Iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je trpel hude bolečine 8 dni, zmerne 21 dni, občasne lažje 3 mesece in da občasne lažje bolečine čuti in bo čutil tudi v bodoče ob vremenskih spremembah, daljši hoji in večjem fizičnem naporu. Tožnik je bil 55 dni v vojni bolnici v S., kasneje pa nekaj dni v M., prestal je dve operaciji v splošni narkozi, po prvi operaciji je dobil mavčevo longeto in se je moral nekaj časa gibati s pomočjo bergel, po drugi je imel ambulantno fizikalno terapijo v toplicah, moral je iti na več kontrolnih pregledov. Zaradi poškodbe je 1 mesec trpel zmerni primarni strah, saj je bil šokiran, ko je takoj po poškodbi ugotovil, da mu noga "binglja", trpel pa je tudi sekundarni strah za izid zdravljenja. Izvedenec je ugotovil omejeno gibljivost desnega skočnega sklepa s popoškodbeno atrofijo mišic desne goleni, zaradi česar je pri tožniku zmanjšana možnost v športih, kjer je potrebno tekanje in skakanje, omejeno je sposoben za hojo v hribe in tudi sicer za daljšo hojo, stojo, privzdigovanje in premeščanje težjih fizičnih bremen. Izvedenec je zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti ocenil s 5%. Tudi tožnik je izpovedal, da je oviran pri hitrejši hoji, težje hodi po stopnicah, težje počepa, težave ima pri daljši vožnji z avtomobilom, poudaril pa je še, da je od 10. leta igral nogomet v NK D. P., česar sedaj ne zmore več. Zaradi vseh ugotovljenih omejitev tožnik trpi duševne bolečine.

Vse te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, saj je med drugim poudarilo, da upošteva vse razloge sodišča prve stopnje, pa tudi tožnikovo starost in ugotovljena prikrajšanja. Dejstvo, da sodišče druge stopnje ni tudi samo povzelo prav vseh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zato ne pomeni, da vseh odločilnih dejanskih okoliščin ni upoštevalo. Tožnikov revizijski očitek o skromni argumentaciji sodbe sodišča druge stopnje je torej neutemeljen. Ob sprejemanju vseh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu vseh oblik nepremoženjske škode tudi ni mogoče govoriti o neupoštevanju individualizacije odškodnine na pritožbeni stopnji. Povedano je že bilo, da je sodišče druge stopnje posebej poudarilo tožnikovo starost in ugotovljena prikrajšanja, med njimi pa je tudi odpoved do takrat aktivnemu igranju nogometa, kar revizija posebej poudarja.

Revizijsko sodišče ne more pritrditi tožnikovemu stališču, da znižana odškodnina ne predstavlja primernega zadoščenja oziroma pravične odškodnine. Sodišče mora v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; ZOR) pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati namen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in pomenom. Zato je potrebno pri določeni odškodnini na splošno upoštevati širše okvire, ki se odražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa tudi specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Gre torej za konkretizacijo in individualizacijo posameznih škodnih primerov, ki pa jih je potrebno umestiti tudi v širše družbene okvire in zato primerjati primerljive škodne primere in zanje prisojene odškodnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v tej pravdni zadevi prisoja odškodnine na prvi stopnji odstopala navzgor od tožnikovemu primeru primerljivih zadev, znižanje odškodnine na pritožbeni stopnji je bilo zato materialnopravno utemeljeno in tudi sama višina na tej stopnji prisojene odškodnine ne odstopa navzdol. Po vsem obrazloženem v obeh revizijah uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni.

Odločitev o v obeh revizijah priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku te sodbe.