Jedro

Bistvena značilnost arbitraže je, da je v primeru, ko je med strankama dogovorjena, izključeno, da bi o istih primerih in iz njih izvirajočih spornih razmerjih odločalo sodišče. S tem, ko sta stranki v pogodbi sprejeli ureditev, po kateri je za rešitev spora pristojno sodišče, če tega ne reši komisija, pa ne pomeni, da sta stranki za ureditev spora predvideli arbitražo. S tem dogovorom zato ni bila izključena sodna pristojnost, marveč sta stranki le predvideli poskus sporazumne rešitve spora pred sodnim postopkom.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke ugodilo, se izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v predmetni zadevi, plačilni nalog z dne 16.12.1997, opr.št. I-Plg 82/97 razveljavilo in mandatno tožbo zavrglo; menilo je, da bi moral biti predmetni spor predložen v reševanje najprej razsodišču in šele če ta organ spora ne bi rešil, bi bilo zanj pristojno sodišče. Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo in predlagala njegovo razveljavitev; hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi predstavlja primerjavo določil o arbitražnem postopku po ZPP/99 in ZPP/77 (slednji je veljal v času sklenitve podizvajalske pogodbe in vložitve tožbe) in izpostavlja, da je po obeh postopkovnih zakonih za arbitražo značilno, da je ta predvidena za odločitev o določenem sporu, torej da o zadevi meritorno odloči. Iz konkretnega določila 26. čl. podizvajalske pogodbe pa je nesporno razvidno, da "komisija" ni predvidena za meritorno reševanje sporov, ampak je predvidena le kot organ, ki naj bi skušal doseči sporazum med strankama, torej kot nek posredniški organ. Zato je dejstvo, da je v "komisiji" predvideno liho število članov povsem irelevantno. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Bistvena značilnost arbitraže je v tem, da je v primerih, ko je ta med strankama dogovorjena, izključeno, da bi o istih primerih oz. iz njih izvirajočih spornih razmerjih odločalo sodišče; gre za meritorno in dokončno odločanje arbitraže o spornem razmerju. Na to kažeta določili 475. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP (arbitražna odločba ima nasproti strankam moč pravnomočne sodbe) in 476. čl. ZPP (arbitraža se lahko na tožbo stranke izreče za neveljavno). Kakor hitro pa sta stranki sprejeli takšno ureditev, kot je razvidna tudi iz 26. čl. podizvajalske pogodbe z dne 22.7.1996, po kateri je pristojno sodišče v primeru, če komisija ne reši spora, dejansko ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, razvidnem iz izpodbijanega sklepa, češ da sta stranki z ureditvijo v 26. čl. omenjene pogodbe predvideli za rešitev spora (ad hoc) arbitražo. Z navedeno ureditvijo stranki nista izključili sodne pristojnosti, ampak sta le predvideli poskus sporazumne rešitve spora pred nameravanim sodnim postopkom. Glede na te ugotovitve seveda ne more biti ključnega pomena okoliščina, da je tudi za komisijo predvideno liho število članov (enako kot za arbitražo po 463. čl. ZPP). Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Odločitev v zvezi s stroški pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.