Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji tožnice se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da se odločitev glasi: "Toženka je dolžna plačati tožnici 13.290.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2000 dalje in stroške postopka prve stopnje 558.124 SIT prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2000 dalje, vse v 15 dneh.

V preostalem delu se toženkina pritožba zavrne." Tožničina revizija se v preostalem delu zavrne.

Toženka je dolžna povrniti tožnici stroške revizijskega postopka 72.000 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

V odškodninskem sporu je tožnica iztoževala od toženke plačilo odškodnine za škodo, ki jo je s prometno nesrečo povzročil toženkin zavarovanec. Tožnica je zahtevala 18.510.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 490.000 SIT za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici skupaj 13.790.000 SIT odškodnine, od tega za nepremoženjsko škodo 13.300.000 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo toženke znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.500.000 SIT, medtem ko je toženkino pritožbo v preostalem delu in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica, ki je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj se določijo višje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Z revizijo zahteva še vso preostalo odškodnino. V razlogih pa opozarja predvsem na svojo mladost ob nesreči, na hude poškodbe in na telesne ter duševne bolečine. Med dolgotrajnim zdravljenjem je bila štirikrat operirana, telesne bolečine je trpela 344 dni in jih bo še v bodoče, med zdravljenjem pa je morala prenašati številne nevšečnosti (15 transfuzij, 12 dni je bila pod respiratorjem, več kot mesec dni je bila povsem nepremična in podobno). Po končanem zdravljenju so se zmanjšale njene življenjske aktivnosti za 65%, kar prihaja do odraza v zasebnem in službenem življenju. Posledice bo morala prenašati še najmanj 45 let. Njeno zasebno življenje se je po nesreči povsem spremenilo ter je prikrajšana za vrsto stvari, ki jih je počela pred nesrečo. Ne razume, da sodišča zmanjšujejo odškodnine.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča predstavljata odškodnini za telesne bolečine (4.000.000 SIT) in za strah (800.000 SIT), ki sta bili tožnici pravnomočno priznani, pravično denarno odškodnino za omenjeni dve obliki nepremoženjske škode ter zato v tej smeri ni bila zagrešena v reviziji očitana zmotna uporaba materialnega prava.

Nasprotno pa ocenjuje, da sta bili odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti in zaradi skaženosti na drugi stopnji sojenja neutemeljeno znižani za 1.800.000 SIT oziroma za 200.000 SIT, ter da predstavljata pravično denarno odškodnino za ti dve obliki nepremoženjske škode 7.000.000 SIT oziroma 1.000.000 SIT (kot je ocenilo sodišče prve stopnje) ter je bila zato v tej smeri tožničina revizija utemeljena.

Pri ocenjevanju pravnega standarda pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo so bile v pritožbenem postopku premalo upoštevane duševne posledice zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Ti dve obliki škode sta v pomembnem obsegu odvisni od oškodovančevega načina življenja in od dela, ki ga opravlja, pa tudi od starosti, ko pretrpi škodo, ker je škoda mladega človeka v primerjavi s škodo starejšega praviloma različna, to je večja. Vse ugotovljene posebnosti v vsakem škodnem primeru posebej, so pomembne za individualizacijo ugotovljene škode. Primerjava več podobnih škodnih primerov pa predstavlja širšo individualizacijo, ki pomaga objektivizirati škodo oziroma odškodnino v posameznem primeru, upoštevajoč pri tem vse pravno relevantne okolnosti, pa tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Končna odmera višine odškodnine za posamezen primer je tako posledica presoje vseh ugotovljenih okoliščin v posameznih primerih. V obravnavanem primeru so bile po presoji revizijskega sodišča premalo upoštevane v pritožbenem postopku predvsem okolnosti, da je bila tožnica ob nesreči stara šele 24 let in da opravlja poklic natakarice. Ker gre v tem primeru za mlado oškodovanko, ki so jo posledice hudih telesnih poškodb hudo prizadele in duševno trpi zaradi nastalega zmanjšanja življenjske aktivosti, ki se kaže tako pri opravljanju dela kot v njenem življenju nasploh, niso bili podani razlogi za nižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na drugi stopnji sojenja (pa tudi ne za njeno zvišanje) ter je odškodnina 7.000.000 SIT (kot jo je priznalo sodišče prve stopnje) utemeljena v določbah 200. in 203. člena ZOR. V starosti 24 let je namreč tožnica utrpela zdrobljena multifragmentarna zloma srednjih delov obeh stegnenic, odprt zlom druge stopnje desne goleni, zlom leve ključnice, pretres možganov, respiratorni distres s sidromom zaradi poškodbe pljuč (s šokovnim stanjem, zrakom in krvjo v prsni votlini desno), zaradi česar so njene življenjske aktivnosti prizadete za več kot polovico (v posledici postkomocijskega sindroma, operativne odstranitve vranice, deformacije ključnice, lažje omejenosti gibljivosti obeh kolkov, lažje omejene gibljivosti obeh kolen in lažje omejene gibljivosti desnega gležnja). Večje število obsežnih brazgotin na vidnih delih tožničnega telesa, kar glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj povzroča tožničine duševne bolečine zaradi skaženosti tako v njenem vsakdanjem življenju kot tudi pri opravljanju dela (natakarice), utemeljuje odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 1.000.000 SIT (kot je presodilo sodišče prve stopnje) ter je bilo znižanje te odškodnine na drugi stopnji sojenja neutemeljeno.

Revizijsko sodišče se strinja tudi z nadaljnjim stališčem sodišča prve stopnje, da pa višja odškodnina iz tega naslova ni utemeljena. Na podlagi navedenih razlogov je tako utemeljena odškodnina iz obeh obravnavanih naslovov v zneskih kot ju je določilo sodišče prve stopnje (7.000.000 SIT oziroma 1.000.000 SIT), zaradi česar je revizijsko sodišče v tem delu vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 380. člena ZPP v zvezi z 200. in 203. členom ZOR.

Revizijsko sodišče pa soglaša z odločitvijo sodišča druge stopnje, da odškodnina za telesne bolečine ni utemeljena v višjem znesku od 4.000.000 SIT in da je tudi odškodnina za strah v znesku 800.000 SIT primerna glede na vse ugotovljene okolnosti tožničinega primera. Ob vseh ugotovljenih okoliščinah, ki zadevajo tožničine telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, je pomembno tudi to, da se je tožničino zdravljenje zaključilo v 295 dneh, da je med zdravljenjem trpela zelo močne bolečine 20 dni in močne 14 dni ter srednje 60 dni, sicer pa lažje oziroma občasne. Tožnica bo po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj trpela občasne telesne bolečine tudi v bodočnosti. Vendar vse te ugotovitve ne utemeljujejo višje odškodnine za telesne bolečine kot je bila priznana (4.000.000 SIT) ter ta odmerjena odškodnina predstavlja pravično denarno odškodnino za navedeno obliko škode. Med postopkom ugotovljene okolnosti, ki so pomembne za določitev odškodnine za strah, tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo višje odškodnine za strah od zneska 800.000 SIT, ki je bil pravnomočno priznan. Zato ocenjuje, da tožničina revizija, ki v tej smeri sploh ni bila obrazložena, ne utemeljuje višje odškodnine.

V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče zvišalo na drugi stopnji sojenja priznano odškodnino za 2.000.000 SIT, v preostalem delu pa je tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zaradi revizijskega posega v odmero odškodnine se je spremenil končni uspeh pravdnih strank. Revizijsko sodišče ocenjuje, da se uspeh pravdnih strank ni bistveno spremenil glede na rezultat na prvi stopnji sojenja, da zaradi nastale majhne razlike v uspehu niso nastali posebni stroški ter je zato obdržalo v veljavi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje. Toženka v pritožbenem postopku ni zahtevala povrnitve stroškov, zaradi česar je odločba o stroških pritožbenega postopka odpadla. Revizijske stroške tožnice pa je revizijsko sodišče odmerilo od zneska 2.000.000 SIT, kolikor je tožnica uspela doseči zvišanje odškodnine v tem postopku. V skladu z odvetniško tarifo je revizijsko sodišče priznalo tožnici stroške revizijskega postopka kot to izhaja iz izreka njegove odločbe. Sama stroškovna odločba pa temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP.