Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi. Le Vrhovno sodišče lahko ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu ZKP predvideno odločitev.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 300.000 SIT (tristo tisoč tolarjev) odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega J.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po členu 134/1 KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter na 50.000 SIT odmerjeno povprečnino. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 12.11.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, v celoti razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, dne 5.1.2005 predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se v navedeni kazenski zadevi poraja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, kar je po mnenju obsojenca podlaga za uporabo 427. člena ZKP, ker niti prvostopno niti drugostopno sodišče ni upoštevalo nekaterih dejstev. V zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, svojo odločitev oprlo na izpovedbo oškodovanca ter izpovedbe prič M.D. in L.M., ni pa sledilo izpovedbama prič Z. in O.; ne sodišče prve ne pritožbeno sodišče se nista opredelili do dejstva, da je bil oškodovanec pod vplivom alkohola in je kot tak izzval obsojenca; da sta sodišči prve stopnje in pritožbeno sodišče zaključili, da oškodovančevo verzijo dogodka potrjuje tudi ogled kraja dogodka po predsednici senata, pri tem pa se sodišči nista opredelili do dejstva, da so vrata kuhinje vedno zaklenjena in ni mogoč prehod skozi kuhinjo ter da je oškodovanec lahko lokal podrobno opisal, ker ga je poznal, saj je za obsojenca opravljal določena dela. Meni, da se glede na navedeno poraja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

III. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, v čem naj bi bile kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP). Iz izreka prvostopne sodbe je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega, da je hudo telesno poškodoval S.M., ko ga je dne 25.2.1999 v gostišču z rokami večkrat udaril po glavi, ga močno stiskal za vrat in z glavo butal ob trde predmete in mu prizadejal razpoko bobniča in posttravmatsko vnetje srednjega ušesa, udarnine in odrgnine po desni strani čela in vratu, udarnino goleni in temena glave, zaradi česar je bil začasno in znatno oslabljen pomemben del oškodovančevega telesa. Po oceni Vrhovnega sodišča navedeni opis kaznivega dejanja vložniku ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, saj opis dejanja vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja po členu 134/1 KZ. Kolikor se vložnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem kot posledico dokazne ocene na glavni obravnavi izvedenih dokazov ter z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ponuja drugačno oceno izvedenih dokazov glede verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič, kot pa jo je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

IV. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na navedeno zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi. Le Vrhovno sodišče lahko ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu ZKP predvideno odločitev.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža pričakovanje, da bo Vrhovno sodišče pri odločanju ugotovilo takšen precejšen dvom glede resničnosti odločilnih dejstev, ker je po stališču zagovornika s pravnomočno sodbo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zagovornik v svojih izvajanjih v zahtevi za varstvo zakonitosti napada predvsem oceno oškodovančeve izpovedbe in ostalih izvedenih dokazov ter ponuja lastno presojo le-teh in obsojenčevega zagovora s ponavljanjem okoliščin, ki jih je navajal tudi v pritožbenem postopku in ki jih je presodilo že sodišče druge stopnje. S tem pa prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

V. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti nakazuje, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VI. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.