Jedro

Sodišče prve stopnje je z uporabo Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom nepravilno uporabilo materialno pravo, saj se ta pravilnik uporablja zgolj za izvršitelje. Nepravilna bi bila tudi uporaba Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje, saj je bil ta dne 29.9.2007 s Pravilnikom o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v pravdnem postopku, razveljavljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 1. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na nagrado vročevalki v višini 12,52 EUR, razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi 1. točka izreka sklepa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. VI Pg 4/2006-25 z dne 16.8.2010 sklenilo, da se vročevalki M., priznajo nagrada in stroški za vročitev vabila priči v znesku 90,66 EUR, pri čemer je vročevalka dolžna v roku 8 dni sodišču predložiti nov račun, ki bo usklajen z odločitvijo sodišča. Zoper izpodbijani sklep je vročevalka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vročevalki prizna stroške po popravljenem priloženem stroškovniku.

Pritožba je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. VI Pg 4/2006-22 določilo pooblaščeno vročevalko M. in ji naložilo, da priči I. vroči priloženo vabilo do dne 10.8.2010 in naslovnemu sodišču dostavi stroškovnik, davčno številko in izjavo, ali je davčni zavezanec. Vročevalka je vročitev vabila uspešno opravila, kar je sporočila sodišču z dopisom z dne 16.7.2010 (list. št. 60), ki mu je priložila račun št. 251/2010 (list. št. 61) in stroškovnik št. 251/2010 (list št. 62).

Sodišče prve stopnje je pooblaščeni vročevalki M., ki je vpisana v register pooblaščenih vročevalcev pod št. 705-487/2006, njene priglašene stroške odmerilo po Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 18/2003). Pooblaščena vročevalka v pritožbi uporabi navedenega pravilnika nasprotuje in se zavzema za uporabo Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje (Ur. l. RS št. 32-1488/2000).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z uporabo Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom nepravilno uporabilo materialno pravo, saj se ta pravilnik uporablja zgolj za izvršitelje. Prav tako ocenjuje, da bi bila nepravilna tudi uporaba Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje, za katerega se zavzema pritožba, saj je bil ta dne 29.9.2007 s Pravilnikom o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v pravdnem postopku, razveljavljen (Ur. l. RS št. 88/07, začel veljati dne 29.9.2007, prenehal veljati dne 24.12.2010). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno raziskalo vseh okoliščin primera, je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščene vročevalke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na nagrado vročevalki, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče uporabi pravo, ki je veljalo v trenutku vročitve vabila priči, in o nagradi pooblaščene vročevalke ponovno odloči (355. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Pritožnica je v izdanem računu in stroškovniku št. 251/2010 priglasila stroške kilometrine za 100 km 220 točk, pri čemer je v pritožbi kilometrino popravila na 91 km. Ker je sodišče prve stopnje pri določitvi kilometrine (88 km) uporabilo celo izračun med ulicama in ne zgolj med krajema (priloga C1), pritožnica pa ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da je izračun kilometrine med navedenima krajema 91 km bolj natančen in pravilen, je pritožbeno sodišče povsem sledilo sodišču prve stopnje in zaključilo, da razdalja med krajema znaša 88 km. V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v 1. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).