Jedro

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem namena (pomena) Evropskega prometnega poročila (brez ustreznega predloga pravdnih strank) vpogledalo na spletno stran XY, ne pomeni postopanja, ki bi bilo v nasprotju s 7. členom ZPP. Ne gre namreč za izvedbo dokaza, ampak zgolj sklicevanje na „avtentično“ razlago (definicijo), ki čeprav ne predstavlja pravnega vira, sodi v zgornjo premiso.

Ker gre pri omenjenem poročilu „zgolj“ za ugotavljanje dejstev, povezanih s prometno nezgodo, pritožbenemu navajanju, da gre za sporazum, za sklenitev katerega je potreben izraz pravno poslovne volje dveh strank (in soglasje volj), ni moč slediti. Čeprav je takšno poročilo namenjeno prvenstveno zavarovalnicam zaradi izplačil odškodninskih zahtevkov, je seveda „uporabno“ tudi kot dokaz v sodnem (pravdnem) postopku. A ker gre „zgolj“ za enega od (možnih) dokazov glede nastanka (poteka) prometne nesreče (oziroma razlogov zanjo), je moč v zvezi z njo ugotoviti dejstva, ki so drugačna od tistih, ki izhajajo iz poročila.

Pravočasnost podaje dokaznega predloga ne more biti odvisna od strankine ocene, ali je pravno-relevantno dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovala, že uspela dokazati (ali ne), in še manj od vsebine njenih predvidevanj, kaj si o tem „misli“ sodišče. Prav tako nima na to vprašanje nobenega vpliva njegova domnevna (dokazna) vrednost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16.6.2015 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193060/2013 z dne 4.12.2013 delno v veljavi tako, da je toženec dolžan tožnici v 15 dneh plačati 3.032,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2013 in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2013; v presežku glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od glavnice in izvršilnih stroškov pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), - da je dolžan toženec tožnici v 15 dneh povrniti 1.001,87 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče naj bi v delu, ki se nanaša na pravno naravo Evropskega prometnega poročila, odločalo mimo trditvene podlage in dokaznih predlogov pravdnih strank. V svoji obrazložitvi je navedlo, da je s spletne strani Slovenskega zavarovalnega združenja pridobilo podatke o vsebini Evropskega prometnega poročila, a ni tega dokaznega predloga podala nobena od pravdnih strank. Takšno postopanje naj bi bilo v nasprotju s 7. členom ZPP. Sicer ta spletna stran tudi ni pravni vir v smislu načela iura novit curia. Z izjemo navedb, ki jih je sodišče mimo dokaznih sklepov v postopku pridobilo s spletne strani, ni materialno pravno opredelilo toženčevega sporazuma z R. V. Na omenjeni spletni strani je tudi navedeno, da je pri izpolnjevanju Evropskega prometnega poročila opis nezgode nujno potreben, če je doseženo soglasje o krivdi in ugotovljeno, kdo je krivdo povzročil. Gre za sporazum, za sklenitev katerega je potreben izraz pravno poslovne volje dveh strank in soglasje volj. V konkretni zadevi sta glede na okoliščine prometne nesreče sporazumno (in skupaj) toženec ter R. V. ugotovila, da je prometno nesrečo povzročil drugo navedeni. Kar se tiče Evropskega prometnega poročila se sodišče tudi ni opredelilo do toženčevih navedb glede okoliščin podpisa tega sporazuma. Povsem je spregledalo dejstvo, da je po nastanku prometne nesreče na kraj dogodka (na podlagi prejetega klica toženca) prišla policija. Policist pa je ob ogledu kraja prometne nesreče sam svetoval tožencu in V., naj skleneta sporazum o priznanju krivde. Ob prisotnosti policije je bil dvom o krivdi V. odpravljen, s tem pa izpolnjeni pogoji za podpis Evropskega prometnega poročila. Sodišče se do njegovih trditev ni opredelilo. Povsem življenjsko nelogično je, da je V., če je menil, da ni kriv, podpisal evropsko poročilo. Prisotnim na kraju prometne nesreče V. krivda ni bila sporna in je zato izkazana. Sodišče prve stopnje se do toženčevih navedb glede razlogov za kasnejšo podano izjavo V. ni opredelilo. Tako je povsem spregledalo, da je sporazum o priznanju krivde še vedno v veljavi, saj ga je V. podpisal. Pritožba navaja, kaj naj bi V. na naroku z dne 19.5.2015 izpovedal glede okoliščin podaje te izjave z dne 6.8.2013. Te navedbe so v postopku ostale prezrte, saj sodba v tej smeri ne vsebuje obrazložitve. Prav te okoliščine namreč potrjujejo navedbe toženca, da je bil V. v podajo izjave z dne 6.8.2013 prisiljen. V. naj bi bil kasneje pod izkazanim vplivom tožeče stranke (ko sta ga dva zavarovalna agenta obiskala na domu) spisal izjavo z dne 6.8.2013, s katero je povsem drugače opisal potek dogodkov v zvezi s prometno nesrečo. Do trditev in dokazov v tej smeri se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče bi moralo v okviru uporabe materialnega prava ugotoviti, da sta pravdni stranki glede spornega razmerja že sklenili izvensodno poravnavo in da gre za res transacta. Toženec opozarja, da je tožnica kot pravna oseba, ki se profesionalno in v okviru svojih dejavnosti ukvarja z zavarovalništvom, napram osebam, kot je sam, močnejša pravdna stranka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je tožničin zahtevek temeljilo na določilu 190. člena OZ. Toženec, ki je na podlagi poravnave prejel znesek (oz. ga je prejela Avtohiša M.) 3.032,50 EUR, v nobenem primeru ni bil obogaten brez pravne podlage. Dejansko stanje naj bi ostalo nepopolno (zmotno) ugotovljeno tudi glede poteka prometne nesreče in odgovornosti za njen nastanek. Sodišče naj bi prezrlo vse okoliščine, ki so bile v postopku ugotovljene in ki toženca razbremenjujejo odgovornosti. Tako naj bi izpovedbo E. P. brez razloga označilo za neverodostojno. Toženec in P. sta bila edina, ki sta bila ob nastanku prometne nezgode prisotna, a jima sodišče ni verjelo. Glede hitrosti je verjelo R. V. ter izvedencu, ki pa je hitrost izračunal prav na podlagi V. izpovedbe in pod predpostavko, da je v prejšnjem križišču (gledano proti smeri vožnje V.) le-ta ustavil na „Stop“ znaku. Navedba sodišča, da toženec ni bil vključen v promet, ne drži, kar je slednji, ki je bil sam udeležen v prometni nesreči, navedel. Njegovo izpovedbo je iztrgalo iz konteksta v delu, ko je ugotovilo, da toženec v promet ni bil vključen. Sodišče že v izhodišču ob zaslišanju udeležencev prometne nesreče ni v zadostni meri raziskalo okoliščin glede dejstva, ali je toženec že bil vključen v pomet ali ne. Zgolj dejstvo, da je izvedenec navedel, da slednji v promet ni bil vključen, namreč tega ne potrjuje. Izvedenec namreč ni bil očividec prometne nesreče, temveč je le povzel podatke iz spisa oziroma izpovedi, ki pa so s strani sodišča ostale pred izdelavo izvedenskega mnenja ne le nasprotujoče, temveč tudi povsem nejasne. Glede na samo izpoved toženca je namreč razvidno, da je slednji želel strukturirano prikazati situacijo svoje vožnje v nekoliko daljšem časovnem razdobju pred vključitvijo na prednostno cesto. Sodišče, ki se v potrditev svojih ugotovitev sklicuje na izpovedbo priče A. A., prezre, da je ta podatke o nesreči očitno pridobila s strani V. matere, kot je zaslišana tudi sama izpovedala. Prav V. mati pa je za izid postopka nedvomno zainteresirana, saj je bil avtomobil njen in sama zavarovanka tožeče stranke. Sodišče kot nerelevantno ugotavlja tudi okoliščino, da je tožena stranka avtomobil v križišču zaustavila zaradi prečkanja peške na prehodu za pešce, glede katerega pa je bila V. hitrost neprilagojena. Sodišče je dejansko stanje napačno ugotovilo v delu, ko se sprašuje, ali je peška sploh bila v nevarnosti, saj je toženec sam izpovedal, da je bila v trenutku nastanka nesreče že na desni strani njegovega vozila na koncu prehoda za pešce. Poleg tega je po mnenju sodišča tožena stranka s svojim vozilom ovirala pregled križišča in s tem V. odvračala pozornost drugih udeležencev v prometu. S takšnim zaključkom se toženec ne strinja. Peška je prihajala z leve na desno po prehodu za pešce, ki je bil v celoti na toženčevi strani, v času trka pa je bila na koncu prehoda za pešce, kot je izpovedal toženec. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da je V. zaviral zaradi vozila tožene stranke, torej da je do zaviranja prišlo. V kolikor pa do zaviranja ne bi prišlo, bi V. z neprilagojeno hitrostjo nadaljeval v smeri vožnje naravnost in brez dvoma povozil peško. Sodišče prve stopnje se glede poteka prometne nesreče ni opredelilo niti do dejstva, da naj bi V. svoje vozilo, ko je zagledal toženčevo vozilo, lahko odvil v levo (po prednostni cesti) in nadaljeval vožnjo v tej smeri ter v celoti preprečil prometno nesrečo, kar je potrdil tudi izvedenec zaslišan dne 14.4.2015. Tako je v smeri prispevka V. k prometni nesreči spregledalo omenjeno dejstvo. V. sam je ob zaslišanju dne 19.5.2015 izpovedal, da bi lahko zavil v levo, a da tega ni storil. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje nepopolno ugotovilo tudi v delu, ko se do vpliva na potek škodnega dogodka ni opredelilo z vidika del na cesti. Šlo naj bi za neprerekano dejstvo v smislu 214. člena ZPP. Ta ovira na cesti je nedvomno vplivala na potek škodnega dogodka že z vidika preglednosti in možnosti ustavitve vozila tožene stranke. Do poteka škodnega dogodka z vidika del na cesti se ni opredelil niti izvedenec, čeprav je toženec tudi na glavni obravnavi ob njegovem zaslišanju ponovno opozoril na zatrjevano dejstvo dela na cesti. Sodba zato vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženec je na ta dejstva opozoril na naroku dne 14.4.2015 oziroma 19.5.2015. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj je povsem sledilo V. izpovedbi, čeprav je ta v postopku že pred zaslišanjem s svojimi nasprotujočimi si izjavami pravzaprav povzročil tek pravdnega postopka. Na drugi strani je za potrebe utemeljitve svoje sodbe toženca označilo za neverodostojnega, čeprav je ta v bistvenem ves čas izpovedal enako. Takšna dokazna ocena je protispisna. Toženčeve izjave, s katerimi sodišče utemeljuje sodbo, so povsem izvzete iz konteksta. Sodišče kot prvo ne upošteva dejstva, da je bil toženec v času nastanka prometne nesreče že vključen v promet in je v križišču stal. To navedbo je sam podal že v odškodninskem zahtevku z dne 16.5.2013 ter jo večkrat ponovil tekom postopka (sklicuje se na zapisnik naroka z dne 19.5.2015). Izvedenec je ob zaslišanju tudi sam navedel, da V. hitrost, glede na dejstvo, da je bila na prehodu peška, ni bila prilagojena. Toženec je ves čas postopka tudi zatrjeval, da vožnja v centru ... ki ne omogoča zaustavitve voznika v takih vremenskih razmerah, ni prilagojena vožnja, saj gre za cesto z ovinki, ki pa se s hitrostjo, s katero je vozil V., ne da zvoziti. Do teh njegovih navedb se sodišče ni opredelilo. Prav tako je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na izkazano dejansko stanje naj bi sodišče napačno zaključilo, da V. ne gre očitati kršitve po prvem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa. Četudi sodišče prve stopnje dvomi v dejstvo, da je peška prečkala prehod za pešce in da se je prav iz tega razloga toženec na prehodu ustavil, pa je prisotnost pešcev v centru ... (pritožba našteva, kaj se v centru mesta vse nahaja) splošno znano dejstvo, še posebej, ker se je nesreča zgodilo podnevi. Obstoj pešcev potrjuje že zgolj prisotnost priče P. na kraju nesreče. Pešci so torej v križišču in ob cestišču bili prisotni, s tem pa je tudi v tem delu V. izpovedba ovržena oz. dokazana njegova neprilagojena hitrost. Toženec je na naroku dne 14.4.2015 uveljavljal tudi relativno bistveno kršitev postopka, saj je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem policista Š. (ali Š.) s PP ... Policist, ki je bil dne 16.5.2013 na kraju prometne nesreče, bi lahko pojasnil sporne okoliščine, dokazni predlog v tej smeri pa ni bil prepozen, saj je bil podan glede na tek postopka pravočasno in v zvezi z okoliščinami, o katerih po zaslišanju izvedenca sodišče še ni bilo prepričano. Glede na to, da sodišče o krivdi za nastanek prometne nesreče tudi po naroku dne 14.4.2015 očitno še ni bilo prepričano, bi moralo njegov dokazni predlog po zaslišanju policista upoštevati kot pravočasen. Neizvedba tega dokaznega predloga ima za posledico tudi nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem namena (pomena) Evropskega prometnega poročila (brez ustreznega predloga pravdnih strank) vpogledalo na spletno stran Slovenskega zavarovalnega združenja, ne pomeni (kot to neutemeljeno očita pritožba) postopanja, ki bi bilo v nasprotju s 7. členom ZPP.(1) Ne gre namreč za izvedbo dokaza, ampak zgolj sklicevanje na „avtentično“ razlago (definicijo), ki čeprav ne predstavlja pravnega vira, sodi v zgornjo premiso. Nadalje je (tudi s pomočjo predhodno omenjene definicije) nedvomno pravilno opredelilo ugotovilo pomen (naravo) konkretnega, to je s strani toženca in (nasprotnega udeleženca) R. V. podpisanega Evropskega prometnega poročila (priloga A3). Ker gre pri njem (kot to v 12. in 13. točki obrazložitve pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje) „zgolj“ za ugotavljanje dejstev povezanih s prometno nezgodo, pritožbenemu navajanju, da gre za sporazum, za sklenitev katerega je potreben izraz pravno poslovne volje dveh strank (in soglasje volj), ni moč slediti.(2) Čeprav je takšno poročilo namenjeno prvenstveno zavarovalnicam zaradi izplačil odškodninskih zahtevkov, je seveda „uporabno“ tudi kot dokaz v sodnem (pravdnem) postopku. A ker gre „zgolj“ za enega od (možnih) dokazov glede nastanka (poteka) prometne nesreče (oziroma razlogov zanjo), je moč v zvezi z njo ugotoviti dejstva, ki so drugačna od tistih, ki izhajajo iz poročila. Z ozirom na to, da je takšna drugačna dejstva (na podlagi tožničinih trditev) sodišče prve stopnje ugotovilo tudi v konkretnem primeru (in vse to prepričljivo pojasnilo), pritožbeno sklicevanje na to, kaj naj bi toženec in V. v okviru poročila „skupaj“ ugotovila, v izpodbijane zaključke (samo za sebe) ne poraja nobenega dvoma. Kakšno zvezo (vpliv) na vprašanje, ali vsebina Evropskega prometnega poročila ustreza dejanskemu stanju, naj bi imelo dejstvo, da je bila policija takrat prisotna in da naj bi udeležencema svetovala, da naj se (ker bo sicer morala uradno posredovati) sporazumeta o krivdi,(3) ni (po)jasn(jen)o.(4) V pritožbi podana navedba, da naj bi bil ob prisotnosti policije dvom o krivdi V. odpravljen, je ne le presplošna(5) in nova,(6) ampak (sploh glede na obrazložene ugotovitve sodišča prve stopnje, zakaj naj bi do V. podpisa predmetnega poročila(7) prišlo) tudi sicer ne vzbudi nikakršnega pomisleka. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se do njegovih navedb glede razlogov za kasnejšo V. izjavo ni opredelilo, a ne uspe obrazložiti katerih. Ne le pavšalno(8) ampak prvenstveno tudi sicer novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP) je nadalje pojasnjevanje, kako naj bi bil V.(9) k podaji izjave z dne 6.8.2013 prisiljen (oziroma da naj bi to storil pod tožničinim vplivom). Takšnih trditev toženec v postopku na prvi stopnji ni podal,(10) zaradi česar se sodišče prve stopnje v tem oziru ni imelo do česa opredeljevati.

6. Presplošen je nadalje očitek, da naj bi ostalo dejansko stanje glede poteka prometne nesreče in odgovornosti zanjo nepopolno (zmotno) ugotovljeno ter da naj bi sodišče prezrlo vse okoliščine, ki so bile v postopku ugotovljene in ki toženca razbremenjujejo odgovornosti. Sodišče prve stopnje je na 9. strani obrazložitve izpodbijane sodbe konkretno pojasnilo, zakaj izpovedbi E. P., češ da naj bi V. takrat „prinorel“, ni sledilo.(11) Neprepričljivo je argumentiranje, da bi moralo sodišče prve stopnje izpovedbam toženca in P. slediti že (oziroma zgolj) zato, ker sta bila edina ob nastanku prometne nezgode prisotna.(12) Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo pojasnilo, katerim izpovedbam je sledilo in katerim ne (ter zakaj).(13) Pritožnik očitno ne upošteva, da je v postopku postavljeni izvedenec cestno-prometne stroke I. K.(14) (v nadaljevanju izvedenec) upošteval „varianti“ obeh udeležencev prometne nezgode(15) in na podlagi svojega strokovnega znanja (zaradi katerega je bil tudi angažiran) ugotovil (in to tudi pojasnil), zakaj toženčevi (tudi glede vprašanja V. hitrosti(16)) ni moč slediti. Sodišče prve stopnje je v okviru 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (glej str. 10 in predvsem 11) natančno pojasnilo, zakaj toženčeva navedba, da je bil v relevantnem trenutku vključen v promet, ne drži.(17) Pritožbeno vztrajanje (samo za sebe), da temu ni tako,(18) oziroma pavšalni očitek, da sodišče „že v izhodišču“ ob zaslišanju udeležencev prometne nesreče ni v zadostni meri raziskalo okoliščin vprašanja, ali je bil vključen v promet, v nasprotno ne moreta prepričati. Prav tako pritožnik ne uspe pojasniti, kako naj bi sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo v tem oziru „iztrgalo iz konteksta“.(19) Pritožbena navedba, da je želel (v nekoliko daljšem časovnem razdobju pred vključitvijo na prednostno cesto) „strukturirano prikazati“ situacijo svoje vožnje, ne pove ničesar (in je zato neprepričljiva). Ker sodišče prve stopnje navaja, kaj je priča A. A. (po lastnih besedah) zaznala (oziroma pomislila), ko se je po nezgodi peljala mimo kraja dogodka, je pritožbeno „opozarjanje“ na njen kasnejši kontakt z materjo R. V. brezpredmetno.(20)

7. Zakaj ni sledilo toženčevim navedbam (in posledičnim zaključkom) v zvezi s peško, ki naj bi bila na prehodu za pešce, je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v okviru 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.(21) Na drugi strani pa pritožba ne uspe (konkretno) pojasniti, zakaj naj bi bilo „vprašanje“ sodišča prve stopnje, ali je bila peška (ki naj bi bila, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, glede na samo toženčevo izpovedbo v trenutku nezgode na koncu prehoda oziroma naj bi s prečkanjem zaključila) sploh v nevarnosti, napačno. Ker v omenjene razloge ne uspe vzbuditi nobenega dvoma, je vso nadaljnje pritožbeno razglabljanje o tem, kaj bi se zgodilo s peško, če V. zaradi njega ne bi zaviral,(22) povsem hipotetično oziroma nerelevantno.(23) Enaka ugotovitev velja za očitek, da se sodišče prve stopnje glede poteka prometne nesreče ni opredelilo do okoliščine, da naj bi V., ko je zagledal toženčevo vozilo, lahko odvil v levo (po prednostni cesti) in nadaljeval vožnjo v tej smeri. Ker toženec v tem oziru v postopku na prvi stopnji ni podal nobenih ustreznih (pravočasnih in konkretnih) navedb (ugovorov), vsebina izvedenih dokazov(24) pa tega ne more nadomesti,(25) se ni imelo sodišče prve stopnje do česa opredeljevati. Povsem enako velja za nadaljnji očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo (in da je zato dejansko stanje v tem oziru ostalo nepopolno ugotovljeno) do vpliva del na cesti (z vidika preglednosti in toženčeve možnosti ustavitve vozila) na potek škodnega dogodka. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi z dne 25.4.2014 res navedel, da naj bi bila na desni strani cestišča delna delovna zapora. A to je bilo vse, kar je navedel. Ker ni podal nobenih konkretnih in pravočasnih(26) navedb o „vplivih na vožnjo oziroma potek škodnega dogodka“,(27) se sodišču prve stopnje (ali izvedencu) o tem ni bilo potrebno karkoli „opredeljevati“ oziroma česarkoli ugotavljati. Tudi omenjeno pritožbeno navajanje zato predstavlja nedopustno (neupoštevno) pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Povsem pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je toženec predlog po zaslišanju policista Š. podal prepozno. Pravočasnost podaje dokaznega predloga (v nasprotju s tem, kar navaja pritožba) ne more biti odvisna od strankine ocene, ali je pravno-relevantno dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovala, že uspela dokazati (ali ne), in še manj od vsebine njenih predvidevanj, kaj si o tem „misli“ sodišče. Prav tako nima na to vprašanje nobenega vpliva njegova domnevna (dokazna) vrednost. Zato so vsi v zvezi z neizvedbo omenjenega dokaza povezani pritožbeni očitki neutemeljeni.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje z njo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Saj ne gre ne za pravni posel (pogodbo ali izvensodno poravnavo) ne tekom postopka sklenjen dogovor (poravnava), ki bi (sam za sebe) ustvarjal kakršnekoli pravice (dolžnosti), niti za sporazum o priznanju krivde. Zato je pritožnikovo poudarjanje, da je ta sporazum (o priznanju krivde) še vedno v veljavi, brezpredmetno. Na drugi strani pa predstavlja pritožbeno navajanje, da naj bi pravdni stranki glede škodnega dogodka (spornega razmerja) že sklenili izvensodno poravnavo in da gre za res transacta, neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nobenih potrebnih (to je pravočasnih in jasnih/konkretnih) dejanskih trditev (saj ne gre zgolj za „uporabo“ materialnega prava) v tem oziru (češ da naj bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen, ker sta pravdni stranki sporno razmerje dogovorno - v smislu 1050. in naslednjih členov OZ - razrešili pred pravdo in da (že) zato tudi ne more biti obogaten) toženec v postopku na prvi stopnji ni podal. Izraz res transacta se tudi sicer nanaša na sodno (in ne izvensodno) poravnavo.

Op. št. (3): Kot je bilo to s strani toženca zatrjevano v vlogi z dne 25.5.2014. Op. št. (4): Okoliščina, da se sodišče prve stopnje do takšnih njegovih (nebistvenih) trditev ni opredelilo, nima nobenega vpliva na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve.

Op. št. (5): Podobno velja za pritožnikove „ugotovitve“, češ da za prisotne na kraju prometne nesreče V. krivda ni bila sporna in da je tožnica (kot pravna oseba, ki se profesionalno in v okviru svojih dejavnosti ukvarja z zavarovalništvom) napram osebam, kot je sam, močnejša pravdna stranka.

Op. št. (6): Prvi odstavek 337. člena ZPP.

Op. št. (7): Iz tega razloga je neutemeljeno tudi pritožbeno poudarjanje, da sodišče prve stopnje (samo zato, ker naj bi zaradi njegovih nasprotujočih se izjav prišlo do pravde) izpovedbi V., ki jo je podal v tem postopku, ne bi smelo slediti.

Op. št. (8): Ni namreč jasno, na kakšen način točno naj bi bil prisiljen (oziroma „pod vplivom“), sploh upoštevajoč dejstvo, da je podobno izpovedal tudi v tem postopku.

Op. št. (9): Ki naj bi ga dva tožničina zavarovalna agenta obiskala na domu.

Op. št. (10): In le-teh vsebina izpovedb oziroma sklicevanje nanje ne more nadomestiti.

Op. št. (11): Nikjer pa je ne označuje za neverodostojno, kot to navaja pritožba.

Op. št. (12): Pritožba očitno pozabi, da to velja tudi za R. V. Op. št. (13): Očitek, da naj bi toženčevo izpovedbo zgolj „za potrebe utemeljitve“ svoje sodbe označilo za neverodostojno, je zato (v najboljšem primeru) neutemeljen. Okoliščina, da naj bi slednji več čas izpovedal enako, sama za sebe ne pove nič o tem, ali je to (kar je izpovedal) ustrezalo dejanskemu poteku dogodka. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni sledilo njegovi verziji dogodka, pa nima (že na pojmovni ravni) ničesar skupnega z očitano protispisnostjo (ta pomeni napačno povzemanje vsebine spisovnih dokazov).

Op. št. (14): Ugotovitvam katerega sodišče prve stopnje v prvi vrsti sledi, posledično pa tudi V. Op. št. (15): Kar v okviru prvega odstavka na 8. strani obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja tudi sodišče prve stopnje (pritožba pa tej ugotovitvi ne oporeka).

Op. št. (16): Sodišče prve stopnje je v okviru 17. in 18 točke obrazložitve izpodbijane sodbe (upoštevaje ugotovitve izvedenca K.) konkretno (prepričljivo) obrazložilo, zakaj toženčev očitek o neprilagojeni hitrosti V., ne drži. Zgolj pavšalno pritožbeno vztrajanje, da naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje napačen, v to ne more prepričati.

Op. št. (17): Da ni bil, obrazloženo ugotavlja tudi izvedenec (glej 17. stran mnenja z dne 3.2.2015). Izvedencev prometne stroke sodišča ne angažirajo zaradi njihove neposredne zaznave obravnavanega dogodka (iz tega razloga se zaslišujejo priče/očividci), ampak zaradi njihovega strokovnega znanja, ki je (lahko) ključno pri ugotavljajo poteka prometne nezgode oziroma razreševanju dilem (spričo nasprotujočih si izjav udeležencev). Ker je izvedenec K. svoje zaključke konkretno in prepričljivo pojasnil, (tudi sicer pavšalnemu) pritožbenemu očitku, da je „le“ povzel podatke iz spisa oz. (nejasne/nasprotujoče si) izpovedbe, ni moč pritrditi.

Op. št. (18): In da je tako navedbo podal že v odškodninskem zahtevku z dne 16.5.2013 ter jo tekom postopka večkrat ponovil. Op. št. (19): Podobno nepojasnjen očitek toženec ponovi potem tudi v nadaljevanju pritožbe.

Op. št. (20): Poskus vzbuditi sum v verodostojnost priče samo zato, ker naj bi bila za izid postopka zainteresirana V. mati (ki naj bi bila lastnica avtomobila in tožničina zavarovanka), pa tudi sicer neprepričljiv. Okoliščina, da je bila za izid zainteresirana V. mati ne pomeni, da naj bi bila tudi priča A. (v zvezi s tem pa pritožba ne poda nobenih konkretnih trditev).

Op. št. (21): Glej predvsem str. 10. Op. št. (22): Kot tudi, kaj je izvedenec glede prilagojenosti V. hitrosti navedel za primer, da bi bila na prehodu peška.

Op. št. (23): Brezpredmetno je tudi (obširno) pritožbeno pojasnjevanje, da je bila peška prisotna (že zato), ker je prisotnost pešcev podnevi v centru ... splošno znano dejstvo. To pa ne zgolj iz razloga, ker ne gre za splošno dejstvo (zaradi česar je treba v zvezi z njim podati trditve, ki pa jih toženec v postopku na prvi stopnji ni), ampak zato, ker sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da takrat peške na prehodu ni bilo (glej str. 10 izpodbijane sodbe) oziroma da pešcev nasploh ni moglo biti (zato je brezpredmetno tudi sklicevanje na prisotnost P. na kraju nesreče), ampak obrazloženo (prepričljivo) „dvomi“, da bi lahko ta (ker je skoraj zaključila s prečkanjem) kakorkoli vplivala na presojo ustreznosti (prilagojenosti) hitrosti V. Pravilnosti tega argumenta pa (kot rečeno) pritožba ne uspe ovreči. Op. št. (24): Pri čemer ne drži, da naj bi V. ob zaslišanju dne 19.5.2015 izpovedal, da bi lahko zavil v levo, a da tega ni storil. Povedal namreč je (glej tretjo stran zapisnika oziroma l. št. 128), da tega zaradi vozil nasproti ni mogel. Op. št. (25): Kar pomeni, da imamo opravka z neupoštevnimi pritožbenimi novotami (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (26): Pavšalno navaja sicer, da naj bi na ta dejstva „opozoril“ na kasnejših narokih 14.4.2015 in 19.5.2015 (torej v vsakem primeru prepozno), kar ni razvidno (omenjanje ob zaslišanju pa teh manjkajočih trditev ne more nadomestiti).

Op. št. (27): Sklicevanje na 214. člen ZPP je zato (povsem) brezpredmetno.