Jedro

Predmet menjalne pogodbe ne more biti stavba brez zemljišča, zato samo zemljišče v tem primeru ne more biti predmet denacionalizacijskega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1435/99-9 z dne 28.2.2001 se spremeni tako, da se ugodi tožbi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 12.7.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 12.7.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Upravne enote L. z dne 22.7.1998. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 90/3, 107 (pravilno 107/6) in 88/2 k.o. L. z utemeljitvijo, da denacionalizacija po določbah ZDen ni možna, ker premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi 3., 4. ali 5. člena ZDen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni sporno, da so bila stavbna zemljišča parc. št. 90/3, 107/6 in 88/2, vse k.o. L., podržavljene pokojnima F. ml. in M.K., in sicer po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list FRLJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZGZ). Sporno je, ali sta prejšnja lastnika tudi upravičenca v skladu z določbo 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V primerih, ko je pravna podlaga za podržavljanje zemljišč ZNNZGZ, je prejšnjemu lastniku z uveljavitvijo tega zakona (28.12.1958), lastninska pravica na tem zemljišču sicer prenehala, zemljišče pa je ostalo v njegovi posesti, dokler ga ni bil dolžan izročiti občini ali komu drugemu. Pravica uporabe zemljišča je vsebovala upravičenja, ki so istovetna vsebini lastninske pravice, to je imeti stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati. Bila je v pravnem prometu med živimi in za primer smrti. ZDen je uredil denacionalizacijo podržavljenega premoženja le v korist oseb, ki jim je bilo premoženje dejansko podržavljeno in tudi odvzeto iz posesti. Prostovoljni prenos pravice uporabe na zemljišču na drugo osebo ali prehod te pravice na drugo osebo z dedovanjem, pa po 3., 4. ali 5. členu ZDen ni pravni naslov za denacionalizacijo. Ker sta v obravnavanem primeru parc. št. 90/3 in 107/6 k.o. L., bili F. ml. in M.K. podržavljeni na podlagi ZNNZGZ, nikoli pa odvzeti iz posesti, ju zato tudi ni šteti za upravičenca v smislu ZDen. Tožnici, ki sta pravico uporabe na predmetnih nepremičninah pridobili od prejšnjih lastnikov z dedovanjem, pa nikoli nista bili lastnici spornih zemljišč, temveč sta bili imetnici pravice uporabe, ki pa jima je bila odvzeta z odločbo SO L. z dne 23.8.1978, na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Ta predpis pa ni naveden v 3. členu ZDen, zato v obravnavanem primeru ne gre za denacionalizacijo. Z menjalno pogodbo, ki sta jo 22.1.1960 sklenila M. in F.K. ml. z Občino L. za objekt na parc. št. 88/2 k.o. L., pa je ta, vključno z objektom, prešla na Občino L. Ugovor tožnic, da je bil predmet menjalne pogodbe le stanovanjski objekt, ne pa tudi stavbno zemljišče, sodišče zavrača, saj stavbe brez zemljišč niso mogle biti predmet pravnega prometa.

Tožnici vlagata pritožbo proti izpodbijani sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno ponovita tožbene navedbe in med drugim navajata, da sta bivša lastnika podržavljenih nepremičnin po samem ZNNZGZ obdržala pravico uporabe na zemljišču, ki jima do njune smrti ni bila odvzeta; da sta pridobili pravico uporabe na navedenih parcelah na podlagi dedovanja po pravnih prednikih; da jima je bila pravica uporabe odvzeta z odločbo Občine L. dne 23.8.1978. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 31.8.1978 izhaja, da sta prodali samo objekt na parc. št. 90/3 k.o. L., zato je po njunem mnenju zahtevek za vrnitev parcel utemeljen na podlagi 9. točke 3. člena ZDen. Menjalna pogodba, ki sta jo sklenila prejšnja lastnika z Občino L., pa je bila s stališča današnje denacionalizacije fiktivna. Z menjavo objektov se ni menjalo tudi zemljišče. Menjalna pogodba je bila sklenjena takoj po nacionalizaciji (22.1.1960) in je nadomeščala razlastitev. S to pogodbo je bila zamenjana samo stavba na parc. št. 88/2 k.o. L., za mizarsko delavnico na parc. št. 90/4 k.o. L. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi ter zadevo samo reši tako, da ugodi zahtevku za denacionalizacijo.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-130/01 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/2002), sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958 (na podlagi ZNNZGZ), odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 (na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ) oziroma po letu 1968 (Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja, Uradni list SFRJ, št. 5/68, 20/69). Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje konkretnega primera, opisano v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabo določb ZDen. Presojeno je namreč bilo, da tožnici nimata statusa denacionalizacijskega upravičenca, že iz razlogov, ki sta jih navedli tožena stranka in sodišče prve stopnje. Že zato je pritožbeno sodišče, ne da bi obravnavalo še druge pritožbene navedbe, na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedenega v tej sodbi.

Pritožbeno sodišče je sicer v celoti odpravilo odločbo tožene stranke, vendar pa se glede parc. št. 88/2 k.o. L. strinja z njenim stališčem, da stavbe brez zemljišča niso mogle biti predmet pravnega prometa (menjalna pogodba), zato navedena parcela tudi ne more biti predmet denacionalizacijskega zahtevka.