Jedro

Pogoji, da se kmetija šteje za zaščiteno, so določeni v 2. členu ZDKG. Drugih pogojev za zaščiteno kmetijo ZDKG ne določa. Navedbo, da sta nepremičnini v dolgoročnem planu javnega dobra ter da sta namenjeni za pokopališče, so tožniki prvič podali šele v pripravljalni vlogi, zato predstavlja nedopustno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati, saj so imeli možnost to dejstvo navesti v postopku pred upravnim organom, pa tega niso storili, niti niso pojasnili, zakaj tega dejstva niso navedli že v postopku izdaje upravnega akta.

ZDKG v nobeni določbi izrecno ne zahteva, da bi prevzemnik kmetije moral le-to obdelovati sam s fizičnim delom, ampak je poudarek na gospodarjenju s kmetijo. Vprašanje dejanskega obdelovanja predmetne kmetije s fizičnim delom njenega prevzemnika ni pomembno za odločitev v postopku za določitev zaščitene kmetije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom D.D. povrniti stroške postopka v znesku 196,42 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki, od tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se kmetija, ki obsega nepremičnine – parcele, navedene v 1. točki izreka, katerih zemljiškoknjižna lastnica je pok. A.A., določi za zaščiteno kmetijo. V obrazložitvi citira določbo 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) ter opisuje dotedanji potek postopka. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku. Izpostavlja, da je glede na to, da se za določitev zaščitene kmetije po drugem odstavku 4. člena ZDKG glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra, prvostopenjski organ v postopku ponovno pridobil uradne podatke pristojne geodetske uprave, to je lastninski list za vse nepremičnine, last pok. A.A. in pripadajoče posestne liste. Na podlagi katastrskih in zemljiškoknjižnih podatkov je bilo ugotovljeno, da navedene nepremičnine, ki se upoštevajo pri izračunu primerljive kmetijske površine, torej nepremičnine, last pok. A.A. do celote, obsegajo 19.779 m2 njiv, 25.784 m2 travnikov in 145.132 m2 gozdov. Iz preračuna navedenih površin kmetije v primerljivo kmetijsko površino po 2. členu ZDKG izhaja, da obravnavana kmetija obsega 5,0813 ha primerljive kmetijske površine. Na podlagi tega izračuna in zakonskih določil tako upravni organ ugotavlja, da nepremičnine, zemljiškoknjižno last pok. A.A., izpolnjujejo pogoje 2. člena ZDKG za določitev zaščitene kmetije, saj površine kmetije, ki so v lasti ene fizične osebe, presegajo 5 ha primerljive kmetijske površine, kar je po ZDKG pogoj za določitev zaščitene kmetije. V zvezi z navedbami B.B. in C.C. odgovarja, da je že Upravno sodišče v sodbi U 887/2004 z dne 12. 1. 2006, ki je bila izdana v obravnavani zadevi preveritve zaščitene kmetije, navedlo, da s postopkom za določitev zaščitene kmetije ni treba čakati do pravnomočnosti odločbe o spremenjeni vrsti rabe zemljišč (kot o predhodnem vprašanju), saj za nadaljevanje oziroma vodenje postopka zadostuje dokončna odločba. Sklicuje se tudi na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 147/2010 z dne 7. 12. 2011, v katerem je izrazilo stališče, da so podlaga za odločanje o statusu zaščitene kmetije podatki iz uradnih evidenc (zemljiška knjiga in zemljiški kataster) in da ZDKG nima določb, ki bi kako drugače od navedenega urejale postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo. Na navedbe C.C., da pri obravnavani kmetiji ne gre za gospodarsko celoto, ki bi rabila za redno kmetijsko oziroma gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti, temveč gre le za zemljišča, upravni organ ugotavlja, da so bile podobne navedbe podane že v njegovi tožbi zoper odločbo drugostopnega organa, pa je Upravno sodišče glede tega tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da kot pravno nerelevantnih ni moglo upoštevati tožbenih trditev, ki se ne nanašajo na uporabo 2. člena ZDKG za določitev zaščitene kmetije. Upravno sodišče v sodbi U 1387/2004 z dne 12. 1. 2006 zastopa tudi stališče, da mora upravni organ pri preverjanju upoštevati namen ZDKG, to je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. Pojasnjuje tudi, da iz opredelitve zaščitene kmetije v 2. členu ZDKG izhaja, da je zakonodajalec kriterije za zaščito določil glede na objektivno primernost zemljišč za kmetijsko in gozdarsko dejavnost. V zakonodajnem gradivu je tudi navedeno, da se zaščita kmetije ne ocenjuje na podlagi trenutne oblike gospodarjenja, ampak objektivne zmožnosti za kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil z odločbo z dne 11. 2. 2013. Tožniki v tožbi navajajo, da je D.D. po tem, ko so prejeli odločbo o pravilnem stanju na zemljiščih in želeli vložiti zahtevo za ponovno preveritev statusa zaščitene kmetije, leta 2001 z namenom okoristiti se na račun ostalih zakonitih dedičev preoral zemljišče z jasnim in očitnim namenom uničiti dokaz o pravilnosti postopka in pravilno ugotovljenem stanju in rabi kultur v naravi v skladu z odločbo GURS z dne 8. 8. 1996. Izpostavljajo, da zemljišča leta 1995, ob smrti A.A., niso bila vpisana kot zaščiteno gospodarstvo, šele leto dni pozneje, leta 1996 je D.D. z namenom okoristiti se, kar dopušča 2. člen ZDKG, ki je po prepričanju tožnikov v nasprotju z ustavnimi določbami, ki zagotavljajo pravico do osebne lastnine in dedovanja, vložil zahtevo za zaščitenost kmetijskega gospodarstva, ki ob smrti zapustnice ni obstajalo in ne obstaja. Poudarjajo tudi, da zapustnica A.A. ob smrti ni bila lastnica ne gospodarskega, ne stanovanjskega poslopja, ne kmetijskih priprav, ne orodja, ne živine, torej nobenega premoženja - kmetijskega gospodarstva kot celote, ki rabi za redno kmetijsko oziroma gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezano dejavnostjo (3. člen ZDKG), ampak zgolj zemlje, ki sama po sebi ni in ne more biti kmetija in ne predstavlja kmetijsko gozdarske celote. Sicer pa tudi sama zemljišča ležijo v različnih katastrskih občinah in na nobeni parceli ni ne gospodarskega ne kakšnega drugega objekta, kar je razvidno iz priloženih mapnih kopij GURS. Upravni organ pa odloča zgolj na podlagi 4. in 2. člena, ki je v nasprotju s 3. členom ZDKG in s tem postavlja vse ostale dediče v neenakopraven položaj v nasprotju s socialno državo in pravnimi interesi ostalih dedičev, ki imajo vsi namen podedovana zemljišča obdelovati in so usposobljeni za dejavnost ter vsem predstavljajo socialno varnost, tožniku C.C. pa ob brezposelnosti celo preživetje. Po navedenem sodišču predlagajo, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da sama zemljišča v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZDKG niso kmetija in ne predstavljajo kmetijskega gospodarstva kot celote. Podrejeno predlagajo, da sodišče zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek in mu pri določanju o določitvi statusa zaščitene kmetije naloži, da upošteva drugi odstavek 3. člena ZDKG.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

Stranka z interesom D.D. v odgovoru na tožbo z dne 11. 2. 2014 odgovarja na navedbe tožnikov v tožbi ter navaja, da je vlogo za priznanje statusa zaščitene kmetije vložil zato, ker sam tam že vseskozi živi. Od leta 1979 pa sam tudi dela na kmetiji (orje, žanje, redi živino...) in ker mu ravno kmetija predstavlja vir dohodka in način preživljanja za razliko od tožnikov. Predlaga tudi svoje zaslišanje. Dalje izpostavlja, da tožniki pavšalno navajajo, da naj bi bili določbi 2. in 4. člena ZDKG neustavni in v nasprotju s 3. členom tega zakona. Prepričan je, da sta upravna organa obeh stopenj pravilno ugotovila, da predmetna kmetija izpolnjuje oba temeljna pogoja, ki ju določa 2. člen ZDKG. Poleg tega pa se podatki o dejanski rabi spornih zemljišč v času od izdaje izpodbijane odločbe dalje tudi niso spremenili. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 321/2006 in I Up 184/2005. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožnikom naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Stranka z interesom E.E. na tožbo ni odgovorila.

Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2014 odgovarjajo na navedbe stranke z interesom D.D., ki jih prerekajo in izpostavljajo, da ne drži, da D.D. že od leta 1979 živi in dela na kmetiji ter da tudi za pokojnico ni skrbel. Predlagajo svoje zaslišanje. Navajajo pa tudi, da je del zemljišč v dolgoročnem planu javnega dobra, in sicer sta to parc. št. 193/2 in 220/2 k.o. ..., ki sta namenjeni za pokopališče v ... Ponovno zatrjujejo, da je ZDKG v neskladju z ustavnimi določbami, ker dovoljuje določitev kmetijskega gospodarstva kot zaščitenega samo na podlagi obsega zemljišča iz 2. člena tega zakona in ne kmetijskega gospodarstva kot celote, ki rabi za redno kmetijsko oziroma gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezano dejavnostjo (3. člen ZDKG). Sodišču predlagajo kot v tožbi ter zavrnitev stroškovnega zahtevka stranke z interesom. Poleg zahtevka v tožbi pa predlagajo tudi, da sodišče Ministrstvu za kmetijstvo in okolje naloži dopolnitev ZDKG s členom, ki bo iz obsega primerljivih površin za določitev zaščitene kmetije izvzel zemljišča, namenjena javnemu dobremu.

Tožba se zavrne.

V obravnavani zadevi je sporno, ali kmetija, ki obsega nepremičnine, katerih zemljiškoknjižna lastnica je pok. A.A., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Tožniki namreč temu oporekajo in zatrjujejo, da zapustnica A.A. ob smrti ni bila lastnica ne gospodarskega, ne stanovanjskega poslopja, ne kmetijskih priprav, ne orodja, ne živine, torej nobenega premoženja kmetijskega gospodarstva kot celote, ki rabi za redno kmetijsko oziroma gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti, kot določa prvi odstavek 3. člena ZDKG, ampak zgolj lastnica zemlje, ki sama po sebi po prepričanju tožnikov ne more biti kmetija in ne predstavlja kmetijske gospodarske celote.

Po določbi prvega odstavka 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. V prvem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Drugi odstavek te določbe pa določa, da v zaščiteno kmetijo spadajo poleg kmetijskih zemljišč tudi gozdovi, gospodarska in stanovanjska poslopja skupaj z zemljišči, ki so potrebna ali namenjena za redno uporabo stavbe (funkcionalna zemljišča), kmetijske priprave, orodja in živina, s kmetijo povezane služnosti in njim podobne pravice, pravice na zemljiščih agrarne skupnosti, pravice in dolžnosti v zvezi s članstvom lastnika v kmetijski zadrugi, stvari za izvajanje dejavnosti, ki jih lastnik izvaja na kmetijskem gospodarstvu, če ne predstavljajo glavne dejavnosti in jih ni mogoče ločiti od kmetijske oziroma kmetijsko gozdarske celote ali pa bi bila njihova ločitev ekonomsko nesprejemljiva, ter terjatve in dolgovi, nastali v zvezi s prej navedenimi nepremičninami, premičninami, članstvom in dejavnostmi. Po drugem odstavku 4. člena se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra.

Sodišče ugotavlja, da tožniki podatkom o lastništvu in obsegu primerljive kmetijske površine (5,0813 ha) kmetije, ki jih je upošteval upravni organ v izpodbijani odločbi, ne oporekajo. Njihovemu stališču v tožbi, da bi upravni organ pri odločitvi moral upoštevati, da zapustnica A.A. ob smrti ni bila lastnica ne gospodarskega, ne stanovanjskega poslopja, ne kmetijskih priprav, ne orodja, ne živine, torej nobenega premoženja kmetijskega gospodarstva kot celote, ki rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti, ampak zgolj lastnica zemlje, pa sodišče ne more pritrditi. Pogoji, da se kmetija šteje za zaščiteno, so, kot je to pravilno pojasnil že prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, določeni v 2. členu ZDKG, in sicer, da gre za kmetijsko oziroma kmetijsko gozdarsko gospodarsko enoto, ki ima predpisan obseg primerljivih površin in je v lasti največ dveh oseb, ki sta med seboj v predpisanem razmerju. Drugih pogojev za zaščiteno kmetijo ZDKG ne določa. V zvezi s tem se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Izpostavlja le še, da tudi iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec DZ št. 50 z dne 24. 11. 1995) izhaja princip, da naj se kriteriji za opredelitev zaščitene kmetije izrazijo na povsem določljiv način brez vsakršnih subjektivnih ocen. Z določitvijo možnih lastnikov in ustrezne površine je torej zakonodajalec postavil kriterije za oblikovanje takšnih gospodarskih enot, ki lahko zadostijo cilju, zaradi katerega je bil ZDKG sprejet. To pa je uresničevanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine na kmetijskih zemljiščih, pri čemer je poudarjena socialna funkcija (predmet urejanja je poseben režim dedovanja, ki pa naj ne bi ogrozil eksistenčnega položaja prevzemnika). Iz zakonodajnega gradiva je tudi razvidno, da se zaščita kmetije ne ocenjuje na podlagi trenutne oblike gospodarjenja, ampak objektivne zmožnosti za kmetijsko in gozdno dejavnost. Da zapustnica A.A. ne bi bila lastnica v izpodbijani odločbi navedenih nepremičnin oziroma da bi organ upošteval napačne primerljive kmetijske površine, pa tožniki, kot že povedano, ne navajajo. Tožniki pa si po presoji sodišča določbo 3. člena ZDKG tudi napačno razlagajo. V tem členu je namreč natančneje določeno, kaj spada v zaščiteno kmetijo v takšnem smislu, kot jo opredeljuje 2. člen tega zakona. Po 2. člena pa sta, kot je sodišče že navedlo, pogoja za zaščito le, da gre za kmetijsko – gozdarsko gospodarsko enoto s predpisanim obsegom primerljive površine, ki je v lasti, solasti ali skupni lasti največ dveh oseb, ki sta v določeni sorodstveni zvezi. Ta dva pogoja pa sta kot relevantna upoštevala oba upravna organa. Zato je bilo potrebno gornji tožbeni ugovor zavrniti kot neutemeljen.

Glede pavšalnega in povsem nekonkretiziranega tožbenega ugovora, da predmetna zemljišča ležijo v različnih katastrskih občinah, sodišče odgovarja, da to samo po sebi še ne pomeni, da predmetna kmetija oziroma njena zemljišča ne bi predstavljala kmetijske oziroma kmetijsko gozdarske enote oziroma celote. Da bi bila določena (konkretna) zemljišča preveč oddaljena, da bi lahko z ostalimi tvorila skupno gospodarsko enoto, pa tožniki niti ne zatrjujejo.

Navedbo, da sta parc. št. 193/2 in 220/2 k.o. ... v dolgoročnem planu javnega dobra ter da sta namenjeni za pokopališče v ..., pa so tožniki prvič podali šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2014, zato predstavlja nedopustno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 20. in 52. člen ZUS-1), saj so imeli možnost to dejstvo navesti v postopku pred upravnim organom, pa tega niso storili, niti niso pojasnili, zakaj tega dejstva niso navedli že v postopku izdaje upravnega akta.

V zvezi z navedbami stranke z interesom D.D. v odgovoru na tožbo in tožnikov v pripravljalni vlogi, ki se nanašajo na vprašanje dejanskega obdelovanja predmetne kmetije z lastnim fizičnim delom, pa sodišče odgovarja, da ZDKG v nobeni določbi izrecno ne zahteva, da bi prevzemnik kmetije moral le-to obdelovati sam s fizičnim delom (tudi Ustavno sodišče je, sicer ob presoji prejšnjega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), ki je določal, da so kmetijo lahko dedovale le osebe, ki so izpolnjevale pogoje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih, ocenilo tako določbo za neustavno), ampak je poudarek na gospodarjenju s kmetijo. Vprašanje dejanskega obdelovanja predmetne kmetije s fizičnim delom njenega prevzemnika torej po presoji sodišča ni pomembno za odločitev v postopku za določitev zaščitene kmetije.

Kolikor pa tožniki v tožbi zatrjujejo, da so jim bile z odločitvijo upravnega organa v izpodbijani odločbi kršene ustavne pravice do lastnine in dedovanja oziroma da je 2. člen ZDKG v nasprotju z omenjenima ustavnima pravicama, pa jim sodišče odgovarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994 izhaja, da posebna ureditev dedovanja kmetijskih zemljišč sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker vprašanje dejanskega obdelovanja predmetne kmetije s fizičnim delom njenega prevzemnika ni pravno pomembno za odločitev v tej zadevi in ker relevantni podatki, ki jih je pri odločitvi upošteval prvostopenjski organ (podatki o lastništvu in obsegu primerljive površine) med strankami niti niso sporni, organ pa jih je ugotovil na podlagi uradnih evidenc, je sodišče dokazni predlog tožnikov in stranke z interesom D.D., da opravi njihovo zaslišanje, zavrnilo, saj izvedba tega dokaza glede na povedano na odločitev v zadevi ne bi mogla vplivati.

O stroškovnem zahtevku stranke z interesom D.D. (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) pa je sodišče odločalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu (glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožniki s tožbo zoper akt toženke niso uspeli, so stranki z interesom dolžni povrniti stroške. Stranko z interesom je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica. Po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), če vrednosti predmeta v postopku v socialnih in upravnih sporih ni mogoče določiti, znaša njegova vrednost 3.500 EUR. Za nedoločljivo vrednost predmeta v obravnavanem primeru, ko gre za določitev statusa zaščitene kmetije, tudi gre, saj se zahtevek stranke ne nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo (prim: tretji odstavek 25. člena ZOdvT). Določba 12. člena ZOdvT napotuje na tarifo, v kateri so določene nagrade glede na vrednost predmeta, ki za 3.500 EUR znaša 141 EUR. Sodišče je stranki z interesom D.D. priznalo nagrado za postopek v upravnem sporu v priglašeni višini 141,00 EUR in tudi priglašenih 20,00 EUR pavšalnih stroškov za poštnino (tar. št. 6002) ter 22 % DDV. Tožniki morajo tako stranki z interesom D.D. povrniti 196,42 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.