Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpravdni postopek pri delodajalcu v tej zadevi ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za njihovo povračilo pravilno zavrnilo, saj ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zaradi tega plačila dodatka vložil tožbo na sodišče in z zahtevkom uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški prav tako ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni obvezen oziroma ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločb toženke št. ... z dne 20. 4. 2023 v 4. točki izreka in št. ... z dne 2. 8. 2023 v 2. točki izreka ter tožbeni zahtevek za plačilo zneska 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 134,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ima pravico uveljavljati povračilo stroškov predhodnega postopka. Poudarja, da je v predhodnem postopku pri delodajalcu uspel, zato meni, da je upravičen do povračila vseh stroškov, ki jih je imel s tem postopkom. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da predhodni postopek pri toženki ni bil potreben in da zato vtoževani stroški niso bili potrebni stroški. Pojasnjuje, da so skladno z določbami 24., 25. in 39. člena ZJU javni uslužbenci dolžni predhodno uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu. Gre za procesno predpostavko za sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Uveljavljal je nedenarni tožbeni zahtevek, zato je bila sprožitev predhodnega postopka pred delodajalcem obvezna zaradi morebitnega nadaljnjega uveljavljanja pravic v sodnem postopku. Sporno se mu zdi stališče, da javni uslužbenec ni upravičen do povrnitve stroškov postopka pred delodajalcem, ki je posebej predviden po določilih ZJU. Zatrjuje poseg v ustavno pravico do sodnega varstva. Meni, da je upravičen do povračila stroškov predhodnega postopka pred delodajalcem na podlagi določil ZPP, ZUP in Odvetniške tarife, kot tudi na podlagi določb o odškodninski odgovornosti, saj so podane vse predpostavke odškodninskega delikta toženke. Opozarja na primere iz sodne prakse, v katerih so bili tožnikom priznani stroški predsodnega postopka. Sodišču prve stopnje še očita, da se ni opredelilo do njegovih argumentov, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in uveljavlja povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh bistvenih tožnikovih navedb. Tožnik ne zatrjuje okoliščin, iz katerih bi lahko izhajala v pritožbi uveljavljana kršitev ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

6. Izpodbijani odločbi toženke in vtoževani denarni znesek se nanašajo na stroške odvetniškega zastopanja tožnika v postopku pred delodajalcem na podlagi 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) zaradi plačila dodatka za stalno pripravljenost. Toženka je tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost v pretežnem delu ugodila, njegov zahtevek za plačilo odvetniških stroškov za sestavo zahtevka pa je zavrnila z obrazložitvijo, da za priznanje teh stroškov ni pravne podlage.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta izpodbijani odločbi toženke pravilni in zakoniti. O tožnikovi zahtevi in kasnejši pritožbi je toženka odločala na podlagi določb ZJU in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v katerih ni podlage za naložitev povračila odvetniških stroškov javnega uslužbenca za pravno varstvo njegovih pravic iz delovnega razmerja delodajalcu (tudi če z zahtevkom uspe). ZJU določb o stroških postopka niti ne vsebuje, medtem ko gredo skladno s prvim odstavkom 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med katerimi so tudi stroški za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, torej v breme tožnika.

8. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za plačilo navedenih odvetniških stroškov. Tožnik je v postopku pred delodajalcem uveljavljal denarno terjatev; zahteval je priznanje, obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost v višini 13.783,89 EUR z obrestmi. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik v postopku pred delodajalcem uveljavljal nedenarno terjatev. Nedenarna terjatev je namreč terjatev upnika, ki od dolžnika zahteva izpolnitev nedenarne dajatve (npr. vrnitve na delo) ali izvedbo storitve (npr. prijava v evidenco). Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je tožnik v tej zadevi povsem jasno uveljavljal denarno terjatev, saj se je njegov zahtevek glasil na denar. Denarna terjatev, kot jo je tožnik uveljavljal v zahtevku za varstvo pravic oziroma odpravo kršitev pred delodajalcem, je tudi t. i. čista denarna terjatev, saj je že ob svojem nastanku obstajala v točno določenem denarnem znesku. V Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS) je namreč višina dodatka za pripravljenost na delo opredeljena v predpisanem odstotku in torej določitev višine odstotka dodatka ni odvisna od vsakokratne odločitve delodajalca, ki mu ni treba o tem izdati posebnega sklepa.

9. V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpravdni postopek pri delodajalcu v tej zadevi ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za njihovo povračilo pravilno zavrnilo, saj ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zaradi tega plačila dodatka vložil tožbo na sodišče in z zahtevkom uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški prav tako ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni obvezen oziroma ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo drugače, kot v zadevah pritožbenega sodišča Pdp 278/2013, Pdp 34/2013 in Pdp 182/2014, sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni formalni pravni vir (3. člen Zakona o sodiščih - ZS), tudi sicer pa je šlo za vsebinsko drugačne zadeve, v katerih je bil predhodni postopek pri delodajalcu obvezen oziroma je bil procesna predpostavka za sodno varstvo, saj ni šlo za čiste denarne terjatve. V zadevi Pdp 120/2021 se je odločalo o stroških sodnega postopka v primeru umika tožbe, in ne o stroških predsodnega postopka. Tožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbi Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 273/2023 in Pd 384/2023, saj gre za sodbi sodišča prve stopnje.

11. Zmotno je tožnikovo stališče, da mu je toženka dolžna povrniti vtoževane stroške kot škodo, torej na podlagi določb o odškodninski odgovornosti. Stroški predpravdnega postopka (odvetniškega zastopanja pred pravdo) namreč niso škoda, ki je nastala stranki, temveč stroški, nastali zaradi postopka, torej pravdni stroški (151. člen ZPP). Njihova materialnopravna podlaga je v 151. in 155. členu ZPP,1 vendar pa, kot že obrazloženo, v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za to, da bi bil tožnik lahko na tej podlagi upravičen do povračila stroškov predpravdnega postopka.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tudi, da zahtevka za plačilo predpravdnih stroškov ni mogoče utemeljiti na podlagi določb Odvetniške tarife (OT). Ta ne more biti samostojna pravna podlaga za toženkino obveznost povračila tožnikovih predpravdnih stroškov, določa namreč le način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom. Uporabiti bi jo bilo mogoče šele, če bi bil podan temelj toženkine obveznosti povračila predpravdnih stroškov tožniku. V zvezi s to uveljavljano podlago je neutemeljeno sklicevanje tožnika na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 1430/2010, v kateri je bila pravna in dejanska podlaga spora drugačna (stroški disciplinskega postopka na podlagi določb Zakona o obrambi - ZObr).

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. odločbe VSRS II Ips 66/2023, II Ips 195/2015 in VSL I Cp 1058/2009.