Jedro

Sodišče sodi, da ima pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) zgolj sama sodna odločba (ta prepoved pa je v tem primeru že prenehala), ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja.

Sodišče poudarja, da iz povzetega besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice in niti, ali je bila pogodba realizirana ali razdrta. Presoja zgolj to, ali obstaja ustrezna pravna podlaga, po kateri je po zakonu dopustno v registru vpisati novega imetnika znamke. Da veljavnost pravne podlage za prenos pravice in izpolnitev obveznosti iz pogodbe, s katero se znamka prenaša (kot predhodno pravno vprašanje), ne moreta biti predmet preizkusa v postopku vpisa spremembe imetnika znamke v register, izhaja predvsem iz dejstva, da vpis spremembe imetnika znamke v register ni konstitutivne narave. Take učinke vpisa bi moral namreč zakon izrecno določiti, kot je to storil v prvem odstavku 76. člena ZIL-1 za samo registracijo znamke, ne pa tudi za druge vpise v register. Ker vpis spremembe imetnika znamke nima konstitutivnega učinka, pa organ z izvedbo vpisa ne odloči o tem, da je (z njegovim vpisom) prišlo do prenosa znamke, ampak na podlagi listine iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 zgolj vnese spremembo imetnika v register.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo združil odločanje o vpisu spremembe v register znamk pri znamkah št. ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... in ... (1. točka izreka), zavrnil zahtevo za vpis spremembe v register znamk pri teh znamkah (2. točka izreka) in zavrnil zahtevo za prekinitev postopka vpisa spremembe v register do pravnomočnega zaključka izvršilnega postopka pod opr.št. I 222/2011 (3. točka izreka). Odločil je še, da posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je 5. 7. 2018 prejela tožničino zahtevo za vpis spremembe v register znamk pri znamkah št. ..., ..., ..., ..., ...., ..., ..., ..., ... in ... (v nadaljevanju: navedene znamke), ki ji je priložila prenosno izjavo z dne 19. 4. 2013 (v nadaljevanju Prenosna izjava). Ugotavlja, da je v registru znamk na podlagi začasne odredbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I Pg 62/2010 z dne 17. 10. 2013 pri navedenih znamkah vpisana prepoved razpolaganja. Tožnica je sicer priložila pravnomočen sklep tega sodišča z dne 13. 11. 2013, s katerim je to sodišče postopek po tožbi ustavilo, vendar iz sklepa ne izhaja, da je ustavilo tudi postopek zavarovanja in razveljavilo opravljena dejanja. Nadalje je pri navedenih znamkah na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I 222/2011 z dne 29. 9. 2011 vpisan tudi rubež in prepoved odtujitve znamke ter zastavna pravica v korist A. A. Okrajno sodišče v Kopru je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. R - St .../2015 postopek s sklepom z dne 1. 7. 2016 prekinilo, saj je Gospodarsko sodišče v Beogradu nad imetnikom znamk Z., d. o. o. s sklepom St .../2016 z dne 25. 5. 2016, ki je postal pravnomočen 21. 7. 2016, začelo stečajni postopek. Ugotavlja še, da je stečajni upravitelj tožnico z dopisom z dne 31. 10. 2017 obvestil, da v skladu s 94. členom Zakona o stečaju Republike Srbije pogodbe o prenosu pravic industrijske lastnine med družbo Z., d. o. o. in tožnico z dne 14. 5. 2012 (v nadaljevanju Pogodba) ne bo upošteval, ter da so obravnavane znamke vključene v stečajno maso v stečajnem postopku St .../2016, pri čemer je Gospodarsko sodišče v Beogradu priznalo ločitvene pravice v korist zastavnega upnika A. A. Po presoji toženke ugotovljeno dejansko stanje kaže na to, da Pogodba s pripadajočim aneksom št. 1, na podlagi katere je bila dana Prenosna izjava z dne 19. 4. 2013, na dan izdaje odločbe o vpisu sprememb v register ni veljavna, zato vpis spremembe v register ni možen. Enako velja za podredni zahtevek za prekinitev postopka do pravnomočnega zaključka izvršilnega postopka, saj na vpis spremembe v register ne vpliva zgolj izvršilni postopek I 222/2011, ampak predvsem stečajni postopek nad imetnikom zadevnih znamk.

3. Tožnica se z odločitvijo iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe ne strinja. Zahteva, da sodišče tožbi ugodi in o stvari odloči tako, da zahtevi za vpis sprememb pri navedenih znamkah ugodi oziroma podrejeno, da 2. točko izreka odločbe odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi, naj sodišče ugodi zahtevi za izbris prepovedi razpolaganja v register znamk pri teh znamkah oziroma podrejeno, da sodišče toženki naloži, da mora o zahtevi za izbris odločiti v roku 30 dni in ji ugodi, oziroma še podrejeno, da mora o zahtevi odločiti v roku 30 dni. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4. V tožbi navaja, da je toženka napačno zaključila, da iz sklepa sodišča IPg 62/2010 z dne 13. 11. 2012 ne izhaja, da je ustavilo tudi postopek zavarovanja, ki je bil uveden s sklepom tega sodišča z dne 25. 1. 2011, saj iz sklepa IPg 62/2010 z dne 25. 1. 2011 izhaja, da začasna odredba traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari oziroma do odločitve Vrhovnega sodišča o vloženem izrednem pravnem sredstvu. Ker je tožnik v predmetni zadevi tožbo umaknil, je z dnem pravnomočnosti tega sklepa prenehala veljati tudi začasna odredba. Sicer pa toženka o tožničini zahtevi za izbris te prepovedi še vedno ni odločila. Ker gre za molk, ki ima za posledico fikcijo negativne odločitve, tožnica skladno s četrtim odstavkom 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahteva izdajo upravnega akta o tej zahtevi.

5. Uveljavlja, da je nepravilno tudi sklicevanje toženke na izvršilni postopek I 222/2011 in stečajni postopek oziroma ravnanje stečajnega upravitelja. Prav tako pa toženka ni pristojna za presojanje pogojev o domnevni odpovedi pogodbe, pri čemer je napačno ugotovila dejansko stanje. Pogodba je bila sklenjena štiri leta pred uvedbo stečajnega postopka in izpolnjena 19. 4. 2013, ko je bila dana Prenosna izjava, ki predstavlja dokaz o izpolnitvi pogodbe o prenosu pravic intelektualne lastnine. Ker je pogodba že izpolnjena, stečajni dolžnik od nje ne more odstopiti. To izhaja tako iz določbe 267. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) kot tudi iz srbskega Zakona o stečaju, ki pravi, da lahko stečajni upravitelj zavrne izpolnitev dvostranske pogodbe, ki ni bila v celoti ali delno izpolnjena. Poudarja še, da po slovenski pravni praksi vpis prenosa blagovne znamke na novega pridobitelja ni konstitutiven (npr. I Cpg 708/2016 z dne 13. 7. 2016), kar prav tako pomeni, da se znamka šteje za preneseno v času sklenitve Pogodbe ali vsaj Prenosne izjave.

6. Toženka v odgovoru na tožbi nasprotuje in navaja, da je zahtevo za vpis zavrnila iz treh razlogov, pri katerih vztraja (rubež in prepoved odtujitev znamk po sklepu I 222/2011 z dne 29. 9. 2011, prepoved razpolaganja po sklepu I Pg 62/2010 z dne 17. 10. 2013 in uvedba stečajnega postopka, zaradi katerega je bil postopek I 222/2011 z dne 29. 9. 2011 prekinjen). Ravnala je v skladu s sodno prakso iz sodb tega sodišča I U 174/2016 z dne 11. 4. 2017 in I U 175/2016 z dne 11. 4. 2017, iz katerih izhaja, da mora soglasje za vpis spremembe podati oseba, ki je zakoniti zastopnik imetnika pravice ob vložitvi vloge oziroma na dan izdaje odločbe. Vztraja, da je odločilni razlog za zavrnitev vpisa rubež, prepoved odtujitve znamk in zastavna pravica v korist zastavnega upnika A. A. po sklepu Okrajnega sodišča v Kopru I 222/211 z dne 29. 9. 2011. Vztraja tudi pri temu, da sodišče v Novi Gorici ni ustavilo postopka zavarovanja in razveljavilo opravljenih dejanj, saj lahko spremeni vpis v registru le na podlagi ustrezne sodne odločbe, ki je tožnica ni predložila. Trdi, da je odločitev o zahtevi za izbris te prepovedi razpolaganja obsežena v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, saj se izrek "vpis spremembe" nanaša tako na spremembo imetnika kot tudi na izbris prepovedi razpolaganja. Razlogi za zavrnitev izbrisa prepovedi razpolaganja pa so vsebovani v petem odstavku obrazložitve.

7. Stranka z interesom A. A. v odgovoru na tožbo navaja, da mora vložnik zahteve za spremembo predložiti soglasje imetnika pravice, v zvezi s čemer opozarja, da je bil nad odstopnikom Z., d. o. o. 25. 5. 2016 uveden stečajni postopek, ki je bil priznan s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani R-St .../2015 z dne 1. 7. 2016 kot glavni tuji postopek stečaja. Sklicuje se tudi na sodbi tega sodišča I U 174/2016 in 175/2016. Dodaja, da je pri navedenih znamkah vpisana prepoved razpolaganja v njegovo korist, s sodbo Gospodarskega sodišča v Beogradu pa mu je bila priznana ločitvena pravica. Meni, da je zmotno tožničino stališče o deklaratornosti vpisa v register. Trdi tudi, da je pogodba neveljavna, saj je stečajni upravitelj Z., d. o. o. tožnico dne 31. 10.2017 obvestil, da ne vztraja pri izpolnitvi pogodbe in je tudi ne namerava izpolniti in gre torej za odstop od neizpolnjene dvostranske Pogodbe. Tožnica te izjave ni izpodbijala in ni uveljavljala nobenih terjatev v stečajnem postopku. Pogodba zato ne predstavlja veljavnega pravnega naslova za prenos pravic intelektualne lastnine na navedenih znamkah. Uveljavlja še, da tožnica ni aktivno legitimirana za zahtevo za izbris prepovedi razpolaganja po sklepu I Pg 62/2010, o zahtevi pa je bilo odločeno, zato je tožba zaradi molka neutemeljena.

8. Stranka z interesom stečajna masa Z., d. o. o. Beograd - v stečaju v odgovoru na tožbo navaja, da je bila ob uvedbi stečaja Z., d. o. o. vpisana kot imetnik blagovnih znamk, v skladu s tem pa so postale del stečajne mase, na njih pa je pravilno ustanovljena ločitvena pravica. Tožnica ni vložila zahtevka za izločitev navedenih znamk iz stečajne mase kot to predvideva 112. člen Zakona o stečaju Republike Srbije. Trdi, da tožnica Pogodbe ni izpolnila, ker je blagovno znamko B. B. že leta 2009 prenesla družbi V., d. o. o., zato Z., d. o. o. ni mogla postati lastnica blagovne znamke B. B., saj tožnica ob sklenitvi Pogodbe ni bila njegova imetnica. Ker tožnica do začetka stečajnega postopka ni v celoti izpolnila dvostransko obvezne pogodbe, ji je stečajni upravitelj posredoval obvestilo o razdrtju Pogodbe. Meni, da je zato toženka zahtevo za prenos utemeljeno zavrnila, saj na podlagi razdrte pogodbe vpisa spremembe ni mogoče vpisati.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja, da toženka o zahtevi za izbris prepovedi razpolaganja ni odločila. Če bi sodišče štelo, da je tožba zaradi molka neutemeljena, pa poudarja, da pomeni vsebinska neopredelitev do te zahteve postopkovno kršitev. Navaja, da ni jasno, kakšno odločbo naj bi še predložila v zvezi z ustavitvijo postopka I Pg 62/2010, saj iz sklepa z dne 13. 11. 2012, ki je postal pravnomočen 4. 12. 2013, izhaja, da je bil postopek zaradi umika tožbe ustavljen, s pravnomočnostjo tega sklepa pa je prenehala veljati tudi začasna odredba. Toženka tudi napačno navaja, da je do rubeža ter prepovedi odtujitve znamk prišlo po sklepu I 222/2011 z dne 29. 9. 2011, saj se ta nanaša na druge predmete izvršbe. Sodišče je razširilo izvršbo na navedene znamke z zaznambo sklepa o izvršbi, rubežem in prodajo navedenih znamk šele s sklepom z dne 9. 5. 2013, ki je postal pravnomočen 18. 5. 2014. Sklep z dne 9. 5. 2013 pa je kasnejši glede na Pogodbo z dne 14. 5. 2012 in Prenosno izjavo z dne 19. 4. 2013. Zato pri odločanju o vpisu spremembe ni relevanten. Navaja še, da je dne 30. 10. 2019 vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe I 222/2011, ker so bile znamke nanjo prenesene še pred učinkovanjem tega sklepa. Stečajni postopek nad Z., d. o. o. je bil uveden štiri leta po sklenitvi Pogodbe oziroma tri leta po tem, ko je bila dana Prenosna izjava, zaradi česar ne more vplivati na prenos navedenih znamk na novega imetnika. Trdi še, da je stečajni upravitelj obstoj pogodbe priznal in da dejstvo, da je bila izpolnjena, izhaja iz Prenosne izjave nekdanjega direktorja Z., d. o. o. Iz Aneksa št. 1 je razvidno, da je tožnica pravice iz blagovne znamke B. B. že prenesla na Z., d. o. o. oziroma njeno hčerinsko družbo V., d. o. o., ki se je ukvarjala s proizvodnjo in prodajo kozmetičnih izdelkov. Od priznane in izpolnjene dvostranske pogodbe stečajni upravitelj ne more odstopiti.

10. Stranka z interesom A. A. v pripravljalni vlogi ponavlja svoje trditve in še dodaja, da obstaja utemeljen sum, da je Prenosna izjava antidatirana, saj Z., d. o. o. v izvršilnem postopku ni podala ugovora, da ni imetnik znamk, čeprav so ji bile te zarubljene s sklepom sodišča z dne 9. 5. 2013. Meni, da bi, če bi bili Pogodba in Prenosna izjava podpisani prej, to zagotovo storila. Trdi še, da tožnica ni bila nikoli imetnik blagovne znamke B. B. in je zato ni mogla prenesti na nikogar ter da je bila imetnica te blagovne znamke druga družba z imenom ... U., d. o. o., ki ima drugo matično številko in je danes v stečaju. Tožnica naj bi izkoristila dejstvo, da se je ta družba v nekem obdobju prav tako imenovala U., d. o. o. in da je podpisala pogodbo o prenosu z dne 10. 1. 2009, na podlagi katere je Urad prenesel blagovno znamko B. B. na družbo V., d. o. o. Na tej podlagi naj bi nato pogodbeni stranki ugotavljali, da naj bi U., d. o. o. že delno izpolnila svojo obveznost plačila kupnine, obstaja pa sum, da je bila ta znamka z zavajanjem urada protipravno odtujena družbi ... U., d. o. o. Meni, da je bil zato odstop od Pogodbe utemeljen. Opisuje še, kdaj in zakaj je prišlo do prenosa navedenih blagovnih znamk na Z., d. o. o. ter kaj je bil cilj tega ravnanja.

11. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2020 med drugim opozarja na slovensko sodno prakso, po kateri se šteje znamka za preneseno s sklenitvijo pogodbe oziroma najkasneje s podajo prenosne izjave. Meni, da ji zato svojih interesov ni bilo treba zavarovati v stečajnem postopku družbe Z., d. o. o. - v stečaju, saj to premoženje ni moglo postati del stečajne mase. Veljavnost pogodbe je bila med pogodbenima strankama nesporna, nesporna je bila tudi za stečajnega upravitelja, neutemeljeno sporna je le za tretjega. V., d. o. o. in Z., d. o. o. sta znamko B. B. sprejeli kot delno plačilo kupnine po pogodbi in tega dejstva nista nikoli izpodbijali. A. A. tudi nima pravice, da namesto stečajnega upravitelja v neustreznem postopku ugovarja domnevni neveljavnosti pogodbe niti zaradi domnevne neprave vrednosti znamk.

12. Tudi A. A. in Stečajna masa Z., d. o. o. v pripravljalni vlogi z dne 27. 7. 2020 v bistvenem ponavljata svoje navedbe, sodišču pa predlagata, naj v skladu z določbo prvega odstavka 227. člena ZPP tožnico pozove, da predloži dokazilo, iz katerega bo razvidno, da je bila lastnica blagovne znamke B. B. in če bo zanikala, da je pri njej na podlagi 227. člena ZPP, izvede dokaze za ugotovitev tega dejstva.

13. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2021 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 46/2021 poudarja, da dopis stečajnega upravitelja z dne 31. 10. 2017 ne predstavlja umika soglasja za vpis imetništva znamke. Vsaka izjava volje mora biti namreč podana jasno, izrecno in nedvoumno. V tem dopisu pa ni navedeno, na katere konkretne dolžnikove obveznosti se nanaša in niti, da se nanaša na v preteklosti podano soglasje za vpis prenosa imetništva na znamkah. Gre za pavšalno izjavo, ki je bila dana „na zalogo“, iz katere ni mogoče razbrati, da bi bila volja stečajnega upravitelja umakniti omenjeno soglasje za vpis spremembe imetništva navedenih znamk.

14. Trdi, da je ob upoštevanju 94. člena srbskega zakona o stečaju, ta dopis mogoče razumeti le na način, da stečajni upravitelj ne bo izpolnil preostalih, morebiti še ne izpolnjenih obveznosti, ne more pa se nanašati na že opravljena dejanja in tako tudi ne na podano Prenosno izjavo. Iz Pogodbe ni preostala nobena obveznost, ki bi jo morala izpolniti Z., ki je že s samo Pogodbo o prenosu pravic intelektualne lastnine navedene znamke prenesla na tožnico. Drugih obveznosti ni imela. Pogodba je v celoti izpolnjena in realizirana skladno z njenim namenom. Tožnica je po Pogodbi pridobila znamke in jih tudi uporabljala na trgu za označevanje svojih proizvodov vse do prodaje celotnega dela proizvodnje kisov družbi T., d. o. o. Zaznamba spremembe že opravljenega prenosa znamke v registru je le neznatna stranska obveznost prejšnjega imetnika, ki se ji ta ne more upreti. Vpis v register predstavlja zgolj formalno dejanje tistega, ki ima po pogodbi pravico zahtevati takšno spremembo. Poleg tega je jasno, da stari imetnik znamke ne more kar preklicati soglasja k prenosu, saj bi kaj takega v praksi onemogočilo pravni promet z blagovnimi znamkami. Zakonodaja mora novemu imetniku omogočiti, da se zanese na pridobljeno soglasje, še posebej, ker vpis spremembe v register ni konstitutivne narave niti ni po zakonu obvezen, zaradi česar se lahko z njim počaka. Sklicuje se še na nepravnomočno odločitev srbske Administrativne komisije, ki je ob enakem dejanskem stanju zavrnila ugovore stečajnega dolžnika in dovolila prepis imetništva srbskih blagovnih znamk na tožnico.

15. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2021 navedbam tožnice nasprotuje in navaja, da je stečajni upravitelj z dopisom z dne 31. 20. 2017 tožnico dovolj jasno obvestil, da v skladu s 94. členom Zakona o stečaju Republike Srbije ne bo upošteval Pogodbe, ker so navedene znamke vključene v stečajno maso v stečajnem postopku St .../2016. Bistveno je še, da iz tega dopisa izhaja, da Pogodba ni bila v celoti izpolnjena in da je bila tožnica napotena na prijavo svojih terjatev v stečajnem postopku. Meni, da je treba te spremenjene okoliščine, ki so obstajale v času njenega odločanja, upoštevati, saj mora upravna odločitev upoštevati pravno podlago in dejansko stanje, ki velja oziroma obstaja v času izdaje odločbe. Z začetkom stečaja vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika pridobi stečajni upravitelj. Stečajni upravitelj pa je izjavil, da Pogodbe in Prenosne izjave ne bo upošteval. Zato tožnica ni izkazala imetnikovega soglasja za prenos navedenih znamk v registru.

16. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo v spisu, in sicer zahtevo za vpis spremembe prijavitelja/nosilca v register in zahtevo za izbris prepovedi razpolaganja, pogodbo o prenosu pravic intelektualne lastnine, aneks št. 1 k pogodbi o prenosu pravic intelektualne lastnine z dne 14. 5. 2012, prenosno izjavo z dne 19. 4. 2013, sklep I Pg 62/2010 z dne 25. 1. 2011 in I Pg 62/2010 z dne 13. 11. 2013, sklep o izvršbi opr. št. I 222/2011 z dne 29. 11. 2011, sklep I 222/2011 z dne 9. 5. 2013, sklep I 222/2011 z dne 18. 6. 2013, sklep I 222/2011 z dne 2. 12. 2016, sklep R-St .../2015 z dne 1. 7. 2016, potrdila iz registra znamk za znamke št. ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... in overjen prevod obvestila stečajnega upravitelja St ...-2017 z dne 31. 10. 2017 o izpolnitvi dvostranske pogodbe. Ostale dokazne predloge je iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, kot nerelevantne za odločitev zavrnilo.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Tožnica je v tožbi zahtevala odpravo izpodbijanega akta, pa tudi (zaradi molka organa) izdajo upravnega akta, saj trdi, da toženka v predpisanem roku ni izdala akta o njegovi zahtevi za izbris prepovedi razpolaganja.

19. ZUS-1 v 28. členu določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (drugi odstavek). Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek).

20. Sodišče ugotavlja, da je tožnica v zahtevi z dne 5. 7. 2018 izrecno zahtevala tudi izbris prepovedi razpolaganja, ki je bila v register vpisana na podlagi začasne odredbe, izdane v zadevi Pg 62/2010 in da toženka o tem v izreku odločbe res ni odločila. Vendar tožnica ni izkazala, da je pred vložitvijo tožbe od toženke zahtevala, naj izda odločbo, ker bo sicer sprožila upravni spor, kot če bi bila njena zahteva zavrnjena oziroma je sodišče z obvestilom z dne 23. 12. 2019 seznanila, da nima dokazila o zahtevi, vloženi skladno s tretjim in četrtim odstavkom 28. člena ZUS-1. Zato zakonski pogoji, ob katerih bi sodišče toženki naložilo izdajo odločbe, niso izpolnjeni.

21. Z izpodbijanim delom odločbe je toženka zavrnila predlog za vpis spremembe imetnika v register znamk, in sicer, kot izhaja iz odločbe in kot dodatno pojasni v odgovoru na tožbo, iz treh razlogov, ki so za tožnico vsi sporni, stranki z interesom pa se z njimi strinjata.

22. Glede prvega razloga, tj. prepovedi razpolaganja, vpisane v register na podlagi sklepa I Pg 62/2010 z dne 17. 10. 2013, med strankami ni sporno, da je bila tožba v pravdnem postopku, v katerem je bil izdan navedeni sklep, umaknjena, sodišče pa je s sklepom z dne 13. 11. 2013 (ki je postal pravnomočen 4. 12. 2013) vzelo umik na znanje, kar pomeni, da je bil postopek s tem sklepom ustavljen. Prvi odstavek 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) določa, da sodišče v sklepu, s katerim izda začasno odredbo, odloči, koliko časa naj odredba traja. Med strankami ni sporno, da je sodišče določilo, da začasna odredba traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari, o glavni stvari pa je bilo odločeno tako, da je bil postopek ustavljen. Povedano po presoji sodišča pomeni, da prepoved iz sklepa I Pg 62/2010 nič več ne učinkuje in zato ne more (več) predstavljati ovire za vpis sprememb.

23. Poleg tega je pri tem treba upoštevati tudi, kakšen je sploh pravni učinek tovrstnih vpisov v register. ZIL-1 v šestem odstavku 106. člena določa le, da se podatki o sodnih sporih, o katerih je Urad obveščen, in pravnomočnih sodbah po uradni dolžnosti vpišejo v registre iz prvega odstavka 105. člena tega zakona. Kaj drugega ne določa niti Pravilnik o registrih prijav in pravic industrijske lastnine ter o potrdilu o prednostni pravici (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 10. členu podrobneje našteje le še, kateri podatki se vpišejo v register (datum vložitve tožbe, opravilna številka spora, vrsta spora, številka in datum sodne odločbe in njena pravnomočnost ter drugi podatki, če je to potrebno). Določb, ki bi govorile o pravnih učinkih vpisa teh dejstev v register, pa Pravilnik ne vsebuje.

24. Po presoji sodišča navedenih določb ni mogoče razumeti drugače, kot da toženko zgolj zavezujejo k temu, da v register vpisuje podatke o sodnih sporih in s tem omogoča javnosti, da se z njimi seznani. Če naj bi imel vpis pravnih dejstev v register pravni učinek, bi ga moral namreč predpis izrecno določati, kot to na primer določa 64. člen Zakona o Zemljiški knjigi (ZZK-1), ki ureja učinke vpisa zaznambe pravnih dejstev ter s tem v zvezi npr. 94., 99. in tretji odstavek 122. člena ZZK-1, ki izrecno opredelijo, kakšne so pravne posledice vpisa zaznamb v zemljiško knjigo, tj. da se določeni vpisi bodisi ne smejo več izvesti oziroma pod katerimi pogoji se še lahko izvedejo. Nenazadnje tudi ZIL-1 ureja pravne učinke vpisa, vendar zgolj glede pridobitve pravic (76. člen ZIL-1) in za primere, urejene v tretjem odstavku 117. člena ZIL-1. Drugih določb o učinkih vpisov v register, kar velja tudi za vpisovanje podatkov o sodnih sporih, zakon nima. Glede na navedeno sodišče sodi, da ima pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) zgolj sama sodna odločba (ta prepoved pa je po pojasnjenem v tem primeru že prenehala), ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja.

25. Enako velja za drug razlog, zaradi katerega je toženka zavrnila vpis, ker je štela, da vpis spremembe onemogoča (tudi) sklep I 222/2011 z dne 29. 9. 2011. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da se sklep z dne 29. 9. 2011, na katerega se sklicuje toženka, ne nanaša na rubež znamk. Okrajno sodišče v Kopru je šele s sklepom z dne 9. 5. 2013 dovolilo izvršbo z zaznambo sklepa o izvršbi, rubežem in prodajo blagovnih znamk in navedlo, da upnik z zaznambo sklepa v registru pridobi zastavno pravico na blagovnih znamkah tudi z učinki proti tistemu, ki pozneje pridobi ta delež (op. sodišča: pravilno znamke), dolžniku pa prepovedalo razpolagati z navedenimi blagovnimi znamkami. Ta sklep je vpisan v register pod rubriko podatki o sodnih sporih, pri čemer je kot datum sklepa naveden 9. 5. 2013 in njegova pravnomočnost 18. 3. 2014. Drži torej, da je dolžniku s sklepom z dne 9. 5. 2013 v skladu s 163. členom ZIZ prepovedano razpolaganje z blagovnimi znamkami. Vendar pa tak sklep izvršilnega sodišča ne učinkuje zaradi vpisa v register, temveč v skladu z navedeno določbo ZIZ učinkuje že z vročitvijo sklepa dolžniku (prim. tudi sodbo tega sodišča I U 1767/2016 z dne 10. 10. 2017). Glede na to bi bilo lahko relevantno, kdaj je bil sklep (o prepovedi razpolaganja) vročen dolžniku, vendar pa sodišče tega dejstva ni ugotavljalo, ker šteje, da v obravnavanem primeru pogoji za vpis sprememb v sodni register niso podani že na podlagi pravilne razlage določb 108. člena ZIL-1. 26. Četrti odstavek 108. člena ZIL-1 določa, da če vloži zahtevo za vpis spremembe kdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, mora skupaj z zahtevo ali v treh mesecih od vročitve poziva Urada predložiti soglasje imetnika pravice za vpis zahtevane spremembe v register ali po svoji izbiri kakšno drugo dokumentacijo, iz katere je razvidna pravna podlaga za vpis spremembe. Če Urad dvomi v resničnost navedb v zahtevi za vpis spremembe ali če je predložena dokumentacija v tujem jeziku, lahko zahteva, da vložnik zahteve v treh mesecih od vročitve poziva predloži dodatno dokumentacijo oziroma slovenski prevod predložene dokumentacije.

27. Sodišče tudi v ponovljenem postopku poudarja, da iz povzetega besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice in niti, ali je bila pogodba realizirana ali razdrta. Presoja zgolj to, ali obstaja ustrezna pravna podlaga, po kateri je po zakonu dopustno v registru vpisati novega imetnika znamke. Da veljavnost pravne podlage za prenos pravice in izpolnitev obveznosti iz pogodbe, s katero se znamka prenaša (kot predhodno pravno vprašanje), ne moreta biti predmet preizkusa v postopku vpisa spremembe imetnika znamke v register, izhaja predvsem iz dejstva, da vpis spremembe imetnika znamke v register ni konstitutivne narave. Take učinke vpisa bi moral namreč zakon izrecno določiti, kot je to storil v prvem odstavku 76. člena ZIL-1 za samo registracijo znamke, ne pa tudi za druge vpise v register. Ker vpis spremembe imetnika znamke nima konstitutivnega učinka, pa organ z izvedbo vpisa ne odloči o tem, da je (z njegovim vpisom) prišlo do prenosa znamke, ampak na podlagi listine iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 zgolj vnese spremembo imetnika v register.

28. Skladno s to določbo ZIL-1 torej organ preizkuša le obstoj razpolagalnega dejanja, tj. ali imetnik pravice soglaša z njenim prenosom na novega imetnika, kar lahko izhaja bodisi iz njegovega izrecnega pisnega soglasja, da dovoljuje prenos znamke, bodisi iz druge dokumentacije. Da je za izvedbo spremembe v registru bistven ravno obstoj soglasja imetnika za prenos, izhaja tudi iz tretjega odstavka 107. člena ZIL-1, po katerem lahko tisti, ki je bil pred vpisom spremembe v registru vpisan kot imetnik pravice, ob predložitvi ustreznih dokazov s tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani (…), izpodbija vsako spremembo v registru, ki je bila v register neupravičeno vpisana brez njegovega soglasja. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge, s katerimi so tožnica in stranki z interesom dokazoval veljavnost oziroma neveljavnost pogodbe, razloge, zaradi katerih je stečajni upravitelj pogodbo obravnaval kot neizpolnjeno dvostransko pogodbo in od nje odstopil, in trditve, da je bil ta odstop upravičen oziroma neupravičen, ter se do navedb strank v zvezi s temi dejstvi ne opredeljuje, saj sodi, da s stališča uporabljene pravne norme v tem postopku niso relevantna.

29. Relevantno, in med strankami prav tako sporno, pa je vprašanje, ali je treba citirano določilo četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 razlagati tako, da mora s spremembo soglašati oseba, ki je zakoniti zastopnik imetnika pravice v času vložitve zahteve, ali pa je listina primerna za vpis spremembe tudi, kadar je z njo soglašala oseba, ki je bila zakoniti zastopnik v tistem trenutku, ko vlagatelj zahteve za vpis prenosa pravice zatrjuje, da je bilo soglasje za prenos dano (pa vpis spremembe v register tedaj ni bil predlagan).

30. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo s sodbo I U 767/2019 z dne 30. 9. 2020, in sicer je tožbo zavrnilo. Glede navedenega vprašanja je presodilo, da citirane določbe 108. člena ZIL-1 ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za soglasje osebe, ki je zakoniti zastopnik imetnika (ki je pravna oseba) v času vložitve zahteve oziroma odločanja upravnega organa in ne tiste, ki je bila zakoniti zastopnik kadarkoli v preteklosti. Stečajni upravitelj, ki je po uvedbi stečajnega postopka zoper Z., d. o. o. prevzel njeno zastopanje in je bil v času vložitve zahteve njen zakoniti zastopnik, pa takega soglasja ni dal. 31. S sklepom X Ips 46/2021 z dne 28. 9. 2021 je Vrhovno sodišče to odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Po stališču tega sodišča je Upravno sodišče zavzelo napačno stališče, da je po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1 avtomatično upoštevno le soglasje, ki ga poda v času odločanja upravnega organa aktualni zakoniti zastopnik imetnika vpisane pravice industrijske lastnine. Dano soglasje zavezuje. V povezavi z načelom zakonitosti, ki velja pri upravnem odločanju, pa to pomeni, da mora soglasje za vpis spremembe v registru odražati voljo pravne osebe, da tudi v času odločanja tretjemu dovoljuje, da doseže spremembo registrskega stanja. Navedlo je, da bi zato lahko za vpis spremembe zadostovala Prenosna izjava, podpisana s strani tedanjega direktorja družbe Z., d. o. o., vendar le ob predpostavki, da tega soglasja njen tedanji ali katerikoli kasnejši zakoniti zastopnik do odločanja toženke o vpisu spremembe v register ne bi umaknil. Zato je dejansko stanje v sodbi I U 767/2019 po presoji Vrhovnega sodišča ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče ni opredelilo do dejanskega vprašanja, ali je ob pravilni razlagi navedene zakonske določbe soglasje, ki je bilo podano v letu 2013, še učinkovalo v času odločanja Urada. Sodišču je naložilo, naj se v ponovnem sojenju predvsem opredeli do vsebine obvestila stečajnega upravitelja Z., d. o. o. z dne 31. 10. 2017, naslovljenega na družbo U., d. o. o. 32. Upoštevaje razlago četrtega odstavka 108. člena ZIL-1, kot jo je zavzelo Vrhovno sodišče, sodišče kot relevantno dejansko stanje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožnica zahtevi za vpis spremembe prijavitelja/nosilca v register in zahtevi za izbris prepovedi razpolaganja, ki ju je vložila 5. 7. 2018, priložila Prenosno izjavo z dne 19. 4. 2013. V njej je zakoniti zastopnik Z., d. o. o. kot imetnik pravic soglašal, da se v register vpiše tožnica, in bi torej ta izjava v smislu tega določila zakona zadoščala za vpis spremembe imetnika pravice. Vendar tožnica predloga za spremembo ni vložila, ko je bilo soglasje dano, ampak pet let kasneje. Ker toženka odloča po stanju na dan izdaje odločbe, bi bilo to soglasje za prenos na novega imetnika lahko podlaga za vpis spremembe le pod pogojem, da ga noben zakoniti zastopnik družbe v času do odločanja toženke o vpisu spremembe v register ne bi umaknil. 33. Iz sklepa R-St .../2015 z dne 1. 7. 2016 izhaja, da je bil zoper Z., d. o. o., Beograd, s sklepom o začetku stečajnega postopka opr. št. 7 ST - .../2016 25. 5. 2015 začet stečajni postopek, ki je bil z navedenim sklepom priznan tudi v Sloveniji kot tuji postopek zaradi insolventnosti. Pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 244. člena ZFPPIPP, 73. člen Zakona stečaju Republike Srbije1). Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila zastopnikov stečajnega dolžnika in jih pridobi stečajni upravitelj (prvi in drugi odstavek 245. člena ZFPPIPP, 74. člen Zakona o stečaju Republike Srbije).

34. Z dopisom z dne 31. 10. 2017 je stečajni upravitelj tožnici sporočil, da jo v smislu določbe drugega odstavka 94. člena Zakona o stečaju obvešča, da ne vztraja pri izpolnitvi pogodbe o prenosu pravic intelektualne lastnine z dne 14. 5. 2012, s katero bodo recepture za vse izdelke blagovnih znamk in opis tehnološkega postopka za proizvodnjo izdelka kot tudi dogovorjene informacije posredovane tožnici, oziroma je ne namerava izpolniti, tako da prenehajo vse tožničine pravice in obveznosti skladno s to pogodbo. Obvešča jo tudi, da lahko vse morebitne terjatve po Pogodbi uveljavlja kot stečajni upnik. Vrhovno sodišče je sodišču naložilo, naj presodi, ali je s tem soglasje za prenos navedenih znamk na tožnico umaknil. 35. Po presoji sodišča je stečajni upravitelj s to izjavo umaknil soglasje za prenos navedenih znamk. Izjava je nedvoumna, saj stečajni upravitelj šteje, da dvostransko obvezna pogodba še ni bila (v celoti) izpolnjena in zato na podlagi zakona od nje odstopa oziroma ne vztraja pri njeni izpolnitvi. Izjava, da pogodbe ne namerava izpolniti in da naj tožnica morebitne terjatve uveljavlja kot stečajni upnik, je jasna in izrecna. Ob taki izjavi, ko zakoniti zastopnik šteje, da Pogodba ni bila izpolnjena in je ne namerava izpolniti, pa razlaga, da soglasja za prenos navedenih znamk na novega imetnika s tem ni umaknil (in da torej soglaša, da se v registru kot imetnik znamk vpiše tožnica), ni mogoča. Kadar zakoniti zastopnik osebe, ki je prvotno sicer dala soglasje za vpis novega imetnika, izrecno izjavi, da Pogodbe, katere predmet je prenos znamk na novega imetnika, ne bo izpolnil, že pojmovno ne more še vedno soglašati s tem, da se v register vpiše novi imetnik, ampak je jasno, da se s tem ne strinja, kar pomeni, da soglasje umika.

36. Pri tem sodišče še enkrat poudarja, da se v postopku vpisa spremembe imetnika v registru, ki ga vodi toženka ne ugotavlja oziroma ne odloča o tem, ali je bila pogodba o prenosu znamk realizirana in ali je umik soglasja za vpis spremembe imetnika znamke upravičen ali neutemeljen oziroma "neupošteven". Presoja le, ali je bilo soglasje, ki je bilo dano za vpis prenosa znamke na novega imetnika v registru, v času do odločanja toženke o vpisu spremembe umaknjeno. Zato trditve tožnice o tem, da je bila Pogodba v celoti realizirana in da od nje ni mogoče odstopiti v tem postopku niso pravno relevantne in sodišče s tem v zvezi predlaganih dokazov ni izvajalo. Na odločitev tudi ne more vplivati odločanje srbskih upravnih organov o prenosu znamk, ki so registrirane pri tem organu, saj slovenski organi o tem odločajo po določbah ZIL-1. 37. Kot tožnica sama navaja, vpis spremembe imetnika v register ni konstitutiven. Zato ureditev, ki omogoča umik soglasja za vpis spremembe, ne onemogoča pravnega prometa z blagovnimi znamkami in sodišče tudi ta ugovor tožnice kot neutemeljen zavrača. Glede na razlago predpisa, ki jo je podalo Vrhovno sodišče, ki je zavzelo stališče, da je enostransko izjavo volje v register vpisanega imetnika, da se kot imetnik vpiše druga oseba, mogoče preklicati dokler toženka o njej ne odloči, pa sodišče zavrača tudi ugovor tožnice, da umik soglasja ni mogoč.

38. Toženka je zato tožničino zahtevo za vpis predlagane spremembe imetnika utemeljeno zavrnila. Sodišče pri tem še pripominja, da v tem upravnem sporu ni presojalo, ali je prišlo do prenosa znamke, kot ga zatrjuje tožnica. Ugotovilo je le, da v skladu z določbami ZIL-1 na podlagi predložene Prenosne izjave z dne 19 .4. 2013 v tem primeru vpisa zahtevane spremembe imetnika znamke v register ni mogoče opraviti, ker je zakoniti zastopnik v registru vpisanega imetnika soglasje vsebovano v tej izjavi do trenutka, ko je toženka o zadevi odločala, umaknil. 39. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker stranki z interesom z navedbami iz svojih vlogah nista prispevali k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da tudi stranka z interesom sama trpi stroške tega postopka.

1 Sl.glasnik Republike Srbije, št. 107/2009, 99/2011, 7/2012 in 83/2014.