Jedro

Voznik neznanega osebnega avtomobila je z obratovanjem tega vozila (vključevanjem v promet na magistralni cesti) bistveno vplival na obratovanje drugega vozila. Zato je med obratovanjem neznanega vozila in prometno nezgodo podana vzročna zveza.

Ugovor tožene stranke, da je potrebno uporabiti zavarovalno vsoto, ki je veljala na dan sklenitve zavarovalne pogodbe, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili (tožena stranka je vztrajala pri tem, da je potrebno upoštevati zavarovalno pogodbo, ki je veljala na dan sklenitve zavarovalne pogodbe, možnosti, da bi lahko prišla v poštev kakšna druga zavarovalna vsota pa ni niti zatrjevala niti dopustila). Ker je tožnik tretja oseba, je potrebno uporabiti določbe 4. odstavka 178. člena ZOR.

Izrek

Reviziji tožeče stranke A. se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na toženo stranko C. razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji tožeče stranke B. in tožene stranke D. se v celoti zavrneta kot neutemeljeni, revizija tožeče stranke A. pa v delu, ki se nanaša na toženo stranko D. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenima zahtevkoma tožečih strank. Odločilo je, da mora tožena stranka D. plačati iz naslova odškodnine tožeči stranki A. 1.800.000 dinarjev (sedaj SIT - 8 člen zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 17/91-I) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1991 dalje do plačila, tožeči stranki B. pa znesek 200.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1991 dalje do plačila. Kar sta tožnika zahtevala proti toženi stranki D. več in celotni tožbeni zahtevek, ki je bil naperjen proti toženi stranki C., je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih je tožena stranka D. dolžna povrniti tožečima strankama v znesku 40.420 SIT.

Pritožbe obeh tožnikov in tožene stranke D. je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe tožeči stranki in tožena stranka D. Tožeči stranki uveljavljata v reviziji revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev obeh sodišč, da voznik neznanega osebnega avtomobila znamke "Golf" ni kriv za to, da je do prometne nezgode prišlo, sta napačni. Iz kazenskega spisa, da je voznik osebnega avtomobila znamke "Golf" v enaki meri soprispeval k temu, da je do prometne nezgode in nastanka škode prišlo, kot voznik osebnega avtomobila znamke "Diana". Zato je tožeča stranka upravičena do povrnitve škode iz dveh polic obveznega zavarovanja, zaradi česar znaša skupni limit 4.000.000 SIT ne pa le polovica tega zneska. Stališče sodišča prve in druge stopnje bi bilo pravilno le v primeru, če bi bilo povzročitelj prometne nezgode le eno vozilo. Če revizijsko sodišče ne bo reviziji tako ugodilo, da bo prisojene odškodnine zvišalo in tožniku A. priznalo tudi rento, naj se sodbi sodišča druge in prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka D. pa v reviziji zatrjuje, da je za nastanek škode izključno odgovoren voznik motornega kolesa na katerem se je tožnik A. peljal kot sopotnik. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi trčenja premikajočih se vozil. Zato je potrebno ugotoviti odgovornost vsakega od udeležencev prometne nezgode. Voznik motornega kolesa ni bil pozoren. Peljal je tudi v prekratki varnostni razdalji. Zato je za nastalo škodo izključno odgovoren, kar je določeno tudi v 178. členu ZOR, ki ga je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti. Sicer pa je bil podrejeno podan tudi ugovor glede višine zavarovalne vsote. Razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v zvezi s tem ugovorom, niso sprejemljivi. V tem delu so zato kršena tako določila ZOR kot tudi zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Reviziji naj se ugodi, tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki D. v celoti zavrne.

V skladu z določbo 390. člena ZPP sta bili reviziji vročeni nasprotnim strankam in Javnemu tožilcu Republike Slovenije. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavil. Revizija tožeče stranke A. je delno utemeljena, reviziji tožeče stranke B. in tožene stranke D. pa nista utemeljeni.

Revizija tožnika A. utemeljeno zatrjuje, da niso sprejemljivi zaključki sodišč druge in prve stopnje o tem, da med vključevanjem neznanega vozila znamke "Golf" v promet in škodnim dogodkom, v katerem sta tožeči stranki utrpeli škodo, ni vzročne zveze. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je mogoče po oceni revizijskega sodišča priti le do zaključka, da je bilo tudi vključevanje neznanega osebnega avtomobila znamke "Golf" v promet eden izmed vzrokov za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. Te dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa so naslednje: - v času, ko se je po magistralni cesti odvijal promet, je osebni avtomobil znamke "Golf" stal na izogibališču z namenom, da se vključi v promet na magistralni cesti; - namero, da se bo vključil v promet na magistralni cesti, je voznik osebnega avtomobila znamke "Golf" neznane registracije nakazal na ta način, da je speljal proti magistralni cesti in se ustavil; - voznik osebnega avtomobila znamke "Diana", ki je vozil po magistralni cesti, je na tako ravnanje voznika osebnega avtomobila znamnke "Golf" reagiral tako, da je zmanjšal hitrost vozila znamke "Diana" na 30 km/h, zaradi negotovosti, ali bo vozilo znamke "Golf" zapeljalo na magistralno cesto ali ne, pa je nogo še naprej obdržal na zavori; - ko je bil voznik "Diane" le še 5-6 metrov oddaljen od izogibališča, je vozilo znamke "Golf" ponovno speljalo in zapeljalo na magistralno cesto; - zaradi takega ravnanja vozila znamke "Golf" je voznik "Diane" močneje zavrl, vendar ne z vso močjo, in vozilo ustavil. Iz navedenih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč brez dvoma izhaja, da je voznik neznanega osebnega avtomobila znamke "Golf" z obratovanjem tega vozila (vključevanjem v promet na magistralni cesti) bistveno vplival na obratovanje drugega motornega vozila (osebnega avtomobila znamke "Diana"), ki je moralo na magistralni cesti, na kateri je imelo pred vozilom znamke "Golf" prednost, ne le zavirati, ampak celo ustaviti, saj se je vozilo znamke "Golf" vključilo v promet na magistralni cesti pred vozilo znamke "Diana" v trenutku, ko je bilo to vozilo oddaljeno le 5 - 6 metrov. Vozilo znamke "Golf" je tako predstavljalo za vozilo znamke "Diana" na cesti oviro, zaradi katere je bilo potrebno močneje zavirati in vozilo celo ustaviti. Zato je bilo obratovanje vozila znamke "Golf" brez dvoma eden od vzrokov, ki so vplivali tako na obratovanje osebnega avtomobila znamke "Diana" kot tudi na to, da je prišlo do trčenja med vozilom znamke "Diana" in motornim kolesom na katerem se je tožnik A. peljal kot sopotnik. V tem delu je zato revizija tožeče stranke A. utemeljena.

Glede odškodnine za negmotno škodo, ki jo je utrpel tožnik A. se v reviziji le predlaga, da naj se zviša. Po mnenju revizijskega sodišča temu predlogu glede na dosedanji potek postopka ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je namreč tožbenemu zahtevku ugodilo le proti toženi stranki D. pri tem pa ugotovilo, da je njena odškodninska odgovornost omejena z zavarovalno vsoto 2.000.000 SIT. Zato je o povrnitvi negmotne škode lahko odločalo le v okviru ugotovljene zavarovalne vsote. To je imelo za posledico, da denarnih zadoščenj, ki jih je tožniku A. prisodilo za utrpljeno negmotno škodo, ni moglo individualizirati v skladu s kriteriji, ki jih določa 200. člen ZOR (upoštevanje okoliščin primera, stopnje bolečin in njihovo trajanje, zlasti pa pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo). Brez upoštevanja kriterijev iz 200. člena ZOR pri odmeri odškodnine za negmotno škodo, pa materialnopravni preizkus prisojenih odškodnin za povrnitev negmotne škode sploh ni mogoč. Pravilna uporaba materialnega prava pa nalaga, da bo potrebno kriterije iz 200. člena ZOR upoštevati v nadaljevanju postopka, v katerem bo potrebno prisojene odškodnine iz naslov negmotne škode individualizirati.

Reviziji tožnice B. in tožene stranke D., pa nista utemeljeni, delno pa je neutemeljena tudi revizija tožnika A. Tožnica B. je v reviziji postavila le predlog, da naj se ji zviša odškodnina iz naslova duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi sinove posebno težke invalidnosti (3. odstavek 201. člena ZOR). Predloga ni z ničemer obrazložila, pa tudi konkretnega denarnega zneska, ki naj bi po njenem mnenju predstavljal pravično denarno odškodnino, ni navedla. Ob tako nekonkretiziranem revizijskem predlogu je revizijsko sodišče pravilnost uporabe materialnega prava v tem delu ocenilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da je materialno pravo s prisojo odškodnine v znesku 200.000 SIT pravilno uporabljeno. Odškodnina, ki je bila tožnici prisojena je individualizirana, upoštevani pa so tudi vsi kriteriji iz 200. člena ZOR.

Stališče tožene stranke, ki je vložila revizijo, da je materialno pravo zmotno uporabljeno zato, ker je sodišče v obravnavani zadevi uporabilo določbo 4. odstavka 178. člena ZOR, zaradi česar sploh ni ugotavljalo kateri od obratovalcev je kriv za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, pa v materialnem pravu nima podlage. Tožnik, ki je utrpel škodo, se je na motornem kolesu peljal kot sopotnik. Ni bil niti imetnik motornega vozila s katerim je prišlo do prometne nezgode, niti obratovalec motornega vozila, ki je bilo v prometni nezgodi udeleženo. Zato ima v obravnavanem primeru položaj tretje osebe (4. odstavek 178. člena ZOR) proti kateri se eden izmed večih v prometni nezgodi udeleženih obratovalcev ne more rešiti svoje odgovornosti na ta način, da dokaže krivdo drugega obratovalca. Smisel določbe 4. odstavka 178. člena ZOR je, da uživa žrtev boljše varstvo. Zato navzven odgovarjajo imetniki motornih vozil solidarno, v notranjem razmerju pa je potrebno upoštevati stopnjo in vrsto odgovornosti.

Revizijska trditev, da je bil tekom postopka uveljavljen tudi ugovor omejenosti zavarovalne vsote, je točna. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da znaša njena odgovornost lahko le do zavarovalne voste, ki je veljala na dan sklenitve zavarovanja. Obe sodišči sta ta ugovor obravnavali in ga utemeljeno zavrnili.

Obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, da mora povrniti oškodovancu škodo, povzročeno z uporabo motornega vozila, namreč ne temelji na zavarovalni pogodbi med zavarovalnico in njenim zavarovancem, temveč na zakonu (Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list SFRJ, št. 24/76, ki je veljal v času sklenitve zavarovalne pogodbe in škodnega dogodka). Zato je napačno stališče tožene stranke, ki izvaja obveznost zavarovalnice iz pogodbe, ki jo skleneta zavarovalnica in njen zavarovanec zaradi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Ugovor tožene stranke, da je potrebno upoštevati zavarovalno vsoto, ki je veljala na dan sklenitve zavarovalne pogodbe, sta sodišči prve in druge stopnje zato utemeljeno zavrnili. Da bi poleg zavarovalne vsote, ki je veljala na dan sklenitve zavarovalne pogodbe lahko prišla v poštev tudi kakšna druga zavarovalna vsota, pa tožena stranka tekom postopka ni zatrjevala, konkretnega zneska, do katerega naj bi bila njena odgovornost omejena, pa tudi ni navedla. Tudi v reviziji postavlja le pavšalno trditev, da je njena odgovornost omejena do višine zavarovalne voste brez navedbe konkretnega zneska. Sicer pa sta nižji sodišči toženo stranko obsodili le do višine zavarovalne voste, kar je razvidno tako iz izreka, kot tudi iz razlogov odločb obeh sodišč. Ravno iz razloga, ker je odgovornost tožene stranke D. omejena le do zavarovalne vsote, ki po ugotovitvah nižjih sodišč v obravnavanem primeru znaša 2.000.000 SIT, ter ob upoštevanju dejstva, da je tej toženi stranki s pravnomočno sodbo naloženo plačilo odškodnine v znesku 2.000.000 SIT (tedaj v višini ugotovljene zavarovalne vsote), je bilo potrebno revizijo tožeče stranke A. v delu, v katerem se je zahtevalo od tožene stranke D. plačilo odškodnine, ki zavarovalno vsoto presega, kot neutemeljeno zavrniti.

Iz navedenih razlogov v reviziji tožeče stranke B., tožene stranke D. in delno v reviziji A. uveljavljeni revizijski razlogi zmotne uporabe materialnega prava niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodiče reviziji tožnice B. in tožene stranke D. kot v celoti neutemeljeni, revizijo tožnika A. pa kot delno neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ 4/77 - 27/90), ZOR (Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89) in zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, Uradni list SFRJ, št. 24/76) so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I).