Jedro

Tožena stranka je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Pomembno je, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino. Toženka mora, da bi zadostila zahtevam za obrazložitev upravne odločbe, kot izhajajo iz 214. člena ZUP, ugotoviti, ali je tožnik upravičena oseba glede na določbe 10. člena ZPKri ali ne.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic št. 130-27/2020/7 z dne 22. 12. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnika za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine zaradi po vojni maltretirane osebe do polnoletnosti, to je do 8. 6. 1967 (1. točka izreka). Ugotovila je, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da tožnik zahteva status in pravico do odškodnine, ker je bil njegov oče A. A. domobranec, zaradi česar je bil leta 1945 tri mesece zaprt v zaporu Šentvid pri Ljubljani. Zaradi stigme domobranstva je trpela celotna družina, bili so ponižani in zasramovani. Toženka je ugotovila, da je Komisija s sklepom št. 130-382/2015 z dne 22. 11. 2006 tožnikovemu očetu že priznala status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine za čas odvzetja prostosti od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945 in vštetje tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem štetju. Ker so status in pravice, ki iz tega izhajajo, tožnikovemu očetu že priznane in je bil tožnik rojen po tem, ko je oče prišel iz zapora, je tožnikovo zahtevo zavrnila.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijan sklep nima obveznih sestavin, ki bi jih moral vsebovati v skladu s 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Podana je bistvena kršitev pravil postopka, saj je njegova obrazložitev pomanjkljiva, Iz nje ni razvidno zakaj in na kateri pravni podlagi je bila zahteva zavrnjena. Tožnik se ne strinja, da je podlaga za odločitev v obravnavani zadevi sklep, ki se nanaša na njegovega očeta. Meni, da toženka v zahtevi navedenih dejstev sploh ni preučila in se do njih ni opredelila. Ne strinja se z njenim zaključkom, da mu zahtevani status ne pripada, ker je bil rojen po tem, ko so očeta izpustili iz zapora.

4.V nadaljevanju tožbe tožnik poda svojo razlago namena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) v povezavi s pravico do odškodnine, ki je urejena v Zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ). Trdi, da je toženka pri odločanju spregledala, da je bil rojen v okolje, kjer je protipravno ravnanje, ki ga je bil deležen oče, vplivalo na njegov družbeni, ekonomski in socialni status. Vsi člani družine so bili brez pravic, oče je bil brez zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja, zaradi česar je umrla tožnikova mama. Vse pa je bila posledica neupravičenega odvzema prostosti njegovemu očetu. Ne glede na to, da se je rodil šele po tem, ko so očeta izpustili iz zapora, je še vedno trpel duševne bolečine zaradi sovražnega obračunavanja s strani družbe in oblasti. Zato bi mu morala toženka priznati odškodnino za pretrpljene duševne bolečine do njegove polnoletnosti. Skliceval se je še na kršitev 14. člena Ustave, ker naj bi toženka v drugem primeru v podobnih okoliščinah vlagateljici zahteve B. B. (kot potomki C. B., kateri je bila protipravno odvzeta prostost) priznala status bivše politične zapornice do njene polnoletnosti. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

5.Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje navedbam tožnika in vztraja pri odločitvi. Poudarja, da je odločala skladno z določbami ZPKri in ne ZSPOZ, ki je zgolj podlaga za izplačilo odškodnine na podlagi njenega sklepa, da se bivšemu političnemu zaporniku prizna pravica do odškodnine. Meni, da odločitev v eni zadevi, čeprav so bile dejanske okoliščine precej enake, ne more biti avtomatično in neposredno uporabljiva v drugi zadevi, saj gre za drugačno dejansko stanje.

6.Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da ni njegova dolžnost, da seznanja toženko z njenimi odločitvami v drugih zadevah. Slednja ima ustavno in zakonsko dolžnost, da bistveno enake zadeve obravnava enako. Vlagateljica zahteve v zadevi št. 130-879/2010 B. B. je že pokojna, tožnik pa, razen s sklepom toženke št. 130-879/2010 z dne 23. 8. 2011, z dokumentacijo iz omenjene zadeve ne razpolaga. Zato predlaga naj toženka to zadevo predloži sodišču. B. B. je bila polsestra moža tožnikove sestre, zato tožnik vztraja, da so v obeh zadevah okoliščine zelo podobne.

Sojenje brez glavne obravnave

7.Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Dokazni postopek

8.Sodišče je prebralo listine, ki sta jih stranki izročili (prilogi A1 in A2) in upravni spis št. 130-27/2020.

Materialno pravo

9.O priznanju statusa bivšega političnega zapornika oziroma žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po 2. v zvezi s 3. oziroma 4. členom ZPKri ter o pravici do odškodnine in vštetja časa odvzema prostosti in drugega časa po 6. členu tega zakona v pokojninsko dobo, odloča posebna komisija, ki jo imenuje Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Komisija).

10.Skladno s prvim odstavkom 10. člena ZPKri Komisija odloča na podlagi pisne zahteve upravičene osebe. Glede na drugi odstavek tega člena je upravičena oseba politični zapornik in svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona. Če je upravičena oseba iz prejšnjega odstavka umrla pred vložitvijo zahteve, sme skladno z določbo tretjega odstavka 10. člena ZPKri zahtevo vložiti oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino po umrli osebi. Če ni v tem zakonu določeno drugače, se v postopku o zahtevi smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (četrti odstavek 10. člena ZPKri).

11.Tožba je utemeljena.

12.Temeljno dejansko vprašanje, na katerega bi morala uvodno odgovoriti toženka je, ali je tožnik upravičena oseba iz 10. člena ZPKri. Če bi se ugotovilo, da je temu tako, je treba zahtevi ugoditi, sicer pa zavrniti. Sodišče pri tem opozarja, da je v primeru, ko toženka sprejme odločitev v enostopenjskem postopku, potrebna še dodatna skrbnost pri pravilni in popolni ugotovitvi dejstev, pomembnih za odločitev, saj dokaznega postopka in razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ1. Dejanskega stanja tudi ne more dopolniti sodišče, saj bi bila s tem kršena pravica stranke do pravnega sredstva, v tem primeru do tožbe.

13.Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da toženka navedenih, pravno relevantnih dejstev ni ugotavljala, ampak je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Kot je sodišče že pojasnilo, je pomembno, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino.

14.V odgovoru na tožbo sicer toženka pojasni, da je bil protipravnega ravnanja, ki je po ZPKri pogoj za status, deležen tožnikov oče in ne tožnik sam in da slednjemu po zakonu status ne more biti priznan zato, ker je čutil posledice kršitev, storjenih njegovemu očetu. Po presoji sodišča to za zakonitost izpodbijanega sklepa ne zadošča. Toženka mora, da bi zadostila zahtevam za obrazložitev upravne odločbe, kot izhajajo iz 214. člena ZUP, ugotoviti, ali je tožnik upravičena oseba glede na določbe 10. člena ZPKri ali ne. V odgovoru na tožbo ne more dopolnjevati pomanjkljivih razlogov za odločitev, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse2.

15.Glede na navedeno je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani akt odpravilo, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku mora toženka ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev (prvi odstavek 8. člena ZUP). Predvsem mora ugotoviti, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Sodišče pa zaradi pravilnega odločanja toženke opozarja še, da je treba pred izdajo odločbe o ugotovljenih dejstvih dati stranki možnost, da se o njih izjavi.

-------------------------------

1Glej III U 144/2017.

2Glej II U 128/2018-13.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o popravi krivic (1996) - ZPKri - člen 10

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.