Jedro

Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da je relevantna dejstva, ki so bila podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, med drugim ugotovil na podlagi zaslišanja tožničinega prokurista, ki je povedal, da je tožnica hišo kupila v letu 2008 in na kletno etažo ob objektu dodala lesen nadstrešek tlorisnih dimenzij cca. 10,00 m x 6,00 m, v oktobru 2009 pa je nadstrešek zaprla, ker naj bi v njem uredila stanovanjske prostore. Navedeno je skladno z vsebino zapisnika o zaslišanju z dne 25. 11. 2009, ki ga je tožničin prokurist podpisal in nanj ni imel pripomb, zato sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenih dejstev.

Gradnja novega objekta se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), zato na odločitev o izreku inšpekcijskega ukrepa ne morejo vplivati aktivnosti v zvezi z legalizacijo objekta, niti postopek sprejemanja prostorskega akta, ki naj bi to legalizacijo omogočil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela na stanovanjskem objektu tlorisnih dimenzij cca. 10,00 m x 6,00 m, v vertikalnem gabaritu K+P+M, na zemljišču parc. št. 509/29 k. o. ... (1. točka izreka). Navedeno gradnjo je tožnica dolžna odstraniti do 30. 9. 2011 in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), za objekt pa so bile v 3. točki izreka odrejene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V naslednjih točkah izreka je prvostopenjski upravni organ odločil, da bo v nasprotnem primeru opravljena izvršba po drugi osebi (4. točka), da se objekt označi kot nelegalna gradnja (5. točka), da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka), da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je prosta takse (7. točka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe (8. točka izreka).

V obrazložitvi odločbe je gradbeni inšpektor pojasnil, da obravnavani objekt v naravi predstavlja zidano klet in na njej lesen montažni objekt P+M obdelan v lesu ter je dograjen na severni strani legalno zgrajenega objekta.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ izpodbijano odločbo v 1. točki izreka dopolnilo tako, da je za besedilom „K+P+M“ dodalo besedilo: „ki je dograjen na severni strani obstoječega objekta in v naravi predstavlja zidano klet in na njej zgrajen lesen montažni objekt P+M obdelan v lesu“. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi odločbe navaja, da mora biti izrek odločbe določen in ne zadostuje, da je podatek o legi spornega objekta naveden zgolj v obrazložitvi, zato je to pomanjkljivost prvostopenjske odločbe odpravilo. Iz odločbe pa je dovolj jasno razvidno, da se inšpekcijski ukrep nanaša na prizidek k obstoječemu objektu, zato kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da se ta nanaša na celoten objekt. Pojasnjuje še, da postopek legalizacije prizidka na izrečeni inšpekcijski ukrep ne vpliva, ker sme investitor z gradnjo začeti, ko pridobi veljavno gradbeno dovoljenje. Neutemeljene so tudi navedbe o smiselnosti ukrepa vzpostavitve v prejšnje stanje, saj tak ukrep določa ZGO-1 v 152. členu. Naknadno pridobljeno gradbeno dovoljenje lahko vpliva le na dopustnost izvršbe te inšpekcijske odločbe.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil objekt na zemljišču parc. št. 509/29 k. o. ... zgrajen pred letom 1967, zato gradbenega dovoljenja ne potrebuje. V letu 2008 je tožnica objekt odkupila in že obstoječi nadstrešek zaprla z leseno oblogo. Navaja, da so v skladu s prostorskimi predpisi in potrdilom o namenski rabi zemljišča izpolnjeni vsi pogoji za legalizacijo gradnje, ker pa nima soglasja mejaša, je predlagala spremembo prostorskega akta. Glede na navedeno meni, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti in postopek prekiniti, dokler ne bo odločeno o njeni vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja. Navaja še, da je rok za vzpostavitev prejšnjega stanja potekel pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, zato bi jo bilo treba že iz tega razloga spremeniti. Sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi in postopek ustavi oz. zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), sodišče namreč ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ v okviru svojih pooblastil in v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dopolnil razloge prvostopenjske odločbe ali za izpodbijano odločitev celo navedel drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP). Glede na tožbene navedbe pa sodišče še dodaja: Toženka je z drugostopenjsko odločbo odpravila nedoločnost glede predmeta izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa, zato po presoji sodišča ni več dvoma, da se izrečeni ukrep nanaša zgolj na objekt, ki je zgrajen na severni strani osnovnega objekta in v naravi predstavlja zidano klet in na njej zgrajen lesen montažni objekt P+M. Predmet tega postopka torej ni osnovni objekt, zato tožbene navedbe o legalnosti tega objekta za ta postopek niso relevantne.

Tožbene navedbe, da je bil na objektu obstoječ tudi nadstrešek, ne držijo. Prvostopenjski upravni organ je namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da je relevantna dejstva, ki so bila podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, med drugim ugotovil na podlagi zaslišanja tožničinega prokurista A.A., ki je povedal, da je tožnica hišo kupila v letu 2008 in na kletno etažo ob objektu dodala lesen nadstrešek tlorisnih dimenzij cca. 10,00 m x 6,00 m, v oktobru 2009 pa je nadstrešek zaprla, ker naj bi v njem uredila stanovanjske prostore. Navedeno je skladno z vsebino zapisnika o zaslišanju z dne 25. 11. 2009, ki ga je tožničin prokurist podpisal in nanj ni imel pripomb, zato sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenih dejstev. Sodišče pripominja, da je tožnica tudi v pritožbi z dne 28. 4. 2010 navajala, da je nadstrešek zgradila naknadno.

Tožničin prokurist je na zaslišanju povedal še, da gradbenega dovoljenja za dograditev objekta nimajo. Navedeno pomeni, da je tožnica brez gradbenega dovoljenja izvajala gradnjo, za katero je dovoljenje sicer predpisano.

V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Navedene določbe ZGO-1 pomenijo pravno podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja v primeru vseh ugotovljenih nelegalnih gradenj in s tem za izdajo odločb, kakršna je tudi izpodbijana. Iz njih namreč izhaja, da je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi zanj pridobil predpisano gradbeno dovoljenje. Gradnja novega objekta pa se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), zato na odločitev o izreku inšpekcijskega ukrepa ne morejo vplivati aktivnosti v zvezi z legalizacijo objekta, niti postopek sprejemanja prostorskega akta, ki naj bi to legalizacijo omogočil. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe o nepravilno določenem roku za izvršitev obveznosti, ker je ta potekel pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, saj tožba v upravnem sporu ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena (prvi odstavek 32. člen ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.