Jedro

Določbe drugih pogodb, v katerih ne nastopata obe pravdni stranki tudi kot pogodbeni stranki, ju zavezujejo samo v obsegu, v katerem se pogodba z dne 3.8.1984 sklicuje nanje. S tem so namreč postale tudi določbe omenjene pogodbe.

Kasnejše spremembe predpisov ne vplivajo na pogodbena upravičenja tožene stranke v tem smislu, da ne bi mogla - v pogodbenem obsegu - zahtevati od tožeče stranke pokrivanja tistih zneskov, ki jih je morala plačati zaradi realiziranja garancije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožena stranka ni s pogodbo o izvajanju združevanja deviz za poravnavo obveznosti do tujine z dne 3.8.1994 pridobila pravice zahtevati oziroma uveljaviti na katerikoli način zneskov, ki jih je morala plačati banki X., Ljubljana glede na garancijo, ki jo je ta dala K., Nemčija, v zvezi z izgradnjo jeklarne, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga tožeča stranka revizijskemu sodišču, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če pa bi revizijsko sodišče ugotovilo samo obstoj revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Pri izgradnji jeklarne je sodelovalo na različne načine več udeležencev - neposredno ali posredno. Obliko in obseg sodelovanja so določale pogodbe oziroma drugi pravni posli, ki so jih sklepali med seboj. V tem sporu je omenjenih najmanj pet različnih pogodb. Posamezne pogodbe pa ne zavezujejo vseh, ki so kakorkoli sodelovali pri izgradnji jeklarne, ampak samo stranke konkretne pogodbe. Zato pravdni stranki, ki sta vsaka na drugačen način tudi sodelovali pri izgradnji jeklarne, pri ugotavljanju njunih medsebojnih pravic in obveznosti ne zavezujejo določbe drugih pogodb, ampak samo določbe pogodbe o izvajanju združevanja deviz za poravnavo obveznosti do tujine, ki sta jo sklenili 3.8.1984 (v nadaljevanju: pogodba). Določbe drugih pogodb, v katerih ne nastopata obe pravdni stranki tudi kot pogodbeni stranki, ju zavezujejo samo v obsegu, v katerem se pogodba z dne 3.8.1984 sklicuje nanje. S tem so namreč postale tudi določbe omenjene pogodbe. Zakaj je tožeča stranka sklenila samoupravni sporazum o združevanju deviz z Ž.J., katerega udeleženec tožena stranka ni, zato za odločitev v sporu med pravdnima stranka ni pomembno.

V reviziji je sporna pravilnost odločitve o sledečem tožbenem zahtevku: "Ugotovi se, da s pogodbo o izvajanju združevanja deviz za poravnavo obveznosti do tujine, ki sta jo sklenili tožena in tožeča stranka dne 3.8.1984, tožena stranka ni pridobila pravice, da na njeni podlagi, predvsem pa na podlagi 3. člena te pogodbe, zahteva oziroma uveljavi na katerikoli način zneske, ki jih je ona morala plačati iz naslova garancije banke X., Ljubljana glede na garancijo, ki jo je banka X., Ljubljana dala banki K., Nemčija, v zvezi z izgradnjo jeklarne. Kot izhaja iz tako postavljenega tožbenega zahtevka, zanika tožeča stranka obstoj kakršnekoli denarne obveznosti do tožene stranke iz pogodbe.

Pritožbeno sodišče je temeljito in pravilno analiziralo pogodbena določila ter na njihovi podlagi tudi pravilno odločilo. Revizijsko sodišče se z njim strinja. Glede na revizijske navedbe pa še dodaja. S samoupravnim sporazumom z dne 3.7.1984, katerega udeleženec je, se je tožeča stranka zavezala združevati devizna sredstva (ne samo deviznih pravic), vendar samo tista, ki so bila ustvarjena z izvoznimi posli, določenimi v samoupravnem sporazumu in opravljenimi konkretnemu inozemskemu naročniku. Obveznost združevanja deviz za izgradnjo jeklarne, ki jo je prevzela tožeča stranka s pogodbo proti toženi stranki pa je večja od obveznosti po samoupravnem sporazumu. S 1. odst. 2. člena pogodbe se je tožeča stranka zavezala, da bo, zaradi izpolnitve obveznosti združevanja deviz iz samoupravnega sporazuma, združevala ne samo tiste devize (ne: devizne pravice), ki jih mora združevati po samoupravnem sporazumu, ampak tudi vse druge devize (ne: devizne pravice), s katerimi razpolaga na drugih pravnih podlagah. Namen prevzema takšne obveznosti pa izhaja iz nadaljevanja istega pogodbenega določila (1. odst. 2. člena pogodbe), in ne iz samoupravnega sporazuma, kot to skuša v reviziji uveljaviti tožeča stranka. Pogodbeni stranki sta želeli izključiti možnost nastanka situacije, na podlagi katere bi banka X. lahko realizirala garancijo, s katero je tožena stranka garantirala pravočasno in popolno izpolnitev deviznih obveznosti Ž. Če tožeča stranka v zvezi s prevzemanjem obveznosti, določenih v pogodbi, ni ravnala v skladu s 467. členom zakona o združenem delu, je (bila) to njena notranja stvar, ki se tožene stranke ne tiče in zato njenih upravičenj iz pogodbe ne zmanjšuje.

S pogodbo je tožeča stranka dala toženi stranki tudi razna pooblastila, ki so se nanašala na vse devizne prilive (ne: devizne pravice) tožeče stranke, ne samo na nekatere (2. odst. 2. člena pogodbe), v situaciji iz 3. člena pogodbe pa tudi na dinarsko protivrednost deviz. Končno je ob izpolnitvi pogojev iz 4. člena pogodbe določena tudi obveznost tožeče stranke plačati obresti. Ta obveznost bi po pogodbi nastala samo v primeru, če bi tožeča stranka prišla v zamudo z izpolnitvijo denarnih odveznosti.

Glede na takšna pogodbena določila ugotovitev, da tožena stranka ne more na podlagi pogodbe uveljavljati proti tožeči stranki nobenih denarnih zneskov, ni možna. Kolikšen pa je obseg denarnih obveznosti tožeče stranke in kdaj lahko tožena stranka zahteva njihovo izpolnitev pa, glede na tožbeni zahtevek, ni stvar tega spora. Pri tem revizijsko sodišče pripominja, da v času sklenitve pogodbe ni bilo predpisa, ki bi prepovedoval dogovarjanje takšnih denarnih obveznosti, kot sta jih dogovorili pravdni stranki. Kasnejše spremembe predpisov pa tudi niso vplivale na pogodbena upravičenja tožene stranke v tem smislu, da ne bi mogla - v pogodbenem obsegu - zahtevati od tožeče stranke pokrivanja tistih zneskov, ki jih je morala plačati zaradi realiziranja garancije, dane banki X. Sama pogodbena določila so jasna. Morebitna neustreznost uporabljenih izrazov na jasnost pogodbenih določil ne vpliva. Zato ne pride v poštev uporaba 100. člena ZOR, kot to uveljavlja v reviziji tožeča stranka, ampak 1. odst. 99. člena ZOR.

Glede na navedeno revizijski očitki pritožbenemu sodišču, da materialnopravno ni pravilno odločilo, niso utemeljeni. Takšne ugotovitve ne more spremeniti v reviziji uveljavljana okoliščina, da "pokritje devizne garancije" ni pravno opredeljeno v ZOR ali kakšnem drugem predpisu. Tudi avtonomno pravo je pravo, ki ga morajo sodišča upštevati pri odločanju o sporih. Pravilno pa pritožbeno sodišče za svojo odločitev ni upoštevalo določb zakona o jamstvu Republike Slovenije za obveznice, izdane zaradi sanacije S. (Ur. list RS štev. 55/92). Presojalo je pravno pravilnost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje 17.11.1991. V okvir te presoje sodi tudi ugotovitev, da je ob izdaji omenjene sodbe obveznost tožeče stranke po pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama 3.8.1984, obstojala. Če je z uveljavitvijo omenjenega zakona - veljati je začel 5.12.1992 (8. člen zakona) - ta obveznost morda prenehala, je prenehala po izreku sodbe sodišča prve stopnje. Zato omenjeni zakon na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, s tem pa tudi na pravilnost sodbe pritožbenega sodišča, ni vplival. Tožeča stranka uveljavlja v reviziji tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. V tem zakonskem določilu so zajete tiste absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na napake v sestavi sodbe. Te pa so (če ne gre za nerazumljivost izreka, nasprotovanja izreka samemu sebi ali razlogom sodbe) absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka samo takrat, če se nanašajo na odločilna dejstva. Takšnih napak v sestavi sodb sodišč prve in druge stopnje pa ni. Pri sklicevanju na zadnjo alineo uvodne določbe pogodbe je pritožbeno sodišče očitno imelo pred očmi predzadnjo alineo, ki pa je (res) zadnja na prvi strani pogodbe. Z navajanjem posameznih izsekov iz obrazložitve pritožbene odločbe poizkuša tožeča stranka pravno (pravilno) razlago pogodbenih določil prikazati kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Do te pa ni prišlo. Pritožbeno sodišče povsem korektno navaja posamezne pogodbene določbe, pri tem pa razloži še njihov pomen. V kolikor pa revizija očita sodišču nepravilno presojo izvedenih dokazov in odklonitev izvedbe nekaterih predlaganih dokazov pa uveljavlja s tem zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Pri tem je odločilo, da nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške revizijslkega postopka. Tožeča stranka zato, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa glede na določbo 1. odst. 155. člena ZPP.