Jedro

Vsako odlašanje z začetkom stečajnega postopka v primeru, ko dolžnik delavcem že nekaj časa ne izplačuje plač, davkov in prispevkov, ogroža njihovo eksistenco. Delavci, ki ne prejemajo plače, ne morejo uveljaviti niti minimalnih pravic v razmerju do jamstvenega sklada. Nad insolventnim dolžnikom, ki ne izkazuje možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja, je smiselno čim prej začeti stečajni postopek in omogočiti vsaj delno poplačilo upnikom.

Smisel dolžnikovega ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka je zatrjevanje dolžnikove solventnosti ali da upnikova terjatev ne obstaja (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP), ne priznavanje katerega od navedenih dejstev. Če je dolžnik že ob prejemu predloga za začetek stečajnega postopka priznaval insolventnost, bi ravnal pošteno le, če bi v roku 15 dni po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka insolventnost priznal in zahteval, naj sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka v skladu z določbami 236. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom (procesno dejanje št. 27) zavrglo predlog dolžnika za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (točka 1. izreka). Postopek odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom z dne 30. 9. 2015 je prekinilo do konca poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pod opr. št. St 6033/2015 (2. točka izreka).

2. Upniki sklep izpodbijajo v 2. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP in 1. odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in prvostopenjski sklep v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da uvede stečajni postopek nad dolžnikom, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za dolžnika.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Upniki v pritožbi navajajo, da so 30. 9. 2015 vložili predlog za uvedbo stečajnega postopka na podlagi (neizpodbojne) domneve po četrtem odstavku 14. člena ZFPPIPP. Dolžnik je ugovarjal, da ni insolventen, zato je sodišče prve stopnje 24. 11. 2015 opravilo narok, ki ga je brez razloga preložilo na dan 22. 12. 2015, saj so bile izpolnjene vse predpostavke za začetek stečajnega postopka. Dolžnik je nato na naroku 22. 12. 2015 navajal, da je dne 21. 12. 2015 priporočeno po pošti vložil predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave, zaradi česar je sodišče prve stopnje narok zaključilo in sklenilo, da bo pisno izdalo sklepe o predlogih upnikov in dolžnika. Ker je sodišče prve stopnje dolžnikov predlog prejelo šele 22. 12. 2015, pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave pa po 150. členu ZFPPIPP nastopijo šele naslednji dan od prejema takšnega predloga, to je v konkretnem primeru 23. 2. 2015, je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ker dne 22. 12. 2015 ni začelo stečajnega postopka nad dolžnikom. Upniki še navajajo, da v času od vložitve predloga za stečaj (30. 9. 2015) niso imeli nobenega priliva, v primeru začetka stečaja pa bi dobili vsaj nekaj od jamstvenega sklada. Očitno je, da dolžnik zlorablja postopek prisilne poravnave, da bi si pridobil čas, medtem ko upniki z družinami bijejo socialne stiske. Opozoriti je tudi na dejstvo, da je dolžnik v tem postopku najprej zanikal svojo insolventnost, nakar je vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, kjer insolventnost priznava. Dolžnik je na naroku 22. 12. 2015 navajal, da je vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave, dejansko pa je vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. V postopku poenostavljene prisilne poravnave pa se pravila 152. člena ZFPPIPP, glede na določila 221.b člena ZFPPIPP, uporabljajo le v primeru, ko okoliščine zadeve ne kažejo na dolžnikov namen zavlačevanja odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Navedeno jasno kaže, da ima dolžnik zgolj namen zavlačevati postopek za uvedbo stečajnega postopka, kar je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja.

5. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in višjemu sodišču predlagal, naj pritožbo zavrne oziroma zavrže in prvostopenjski sklep v izpodbijanem delu potrdi ter upnikom naloži plačilo pritožbenih stroškov dolžnika. V zvezi z ravnanjem v nasprotju za načelom dobre vere in poštenja navaja, da v ugovoru zoper predlog za začetek stečajnega postopka ni kategorično zanikal svoje insolventnosti, ampak je le opozoril na dejstvo, da obstajajo pogoji za poplačilo upnikov izven stečajnega postopka in ugovarjal pomanjkljivim trditvam upnikov, kar je pravica, ki mu jo dajeta zakon in 22. člen Ustave RS. Čeprav nasprotni dokaz v primeru, ki so ga zatrjevali upniki ni dovoljen, pa morajo upniki dokazati materialno predpostavko za začetek stečajnega postopka, to je opis dejstev in okoliščin iz katerih izhaja, da je dolžnik postal insolventen in dokaze o teh dejstvih. Dolžnik je zato v ugovoru predlagal, da se opravi narok in zasliši predlagane osebe, ki bi pojasnile tekoče dogovarjanje dolžnika za odpravo insolventnosti z upniki, med drugimi tudi z davčnim organom.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje o predlogu upnikov za začetek stečajnega postopka odločiti takoj po zaključku naroka dne 22. 12. 2015 in ne bi smelo upoštevati dolžnikovega predloga, ki ga je sodišče prejelo istega dne, ker so pravne posledice postopka poenostavljene prisilne poravnave nastale šele dne 23. 12. 2015, to je z začetkom naslednjega dne po vložitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo.

7. Sodišče mora v primeru, ko opravi narok za odločitev o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 239. člena ZFPPIPP) izdati sklep, s katerim odloči o začetku stečajnega postopka, v roku treh dni od konca naroka (5. točka drugega odstavka 241. člena ZFPPIPP). Pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku postopka, ki mora biti objavljen hkrati z objavo sklepa o začetku postopka. V obravnavanem primeru pa je dolžnik še pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ker ima po določbah 152. člena ZFPPIPP odločanje o predlogu za začetek postopka (poenostavljene) prisilne poravnave prednost pred odločanjem o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, je dopustna vložitev takega predloga v teku predhodnega postopka za odločitev o predlogu za začetek stečajnega postopka. Ob upoštevanju določb 152. člena ZFPPIPP bi bila prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka utemeljena, saj sodišče v trenutku vložitve dolžnikovega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave še ni izdalo sklepa o začetku stečajnega postopka. V primeru, da dolžniku v zvezi z vložitvijo predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče utemeljeno očitati zlorabe procenih pravic, bi tak predlog pomenil procesno oviro za nadaljevanje odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka.

8. Vendar pa upniki pravilno opozarjajo, da je treba v primeru, ko vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, glede na konkretne okoliščine, kaže na ravnanje dolžnika, ki pomeni zlorabo procesnih pravic, z namenom oviranja upnikov, ki so predlagali začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, predlogu dolžnika za prisilno poravnavo odreči pravno varstvo (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

9. Upoštevati je treba, da vsako odlašanje z začetkom stečajnega postopka v primeru, ko dolžnik delavcem že nekaj časa ne izplačuje plač, davkov in prispevkov, ogroža njihovo eksistenco. Delavci, ki ne prejemajo plače, pa ne morejo uveljaviti niti minimalnih pravic v razmerju do jamstvenega sklada. Prav tak je položaj v obravnavanem primeru, na kar upniki opozarjajo v pritožbi. Nad insolventnim dolžnikom, ki ne izkazuje možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja, pa je smiselno čim prej začeti stečajni postopek in omogočiti vsaj delno poplačilo upnikom.

10. Po oceni pritožbenega sodišča so utemeljene pritožbene navedbe, da dolžnikovo ravnanje v predhodnem stečajnem postopku kaže na namen zavlačevanja postopka. Ne držijo dolžnikove trditve, da v ugovoru zoper predlog za začetek stečajnega postopka ni navajal, da je solventen. Na strani 4 ugovora je dolžnik izrecno navedel, da je upnikov predlog neutemeljen, „saj je dolžnik njegove obveznosti, ki so nastale na podlagi delovnega razmerja poravnal, obenem je dolžnik popolnoma solventen“. Smisel dolžnikovega ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka je zatrjevanje dolžnikove solventnosti ali da upnikova terjatev ne obstaja (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP), ne pa priznavanje katerega od navedenih dejstev. Dolžnik zato s trditvami, da v ugovoru ni kategorično zanikal insolventnosti ne more uspeti. Če je dolžnik že ob prejemu predloga za začetek stečajnega postopka priznaval insolventnost, bi ravnal pošteno le, če bi v roku 15 dni po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka insolventnost priznal in zahteval, naj sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka v skladu z določbami 236. člena ZFPPIPP.

11. Tudi druge okoliščine primera kažejo na dolžnikov namen zavlačevati postopek. Dolžnik je predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo sodišču poslal priporočeno po pošti le en dan pred preloženim narokom za obravnavanje predloga za začetek stečajnega postopka. Predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, ki ga je v spis poslal dolžnik sam, je bil pomanjkljiv (proc. dej. št. 1 v spisu St 6033/2015). V predlogu je navedeno le, da je v družbi nastopila trajnejša nelikvidnost in je poslovodstvo mnenja, da je mogoče uspešno izvesti postopek poenostavljene prisilne poravnave. Dolžnik je na vlogi navedel, da predlogu prilaga poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, načrt finančnega prestrukturiranja in izjavo v skladu s členom 221.d ZFPPIPP. Iz dohodnega zaznamka pošiljke v spisu, pa je razvidno, da predlogu prej naštete priloge niso bile priložene. Dolžnik upnikom in sodišču pred narokom za začetek stečajnega postopka torej ni želel razkriti svojega finančnega stanja. Ker tudi v odgovoru na pritožbo dolžnik ni pojasnil, zakaj je insolventnost najprej zanikal, potem pa tik pred narokom za začetek stečajnega postopka priznal, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da njegovo ravnanje kaže na namen zavlačevanja z začetkom stečajnega postopka. Če se je dolžnik v zvezi s svojo insolventnostjo premislil, je bilo od njega pričakovati, da bo upnikom na naroku za začetek stečajnega postopka pojasnil razloge za svojo odločitev in jih seznanil vsaj z okvirnim predlogom načrtovanega finančnega prestrukturiranja. Na namen zavlačevanja postopka kaže tudi dejstvo, da je dolžnik poziv sodišča za dopolnitev predloga dvignil šele petnajsti (zadnji) dan po prejemu obvestila. Upoštevati je tudi treba, da pri poenostavljeni prisilni poravnavi upniki, ki niso uvrščeni na seznam terjatev, ki so vključene v poenostavljeno prisilno poravnavo, nimajo možnosti vplivanja na potek postopka in v primeru potrditve le te velja domneva, da je insolventnost dolžnika odpravljena (5. odstavek 14. člena ZFPPIPP), s čemer je položaj teh upnikov otežen. Dolžnik predlagateljem stečajnega postopka ni pojasnil, ali so njihove terjatve zajete v predlogu poenostavljene prisilne poravnave. Da so možnosti, da bo prišlo do uspešnega finančnega prestrukturiranja dolžnika minimalne, pa kaže tudi predlog dolžnika za prestrukturiranje terjatev, ki ga je dolžnik vložil v spis St 6033/2015 dne 28. 1. 2016, ki navadnim upnikom, navedenim v predlogu, ponuja le, da pristanejo na zmanjšanje svojih terjatev za 70 % in odložitev zapadlosti 30 % terjatev za čas od dveh do petih let v štirih obrokih.

12. Ker so utemeljene pritožbene navedbe, da dolžnikovo ravnanje v predhodnem stečajnem postopku in v zvezi z vložitvijo predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave pomeni zlorabo procesnih pravic dolžnika, je pritožbeno sodišče prvostopenjski sklep v izpodbijanem delu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Ker glavni stečajni postopek in glavni postopek (poenostavljene) prisilne poravnave ne moreta teči hkrati, bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da je prišlo do zlorabe procesnih pravic dolžnika v zvezi s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo, začeti stečajni postopek nad dolžnikom in hkrati (z istim sklepom) zavreči predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, saj bi sicer nastal nedovoljen položaj, da bi hkrati tekla glavni stečajni postopek in postopek prisilne poravnave.

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo