Jedro

Tožnik in tožena stranka sta se v individualni pogodbi o zaposlitvi med drugim dogovorila, da ima tožnik po prenehanju mandata predsednika zbornice (ki je pravna oseba javnega prava) pravico do nadomestila plače, vse dokler se ne zaposli oziroma najdlje eno leto po prenehanju mandata. Ker bi bila z izplačilom tega nadomestila obremenjena tudi javna sredstva, je določba v individualni pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko v delu, v katerem tožniku daje pravico do nadomestila plače po prenehanju mandata predsednika zbornice, v nasprotju z zavezujočo določbo 3. odstavka 16. člena ZJU. Ta namreč določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Pogodba oziroma pogodbeno določilo, ki nasprotuje prisilnim predpisom, je glede na 1. odstavek 86. člena OZ nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svoje obveznosti, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Zato je odločitev tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila nadomestila plače za delovno mesto predsednika zbornice po prenehanju mandata, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči za čas od 1. 7. 2012 do vključno 21. 9. 2012 obračunati in izplačati nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od bruto zneska 4.612,89 EUR neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2012 dalje do plačila; - od bruto zneska 4.612,89 EUR neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2012 dalje do plačila; - od bruto zneska 3.459,67 EUR neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2012 dalje do plačila, pri čemer je tožena stranka dolžna od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.“ (I. izreka).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v višini 1.064,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, vključno s stroški pritožbe. V pritožbi navaja, da so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka z izplačilom vtoževanega zneska nadomestila plače obremenila javna sredstva in da je določba 4. člena individualne pogodbe o zaposlitvi nična. Tožena stranka je sicer oseba javnega prava, vendar bi sodišče moralo upoštevati dogovor strank v 4. členu pogodbe o zaposlitvi, da ima tožnik po prenehanju mandata, v kolikor mu tožena stranka ne zagotovi razporeditve na ustrezno delovno mesto, pravico do nadomestila plače v višini, ki bi jo prejemal, če bi opravljal funkcijo predsednika zbornice še najdalj eno leto od prenehanja mandata. Takšen dogovor je v skladu z delovnopravno zakonodajo, ki v 7. členu, v času sklenitve individualne pogodbe o zaposlitvi, veljavnega ZDR predvideva, da se s pogodbo o zaposlitvi lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše. Tožena stranka je pri svojem poslovanju prejemala dohodke, ki ne predstavljajo javnih sredstev, in sicer prihodke od prodaje blaga in storitev iz naslova javne službe, prihodke iz naslova prejetih obresti, kapitalske prihodke in je imela tožena stranka v letu 2012 za 2.207.863,00 EUR prihodkov iz naslova prodaje blaga in storitev iz naslova javne službe ter za 168.192,00 EUR prihodkov od prodaje blaga in storitev na trgu. V letu 2013 je imela tožena stranka iz naslova prihodkov javne službe za 2.222.036,00 EUR prihodkov, iz naslova prihodkov od prodaje blaga in storitev na trgu pa 77.017,00 EUR prihodkov. Tudi tožena stranka je potrdila, da pri poslovanju pridobiva tudi prihodke, ki niso javna sredstva. Glede na navedene podatke o višini prihodkov tožene stranke, ki zagotovo ne predstavljajo javnih sredstev, je edino pravilen in logičen zaključek, da tožena stranka z izplačilom nadomestila plače tožniku v višini 12.685,45 EUR bruto ne bi obremenila javnih sredstev, saj je samo iz naslova prihodkov od prodaje blaga in storitev na trgu v letu 2012 prejela 168.192,00 EUR, v letu 2013 pa 77.017,00 EUR. Odločitev sodišča bi bila pravilna le v primeru, da bi na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišča ugotovilo, da tožena stranka ni imela na voljo drugih sredstev oziroma le-teh ni imela na voljo v zadostnem obsegu in da bi zato morala poseči po javnih sredstvih. Iz dokaznega postopka je razvidno, da tožena stranka z izplačilom nadomestila plače, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, ne bi obremenila javnih sredstev, ker je imela in ima na voljo več kot dovolj lastnih sredstev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je nepravilno tolmačenje tožeče stranke, da tožena stranka z izplačilom nadomestila plače tožniku ne bi obremenila javnih sredstev iz razloga, ker je iz naslova prihodkov prodaje blaga in storitev na trgu v letu 2012 prejela 168.192,00 EUR, v letu 2013 pa 77.017,00 EUR prihodkov, saj je navedeno po mnenju tožene stranke irelevantno glede na to, da je tožena stranka del javnega sektorja in zanjo veljajo predpisi o javnih uslužbencih in predpisi, ki urejajo plačna razmerja v javnem sektorju. Tudi sam ZKGZ v 7. odstavku 21. člena določa, da se za obračunavanje plač delavcev zbornice in v kmetijsko gospodarskih zavodih uporabljajo predpisi o razmerjih plač v državnih organih. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal s pritožbo, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7, 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2008 zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu predsednik zbornice, in sicer do 28. 6. 2012, ko mu je mandat prenehal. Po prenehanju mandata je skladno s 4. členom individualne pogodbe uveljavljal pravico do denarnega nadomestila. V 4. členu pogodbe je bilo dogovorjeno, da ima predsednik zbornice po prenehanju mandata, pravico do razporeditve na delovno mesto pri toženi stranki, ki ustreza njegovi stopnji izobrazbe in delovnim izkušnjam, če takega delovnega mesta ni oziroma ga predsednik ne sprejme, mu pripada pravica do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejel, če bi opravljal funkcijo predsednika. Hkrati je bilo v 4. členu določeno, da nadomestilo pripada predsedniku vse dokler se ne zaposli, najdlje pa eno leto od prenehanja mandata.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) ter Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2012 s spremembami), ki v 3. alineji 2. odstavka 1. člena določa, da javni sektor po tem zakonu sestavljajo tudi druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. ZSPJS pa v 3. odstavku 3. člena določa, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena tega zakona izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, se za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabijo splošna pravila civilnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka del javnega sektorja in da je predsednik zbornice javni uslužbenec, saj navedeno izhaja iz 2. člena Zakona o kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (ZKGZ, Ur. l. RS, št. 41/99 s spremembami). Pravilnik o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskega proračuna (Ur. l. RS, št. 46/2003) pa toženo stranko uvršča med posredne proračunske uporabnike (4. točka 2. odstavka 3. člena). Glede na 3. alinejo 2. odstavka 1. člena ZJU javni sektor po tem zakonu sestavljajo tudi druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. ZKGZ v 7. odstavku 21. člena določa, da se za obračunavanje plač delavcev v zbornici in kmetijsko gozdarskih zavodih uporabljajo predpisi o razmerju plač v državnih organih oziroma o javnih uslužbencih, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker je tožena stranka del javnega sektorja in je predsednik zbornice javni uslužbenec, sta bili pravdni stranki pri sklepanju individualne pogodbe o zaposlitvi dne 14. 10. 2008 omejeni oziroma bi morali pri sklepanju pogodbe upoštevati tudi določbo 3. odstavka 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku izključno iz razloga, ker tožena stranka z izplačilom nadomestila plače tožniku v višini 12.685,45 EUR bruto ne bi obremenila javnih sredstev, saj je samo iz naslova prihodkov od prodaje blaga in storitev na trgu v letu 2012 prejela 168.192,00 EUR, v letu 2013 pa 77.017,00 EUR prihodkov in bi sodišče moralo upoštevati, da tožena stranka z izplačilom nadomestila plače ne bi obremenila javnih sredstev, saj bi nadomestilo plač izplačala izključno iz prihodkov iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu, kar pa ne predstavlja javnih sredstev. ZKGZ v 22. členu določa, da tožena stranka sredstva, potrebna za opravljanje svojih nalog, pridobiva z zborničnim prispevkom, s prihodki iz lastne dejavnosti, s sredstvi, ki jih zbornici v skladu z zakonom dodeli država, občina in druge lokalne skupnosti (torej iz proračuna) in z izrednimi prihodki (darila, volila in podobno). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je za odločitev v sporni zadevi bistveno, da tožena stranka sredstva za svoje delovanje pridobiva tudi iz proračuna in da bi bila tako z izplačilom vtoževanega nadomestila plače, obremenjena tudi javna sredstva in pri tem ni bistveno vprašanje, ali ta sredstva predstavljajo pretežen del sredstev, ki jih tožena stranka pridobiva za svoje poslovanje, ali le manjši del sredstev.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da noben predpis predsedniku zbornice ne daje pravice do nadomestila plače tudi po prenehanju mandata in ker bi bila z izplačilom tega nadomestila obremenjena tudi javna sredstva, je določba 4. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2008 v delu, v katerem tožniku daje pravico do nadomestila plače po prenehanju mandata predsednika zbornice, v nasprotju z zavezujočo določbo 3. odstavka 16. člena ZJU. Pogodba oziroma pogodbeno določilo, ki nasprotuje prisilnim predpisom pa je glede na 1. odstavek 86. člena OZ nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svoje obveznosti, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Zato je odločitev tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila nadomestila plače za delovno mesto predsednika zbornice, po prenehanju mandata, pravilna.

11. Pritožbeno sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti kot to določa 360. člen ZPP.

12. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se izpodbija sodba sodišča prve stopnje in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.