Jedro

Zavarovalnica je upravičena do povrnitve oškodovancu izplačane odškodnine le, če jo je utemeljeno izplačala, če je torej oseba, ki ni sklenila obveznega zavarovanja, storila civilni delikt po splošnih pravilih odškodninskega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, naj tožeči stranki plača znesek 169.849,50 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 129.857,50 SIT od dne 17.4.1998 dalje in od zneska 39.992,00 SIT od dne 21.4.1998 dalje. Tožencu je še naložilo, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 27.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2001 dalje. Proti takšni sodbi se je pritožil toženec. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da sodišče ni upoštevalo toženčeve in pričine izpovedbe. Zahtevek temelji na lažnih podatkih, ponarejeni listini in fotografijah. Navaja še, da je predlagal postavitev izvedenca prometne stroke, da bi ugotovil krivdo in odškodninsko odgovornost. Iz doslej zbranega dokaznega gradiva je razvidno, da se zaradi ozke ceste s traktorjem ni mogel umakniti. Drugi udeleženec v nesreči je malomarno in prehitro vozil svoj osebni avtomobil po ozki cesti. Toženec še navaja, da je prišlo do sodne odločitve na podlagi kaznivega dejanja sodnika, nasprotnega udeleženca v nesreči in pooblaščenke tožeče stranke. Ni umesten očitek, da je vozil neregistriran traktor, saj kmetje za potrebe kmetovanja zvečine vozijo neregistrirane traktorje, ki pa so tehnično brezhibni. Zaradi neregistriranosti se poleg tega vodi drug postopek. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), saj izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka od toženca kot lastnika nezavarovanega traktorja, udeleženega v prometni nesreči, zahteva povračilo izplačane odškodnino za polovico škode, ki je nastala drugemu udeležencu v prometni nesreči, in stroškov likvidacije zahtevka. Izplačilo odškodnine utemeljuje s tem, da sta za nesrečo soodgovorna oba udeleženca. Pravna podlaga takšnega tožbenega zahtevka so določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Ur. l. RS, št. 70/94) in Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Lastnik motornega vozila, tako tudi lastnik traktorja, mora na podlagi 15. člena v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZOZP skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Za plačilo škod, ki jih oškodovancu povzroči voznik nezavarovanega motornega vozila, se pri Slovenskem zavarovalnem biroju ustanovi škodni sklad (34. člen ZOZP). Za te obveznosti odgovarja Slovenski zavarovalni biro s sredstvi škodnega sklada (36. člena ZOZP). Oškodovanec ima pravico zahtevati plačilo od Slovenskega zavarovalnega biroja (37. člen ZOZP), ki odgovarja tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje (38. člen ZOZP). Slovenski zavarovalni biro ima pravico izplačano odškodnino, skupaj z obrestmi in stroški, izterjati od lastnika motornega vozila, za katerega ta ni sklenil zavarovalne pogodbe, in od povzročitelja škodnega dogodka, ki odgovarjata Slovenskemu zavarovalnemu biroju nerazdelno (41. člen ZOZP). Zavarovalni primer pri zavarovanju proti odgovornosti za škodo, je škodni dogodek, za katerega je zavarovanec oziroma oseba, ki bi morala biti zavarovana, odgovoren. Zavarovalnica je tako upravičena do povrnitve izplačane odškodnine, stroškov in obresti le, če jo je utemeljeno izplačala, če je torej oseba, ki ni sklenila obveznega zavarovanja, storila civilni delikt po splošnih pravilih odškodninskega prava. Njegove elemente (to je protipravno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med njima in odgovornost) mora sodišče v pravdi zaradi povračilnega zahtevka ugotoviti enako, kot bi jih moralo v pravdi samega oškodovanca proti povzročitelju škode. V primeru nesreče dveh premikajočih se motornih vozil se za presojo odgovornosti uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, če je krivda obojestranska, pa odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo udeleženca pretrpela, v sorazmerju s stopnjo krivde (1. in 2. odstavek 178. člena ZOR). Sodišče prve stranke je kot med strankama nesporno ugotovilo, da je bil toženec dne 30.7.1997 udeležen v prometni nesreči s svojim nezavarovanim traktorjem, oškodovanec pa kot voznik osebnega avtomobila. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo oškodovančevo 50 % soodgovornost za škodo, medtem ko toženčeve odgovornosti oziroma krivde ni ugotavljalo, čeprav je toženec vztrajal, da ni kriv in da je do nesreče prišlo po izključni oškodovančevi krivdi, temveč je le zaključilo, da je bila oškodovancu utemeljeno izplačana odškodnina za škodo, ki jo je povzročil toženec. Izpodbijana sodba tako nima vseh razlogov, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Predpostavka toženčeve odgovornosti za nastalo škodo je njegovo zakrivljeno protipravno ravnanje, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo ne s kakšnim ravnanjem je toženec nesrečo povzročil, ne v nasprotju s katerim predpisom je ravnal, ne kakšen je bil njegov subjektivni odnos do takšnega ravnanja in nastale škode. Izpodbijano sodbo je tako treba razveljaviti že iz razloga, na katerega pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, v odgovor na pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je mogoče sodbo izdano v sporu majhne vrednosti, kjer vrednost zahtevka ne presega 200.000,00 SIT (1. odstavek 443. člena ZPP), izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa tudi zaradi drugih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). Brez pomena za preizkus izpodbijane sodbe so toženčevi očitki, da so udeleženci v postopku storili kazniva dejanja, za katera niso bili pravnomočno obsojeni. Pač pa sodišče druge stopnje toženca opozarja, da je lahko zaradi neutemeljenega očitanja kaznivih dejanj sam kaznovan v pravdnem postopku, njegovo takšno ravnanje pa ima lahko za posledico tudi kazensko in civilno odgovornost. Toženec tudi nima prav, ko meni, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno očita, da traktor ni bil regristriran. Odločilno je namreč prav dejstvo, da traktor ni bil zavarovan, kar je razvidno iz določb ZOZP, ki jih v svojih razlogih navajata obe sodišči. Vprašanje traktorjeve brezhibnosti pa se lahko izkaže za pomembno pri presoji toženčeve odgovornosti za nastalo škodo. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje poleg dejstva, da je zavarovalnica oškodovancu izplačala odškodnino za polovico škode, ki jo je utrpel v nesreči, ugotoviti še vse elemente civilnega delikta, zlasti pa toženčevo krivdo. Pri tem se ne sme zadovoljiti s tem, da sta krivdo "ugotovili" policija in zavarovalnica. Krivda vsebuje dejanske elemente, ki jih, če so med strankama sporno, na podlagi dokaznega postopka ugotavlja sodišče. Sodišče prve stopnje pa bo v novem sojenju moralo odločiti na podlagi doslejšnjih navedb in dokaznih predlogov strank, saj na podlagi 2. odstavka 458. člena ZPP v sporih majhne vrednosti ne velja določba 2. odstavka 362. člena ZPP, ki strankam v rednem postopku dovoljuje, da po razveljavitvi prvostopenjske odločbe na prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze. V zvezi s tem sodišče druge stopnje posebej poudarja, da ne drži pritožbena navedba, da je toženec že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal dokazovanje z izvedencem in je zato njegov predlog v pritožbi prepozen. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.