Jedro

Če je poškodba verjeten vzrok za manifestacijo bodočih bolečin, se le-te upoštevajo pri prisoji odškodnine za bodoče bolečine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se že prisojeni znesek za nepremoženjsko škodo zniža za 400,00 EUR in se posledično znesek, vsebovan v točki I. izreka iz zneska 6.166,50 EUR spremeni v znesek 5.766,50 EUR, znesek, vsebovan v točki II. izreka pa se iz zneska 2.500,00 EUR spremeni v znesek 2.900,00 EUR, spremeni se znesek vsebovan v točki III. izreka tako, da se znesek 1.739,76 EUR nadomesti z zneskom 1.629,49 EUR, znesek vsebovan v točki IV. izreka se iz zneska 435,66 EUR spremeni v znesek 408,05 EUR, spremeni se znesek, vsebovan v točki V. izreka tako, da se znesek 17,54 EUR spremeni v znesek 20,26 EUR, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 89,29 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 73/2018 z dne 22. 4. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 6.166,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2018 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožeča stranka poškodovala v škodnem dogodku dne 17. 5. 2017, ko se je telesno poškodovala pri zavarovancu tožene stranke. Padla je po stopnicah, nogo ji je spodneslo in si je ob tem poškodovala desno koleno. Zadobila je poškodbo kot: ″zvin desnega kolena″. Sodišče prve stopnje ji je za telesne bolečina in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo od zahtevanih 5.500,00 5.000,00 EUR, za strah vseh zahtevanih 1.000,00 EUR, tožbeni zahtevek za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je v celoti zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je pri določanju višine pravične denarne odškodnine uporabilo določbo členov 179 in 182 OZ, pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov pa je uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper obsodilni del se delno pritožuje tožena stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih 1.400,00 EUR. Po mnenju tožene stranke bi sodišče lahko prisodilo tožnici iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem največ 4.000,00 EUR, iz naslova strahu pa največ 600,00 EUR. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka meni, da je sodišče po primerno izvedenem dokaznem postopku sicer popolnoma ugotovilo dejansko stanje oziroma je pridobilo in izvedlo vse dokaze, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti pravilno in popolno dejansko stanje, vendar pa je tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno presojalo in s tem posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, glede ugotovljenega obsega in teže nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela dne 17. 5. 2017, je prisojena višina odškodnine za nepremoženjsko škodo bistveno pretirana. Tožena stranka je mnenja, da je sodišče prisodilo bistveno pretirane zneske odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine iz naslova utrpelega strahu. Izvedenec S. T. je namreč ugotovil, da je tožnica utrpela hude telesne bolečine le en dan, srednje hude bolečine dva do tri tedne, pri čemer so bile te trajne le nekaj dni po poškodbi in po operaciji, v preostalem pa občasne, lahke trajne bolečine, ki so bile prisotne tri do štiri mesece. Ob tako objektivizirani škodi, upoštevajoč tudi nespečnosti (longeta, hospitalizacija), ki jih je trpela pri zdravljenju, ne more biti podana osnova za takšno višino prisojene odškodnine iz tega naslova. Prav tako sodišče po mnenju tožene stranke pri presoji odškodnine ne bi smelo upoštevati bodočih občasnih bolečin, saj iz izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da gre za bolečine v posledici bolezenskih sprememb in ne predmetne poškodbe. Takšna odločitev sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi in je tudi v celoti neobrazložena ter se ne da preizkusiti. Primerna in pravična denarna odškodnina iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem bi bila po mnenju tožene stranke največ 4.000,00 EUR. Glede višine odškodnine zaradi strahu tožena stranka ugotavlja, da je prisojena odškodnina pretirana glede na objektivne okoliščine škodnega dogodka. Tožnica se je poškodovala zaradi tega, ker se je pes zaletel v zadnji del njene noge, nekoliko bolj nekontrolirano je stopila na naslednjo stopnico, na katero je tako ali tako želela stopiti. Ob takšnih okoliščinah je jasno, da je škodni dogodek nastopil hipoma, še preden se je lahko tožnica pravzaprav česarkoli resno ustrašila ter bi v primeru odsotnosti bolečine v kolenu, predstavljal popolnoma zanemarljiv pripetljaj in je bil primarni strah tožnice, v kolikor ga je sploh utrpela, minimalen. Prav tako tudi v samem poteku zdravljenja ter teži poškodbe, ki jo je tožnica utrpela, ni najti podlage za tako visoko odškodnino iz tega naslova, kot jo je prisodilo sodišče. Že od vsega začetka je bilo jasno, da je šlo za lahko poškodbo, ki ni resneje ogrozila zdravja tožnice. Tožena stranka meni, da je primerna in pravična denarna odškodnina iz tega naslova, ki pripada tožnici največ 600,00 EUR. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da je pritožba neutemeljena. Mnenja, da je sodišče pravično prisodilo primerno odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Pri tem poudarja, da je bila tožnica tudi operirana, opravljena je bila artroskopija, kar je za pacienta zelo stresno, prav tako je tožnica opravljala fizikalne terapije, kar pomeni zamudno in neprijetno zadrževanje v zdravstvenih ustanovah in si je morala dajati injekcije proti komplikacijam. Če bi tožena stranka te okoliščine, poleg pritožbeno izpostavljenih upoštevala, bi ugotovila, da je prisojena odškodnina povsem primerna in utemeljena tako v objektivnih kot subjektivnih okoliščinah. Stališča ne more spremeniti niti ugovor glede občasnih bodočih telesnih bolečin, glede na izvedenčevo ugotovitev iz dopolnitve izvedenskega mnenja, da se brez poškodbe, bolečine očitno še ne bi pojavile. Četudi gre za bodoče bolečine zaradi bolezenskih sprememb, je sprožilni moment za nastanek bolečin predstavljala poškodba in je te bolečine pri odmeri nepremoženjske škode treba upoštevati. Primerna je tudi odmerjena odškodnina iz naslova strahu, ki je glede na vse okoliščine zadeve povsem v skladu z veljavno sodno prakso. Navsezadnje tudi izvedenec ugotavlja, da primarni strah ni bil intenziven, je pa bil prisoten izrazitejši in dolgotrajnejši sekundarni strah, kar odškodnino v višini 1.000,00 EUR v celoti utemeljuje. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Neutemeljena je v delu, kjer izpodbija prisojo višine odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. V tem delu uveljavlja tožena stranka vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi sicer navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje na tem področju, vendar pa je mnenja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kajti sodišče ne bi smelo upoštevati pri prisoji pravične denarne odškodnine bodočih občasnih bolečin, ker iz izvedeniškega mnenja nedvomno izhaja, da gre za bolečine v posledici bolezenskih sprememb in ne predmetne poškodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo nasprotno in sicer, da so zdravstvene težave tožnice, ki jih ugotavlja izvedenec, ter obe postavljeni diagnozi v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in posledica poškodovanja tožnice, kar je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca, da je obravnavana poškodba verjeten vzrok za manifestacijo že prej prisotnih sprememb na hrustancu pogačice, ki do tedaj niso povzročale posebnih težav. Vzrok za hondromalacijo je lahko direkten udarec v pogačico, v obravnavanem primeru pa tožnica zatrjuje, da do padca ni prišlo, torej do udarca pogačice ni prišlo. Izvedenec je v dopolnilnem mnenju podal oceno, da lahko še nastopajo pri tožnici manjše občasne bolečine v kolenu, sicer kot posledica opisane bolezenske spremembe, vendar pa je izvedenec zapisal v tej dopolnitvi, da je poškodba verjeten vzrok za manifestacijo že prisotnih sprememb na hrustancu pogačice, ki do tedaj, to je do poškodbe, niso povzročale posebnih težav. V konkretnem primeru ni prišlo do udarca v pogačico, temveč je prišlo do natega vezi kolena in nepravilne obremenitve, ki pa so sprožile bolečine. Zdravnik se je zato, ker se stanje ni umirilo odločil za ogled notranjosti sklepa, pri katerem je našel bolezensko spremembo, ker pa je izvedenec mnenja, da je poškodba verjeten vzrok za manifestacijo že prej prisotnih sprememb na hrustancu pogačice, ki tožnici do tedaj niso povzročale posebnih težav, pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bodoče telesne bolečine v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom, saj se te bolečine brez škodnega dogodka ne bi manifestirale. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je tožnica zaradi zdravljenja utrpela številne neugodnosti in bolečine in občasne psihične težave, ter da bo manjše, občasne bolečine v kolenu lahko čutila tudi v bodoče. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka pravilno opozarja, da je sodišče pri odmeri odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem upoštevalo tudi dejstva, ki jih pritožba ne izpostavlja in sicer, da je bila izpostavljena neprijetnostim slikovne diagnostike, skoraj 6 tednov je nosila longeto, kar je neprijetno in jo je motilo pri hoji in spanju. Dajati si je morala injekcije proti kompenzaciji, ker je bila hospitalizirana zaradi operacije, kar pomeni stresno doživljanje same operacije in nevajenega bolniškega okolja. Tožnica je opravila tudi fizioterapije, kar pomeni zamudno in neprijetno zadrževanje v zdravstvenih ustanovah. Ker je izvedenec v dopolnilnem mnenju ocenil, da lahko pri tožnici še nastopajo manjše občasne bolečine v kolenu kot posledica opisane bolezenske spremembe, ki pa se je manifestirala zaradi poškodbe, ki je nastala v škodnem dogodku, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje obsega sedanjih in bodočih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (člen 179 in 182 OZ). Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni nasprotja med tem kar se navaja v razlogih sodbe in v mnenju izvedenca. Odškodnina v višini 5.000,00 EUR je tudi prisojena v primerljivem znesku z odškodninami, že prisojene v podobnih primerih.1

6. Pravilno pa tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje v nekoliko previsokem znesku odmerilo odškodnino iz naslova strahu. V tej zvezi je sodišče prve stopnje na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo člena 179 OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo pri prisoji nižje odškodnine upoštevati dejstvo, da je tožnica ob sami poškodbi trpela primarni strah najlažje stopnje, sekundarni strah pa je bil srednje stopnje in se je pojavil kasneje šele, ko je poiskala zdravniško pomoč, trajal pa je tri do štiri tedne, sekundarni strah pa je bil lažje stopnje in je trajal še nekaj mesecev. Na tako ugotovljeno dejansko stanje ob prej, v opombi št. 1 omenjenih primerljivih primerih, pa tako pripada tožnici pravična denarna odškodnina iz tega naslova v znesku 600,00 EUR.

7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena, v pretežnem delu pa ni utemeljena in je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev v tej zvezi ob uporabi določbe člena 353 ZPP in ob uporabi določbe 5. alineje točke prvega odstavka 358. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in je delno pravilno uporabilo materialno pravo, na tako ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker je sodišče druge stopnje za 400,00 EUR znižalo odškodnino, katero je prisodilo sodišče prve stopnje, se je spremenil procent uspeha v pravdi tožeče stranke in sedaj znaša 66,5 %. Zato je sodišče druge stopnje ob upoštevanju že odmerjenih pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji le-te spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, ob upoštevanju tega procenta uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

9. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške. Tožena stranka je priglasila kot pritožbene stroške sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR in pa poštnino v znesku 5,00 EUR, kar skupaj znaša 155,00 EUR. Na pritožbeni stopnji je uspela z 28,5 %, zato znašajo njeni priznani pritožbeni stroški 44,17 EUR. Pritožbeni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa znašajo ob njenem doseženem uspehu na pritožbeni stopnji 71,5 % zneska 186,66 EUR. Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo za odgovor na pritožbo 250 točk, povečano za izdatke za stranko 5 točk, kar vse skupaj ob vrednosti odvetniške točke skupaj z 22 % DDV znaša 186,66 EUR, ob uspehu pa 133,46 EUR. Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov obeh pravdnih strank se tako izkaže, da je tožena dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 89,29 EUR, na način kot je to odločeno v II. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Glej odločitve VS RS: II Ips 520/2008 z dne 8. 3. 2007, II Ips 370/97 z dne 29. 6. 2000, II Ips 91/2009 z dne 25. 7. 2012, II Ips 91/2009 z dne 25. 7. 2012, II Ips 719/2006 z dne 16. 6. 2008 - v vseh primerih je prisojena nekoliko višja odškodnina, ker so oškodovanci, poleg osnovne poškodbe zvina kolena utrpeli še določene dodatne poškodbe, ki jih tožnica ni.