Jedro

Z vročitvijo izpodbijanega sklepa tožnikovemu zakonitemu zastopniku je bila ustrezno varovana njegova pravica do sodnega varstva. Pozivanje k morebitni odobritvi tožbe bi bilo v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku odvzeta opravilna sposobnost, saj bi pomenilo, da lahko tožnik še naprej po lastni presoji sproža sodne postopke, sodišču pa nalaga, da opravi komunikacijo z njegovim stalnim skrbnikom – to je dejanje, do katerega bi, upoštevaje, za kakšen namen je bil stalni skrbnik v konkretnem primeru postavljen oz. predviden, moralo priti med stranko in zakonitim zastopnikom že pred vložitvijo pravnega sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožnikov predlog za postavitev začasnega zastopnika se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je pri tem sodišču 10. 9. 2015 vložil tožbo zoper sklep, s katerim je tožena stranka zavrgla njegov predlog za izločitev naslovnega organa ter njegovo prošnjo za dodelitev nujne in izjemne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi z vložitvijo tožbe zoper akte tožene stranke, ki jih navaja. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku odvzeta poslovna sposobnost, njegov stalni skrbnik pa ni odobril njegovega predloga za izločitev naslovnega organa ter prošnje za BPP. Zato sta bila zavržena kot nedovoljena (drugi odstavek 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi s prvim odstavkom 2. točke istega člena v povezavi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP, ter v zvezi s 37. členom ZBPP).

Tožnik je sam vložil tožbo zoper zgoraj navedeni sklep. V njej med drugim navaja, da Center za socialno delo Domžale, ki je določen kot njegov skrbnik, skrbništva ne opravlja skrbno oziroma mu celo povzroča duševne bolečine in nevzdržno socialno stisko, zaradi česar prosi za novega skrbnika oziroma, da mu sodišče za potrebe tega sodnega postopka v skladu z 82. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) postavi začasnega zastopnika, ki mora biti odvetnik. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožbo in predlog za postavitev začasnega zastopnika je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben, in če ni, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik (80. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, lahko sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost, prvi odstavek 77. člena ZPP).

Iz podatkov oziroma listin, s katerimi razpolaga sodišče, izhaja, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1040/2012 z dne 10. 10. 2012, delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za aktivnosti, povezane s sodnimi in drugimi uradnimi postopki. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa izhaja, da je bila tožniku poslovna sposobnost v tem obsegu odvzeta, ker je sodišče ugotovilo, da so se pri njem razvile kverulantske značilnosti, zaradi česar nastopa v številnih sodnih oziroma uradnih postopkih (pravdnih, izvršilnih, kazenskih, upravnih, ...), v katerih pa sam ne zna oziroma ne zmore oceniti, koliko so zanj potrebni in koliko so smiselni.

To pomeni, da tožnik zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti ni pravdno sposoben. Ker ne more samostojno nastopati pred sodišči, tudi ne more sam opravljati procesnih dejanj v upravnem sporu, zato ga mora v sodnem postopku vselej zastopati njegov zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP). Ta je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona (drugi odstavek istega člena). Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da se osebi, ki ji je v celoti ali delno odvzeta poslovna sposobnost, postavi skrbnik. Ta v skladu s prvim odstavkom 192. člena omenjenega zakona zastopa varovanca, kar pomeni, da je njegov zakoniti zastopnik.

Z odločbo Centra za socialno delo Domžale (CSD) št. 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12007-41/2014/4 z dne 16. 12. 2014, je bilo odločeno, da se tožniku za novega stalnega skrbnika imenuje Center za socialno delo Domžale (v nadaljevanju CSD), ki bo opravljal to dolžnost zanj po uradni dolžnosti, za opravljanje posameznih opravil in nalog stalnega skrbnika pa bo direktorica CSD pooblastila posamezne strokovne osebe ali zunanjo institucijo (2. točka izreka).

Ker je tožnik vložil tožbo sam, za kar po povedanem ni procesno sposoben, je sodišče v nadaljevanju presojalo, ali bi bilo treba v postopek pritegniti stalnega skrbnika in od njega zahtevati odobritev tožbe. ZPP v drugem odstavku 81. člena določa, da sodišče zahteva, kadar ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika ali da zakoniti zastopnik nima posebnega dovoljenja, če je to potrebno, da organ, pristojen za socialne zadeve, postavi skrbnika pravdno nesposobni osebi, oziroma zahteva od zakonitega zastopnika, naj si priskrbi posebno dovoljenje, ali pa ukrene, kar je potrebno, da bi bila pravdno nesposobna stranka pravilno zastopana.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bil izpodbijani sklep CSD kot tožnikovemu zakonitemu zastopniku vročen 13. 8. 2015. Navedeno pomeni, da je imel zakoniti zastopnik možnost in dolžnost, da bi zoper navedeni sklep v tožnikovem imenu vložil pravno sredstvo (tožbo v upravnem sporu), če bi presodil, da je to tožniku v korist. Kadar je stranki poslovna sposobnost odvzeta zaradi tožarjenja (kverulantstva), postavljeni skrbnik namreč skrbi in odgovarja za pravilno zaščito njenih resničnih interesov (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 211/1994 z dne 7. 4. 1994). Zato ima pravico in dolžnost, da v vsakem konkretnem primeru preveri, ali je potrebno in smiselno karkoli ukreniti za varstvo strankinih pravic, in če je, to v njenem imenu tudi storiti.

V skladu z navedenim sodišče meni, da je bila z vročitvijo izpodbijanega sklepa tožnikovemu zakonitemu zastopniku ustrezno varovana njegova pravica do sodnega varstva. V takem primeru bi bilo pozivanje k morebitni odobritvi tožbe v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku odvzeta opravilna sposobnost, saj bi pomenilo, da lahko tožnik še naprej po lastni presoji sproža sodne postopke, sodišču pa nalaga, da opravi komunikacijo z njegovim stalnim skrbnikom – to je dejanje, do katerega bi, upoštevaje, za kakšen namen je bil stalni skrbnik v konkretnem primeru postavljen oz. predviden, moralo priti med stranko in zakonitim zastopnikom že pred vložitvijo pravnega sredstva.

Ker ima tožnik že stalnega skrbnika za zastopanje v upravnih in sodnih postopkih, v obravnavani zadevi pa je bil temu sporni upravni akt tudi vročen, ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo treba odpraviti v sodnem postopku. Sodišče je zato tožbo zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP).

Zgoraj navedeni razlog pa utemeljuje tudi zavrženje tožnikovega predloga za postavitev začasnega zastopnika za zastopanje v tem upravnem sporu. Po določbah 82. člena ZPP se namreč začasni zastopnik stranki postavi, če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika stranki predolgo trajal, tako da bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki. Kolikor je izpolnjen ta pogoj, postavi sodišče stranki začasnega zastopnika zlasti v naslednjih primerih: (1.) če stranka ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, (2.) če si koristi stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo, (3.) če imata obe stranki istega zakonitega zastopnika, (4.) če je prebivališče ali sedež stranke neznan, pa stranka nima pooblaščenca, (5.) če je stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, v tujini in se ni mogla opraviti vročitev. Tožniku je bil, kot že povedano, zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti že postavljen skrbnik, ki je njegov zakoniti zastopnik, druge okoliščine iz 82. člena ZPP pa niso izkazane.