Jedro

Pogoj za sojenje po pravilih o dokaznem bremenu je spoznavna kriza (situacija non liquet).

Nobena od določb 7., 212. in 286. člena ZPP ne zahteva, da mora katera stranka dokazati resničnost svojih trditev, pač pa le nalagajo „dolžnost“ predlagati dokaze za svoje trditve.

Ali je sodišče prepričano, da je neko dejstvo ugotovljeno ali ne, je pravni standard, vendar je pravilna uporaba tega standarda odvisno od dejstev, s katerimi sodišče napolni vsebino pravnega standarda v vsakem konkretnem primeru posebej.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki v delu, ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter v III. točki (stroški), v ostalem (strah) pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi delnega umika tožbe v višini 3.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek na plačilo 3.300,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2007 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.527,11 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper izrek o stroških (II. in III. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Napada ugotovitev sodišča, da naj tožeči stranke ne bi uspelo izkazati nastanka škode in njene višine. Sklicuje se na izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke mag. J.S., iz katerega izhaja možnost, da je tožnica ob nezgodi utrpela nihajno poškodbo vratu ter predloženo zdravstveno dokumentacijo (izvid z dne 8. 3. 2007), ki ima lastnost javne listine. Ugotovitev sodišča, da je v izvidu navedeno le tisto, kar lahko ugotovi zdravnik na podlagi navedb pacienta, so napačne. Zdravnik je tožnico pregledal in napisal, kar je ugotovil s pregledom. Tožnica je predložila tudi delovni nalog za FTH z vpisano evidenco ter dve potrdili o upravičeni zadržanosti z dela. Sodišče je s tem imelo na razpolago dovolj dokazov, da bi lahko ugotovilo, da je bila tožnica v obravnavani prometni nezgodi telesno poškodovana. V zvezi s tem je naredilo napačne zaključke. Poleg tega je bila tožnica zaslišana, pa sodišče tega dokaza sploh ni ocenilo. Sodišče je tudi v nasprotju s svojimi navedbami, da ne razpolaga s strokovnim znanjem o nastanku telesnih poškodb ocenilo, da dvomi v del tožničine izpovedbe o tem, da je začutila bolečine takoj, ko se je usedla v avto. Po oceni sodišča, bolečine v vratni hrbtenici ne nastopijo takoj oziroma ne v tako kratkem času po prometni nezgodi. Sodišče je tudi napačno zavrnilo zahtevek tožnice iz naslova sekundarnega strahu. Čeprav ne pričakuješ trčenja, to ne pomeni, da se ob samem trčenju ne moreš ustrašiti. Sklepanje sodišča, da je bil strah tožnice kratkotrajen, ker je bila ob izstopu iz avta vesela, je neutemeljeno. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zavrnilo, saj na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je tožnici škoda nastala, dokazno breme za nastanek škode pa je bilo na strani tožeče stranke. Sodišče je štelo, da tožeča stranka ni dokazala, da je v prometni nesreči utrpela v tožbi zatrjevanje poškodbe.

Pravila o dokaznem bremenu se uporabljajo v situaciji non liquet. Pogoj za sojenje po pravilih o dokaznem bremenu je spoznavna kriza (situacija non liquet). To situacijo 215. člen Zakona o pravdnem postopku (1) definira kot spoznavno krizo, do katere pride kljub vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj in kljub upoštevanju uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V 215. členu je definirana nemožnost, da bi sodišče na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zanesljive ugotovitve kakega dejstva. Pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče kljub ponujenim in izvedenim dokazom štelo, da tožeča stranka ni dokazala, da je v prometni nesreči utrpela v tožbi zatrjevane poškodbe, saj ni omogočila izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke, so utemeljeni.

ZPP v 7., 212. in 286. členu določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali z njimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Nobena od teh določb ne zahteva, da mora katera stranka dokazati resničnost svojih trditev, pač pa le nalagajo „dolžnost“ predlagati dokaze za svoje trditve. To je tožeča stranka tudi storila. V dokaz svojih trditev je predlagala svoje zaslišanje, ki je bilo tudi izvedeno, dokazovanje z izvedencem cestnoprometne stroke, ki se je realiziralo, predložila je medicinsko dokumentacijo (zdravniško potrdilo z dne 5. 9. 2007), medicinsko dokumentacijo za izvajanje FTH terapije in dve potrdili o upravičeni zadržanosti z dela. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da iz medicinske dokumentacije ni razvidnih objektivnih znakov poškodb tožnice, marveč je navedeno le tisto, kar zdravnik lahko ugotovi na podlagi navedb pacienta. Navedlo je tudi, da sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi iz medicinske dokumentacije z gotovostjo ugotovilo, da je tožnica v obravnavani prometni nezgodi zadobila kakršnekoli telesne poškodbe. Take zaključke pritožba utemeljeno graja. Sodišče ni ocenjevalo vse medicinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu, niti iz izvida, ki se v spisu nahaja na list. št. A6 ne izhaja, da bi zdravnik navedel tisto, kar je ugotovil na podlagi navedb pacienta. V nadaljnji argumentaciji je prvostopenjsko sodišče med razlogi navedlo, da se mu poraja dvom glede na tožničino izpoved, ki da naj bi začutila bolečine takoj, ko se je usedla nazaj v avto, saj je znano, da bolečine v vratni hrbtenici praviloma ne nastopijo takoj oziroma v tako kratkem času po poškodbi. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni prišlo do spoznavne krize kljub vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter upoštevanju celotnega uspeha postopka, ampak je spoznavna kriza posledica neupoštevanja metodološkega napotka 8. člena ZPP, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je podana tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

Ali je sodišče prepričano, da je neko dejstvo ugotovljeno ali ne, je pravni standard, vendar je pravilna uporaba tega standarda odvisno od dejstev, s katerimi sodišče napolni vsebino pravnega standarda v vsakem konkretnem primeru posebej (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 32/2000 z dne 12. 4. 2000). Za zatrjevano dejstvo, da je tožnica v prometni nezgodi utrpela nihajno poškodbo vratu, je tožnica sodišču ponudila poleg (razen) izvedenca medicinske stroke, katerega dokaz je naknadno (po zahtevani založitvi predujma) umaknila tudi ostale dokaze. Po oceni pritožbenega sodišča zatrjevanega dejstva o nihajni poškodbi vratu v prometni nezgodi, ni moč ugotavljati le z izvedencem medicinske stroke, pač pa je moč zaključke narediti tudi z upoštevanjem metodološkega napotka 8. člena ZPP.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, je bilo zato potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

Pač pa pritožba neutemeljeno napada tisti del sodbe, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova strahu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da stopnja in trajanje strahu v konkretnem primeru nista bila take intenzitete, da je zanj mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino. Na podlagi izpovedbe tožnice je sodišče pravilno ocenilo, da njen kratkotrajen strah ne opravičuje pravične denarne odškodnine, saj pri njej v daljšem časovnem obdobju ni bilo porušeno duševno ravnovesje, niti ni bil strah take intenzitete.

Ni priznana vsaka nepremoženjska škoda, temveč le tista, pri kateri je podana določena stopnja intenzivnosti in trajanja (zadnji del prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (2)). Sodna praksa navadnega običajnega strahu ne šteje za strah, ki bi opravičeval prisojo odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnica samega trčenja niti ni pričakovala in se za svoje zdravje in življenje niti ni mogla ustrašiti. Tožnica pa je izpovedala, da se je ob trku ustrašila, ob izstopu iz avtomobila pa je bila vesela, da ni bilo nič hudega. Ocena prvostopenjskega sodišča, da hipni strah ne ustreza pravnemu standardu strahu po določbi 179. člena OZ je zato po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče verjame, da se je tožnica ob samem dogodku ustrašila, vendar je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča ta strah kratkotrajen, saj je, kot je povedala sama tožnica, bila iz izstopu iz avta vesela, da ni bilo nič hudega. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je tako, kot izhaja iz obrazložitve, pritožbi v delu, ki se nanaša na vtoževano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP), v delu, ki se nanaša na vtoževano odškodnino za prestani strah pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Posledično je razveljavilo tudi izrek o stroških (tretji odstavek 365. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur.l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

(2) Ur.l. RS, št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ.