Jedro

Fiduciarji so bili stvarnopravni lastniki premoženja družbe. Če tožnik ni pravni naslednik fiduciarja, ni upravičen do denacionalizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, U.l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 11.11.2003, s katerim je tožena stranka zavrgla zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnine - poslovno stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št... k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožeča stranka zahtevala vrnitev nepremičnin, ki so bile podržavljene Tiskarni C.C., družbi z omejeno zavezo. Po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) so lahko upravičenci do vrnitve premoženja kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki (13. člen ZDen). To so osebe, ki so bile kot lastniki poslovnega deleža vpisane v register gospodarskih družb. Pri tem ni pomembno, ali so bili družbeniki v odnosu do premoženja družbe le fiduciarji, saj so tudi v primeru fiducije postali stvarnopravni lastniki tega premoženja. Tožena stranka je zato ravnala zakonito, ko je zahtevek tožeče stranke zavrgla. Sodišče prve stopnje je kot nerelevanten zavrnilo tožbeni ugovor, da je bila Tiskarna C.C. že pred podržavljenjem dne 11.12.1947 izbrisana iz trgovskega registra, zaradi česar ob podržavljenju dne 28.4.1948 ni več obstajala. Glede na določbo 24. člena pravil družbe v primeru likvidacije družbe pripada premoženje B.B.(sedanji tožeči stranki), torej naj bi bila lastnica premoženja izbrisane družbe tožeča stranka. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da s tem ugovorom tožeča stranka v bistvu izpodbija akt o podržavljenju, česar pa v postopku denacionalizacije ni možno storiti. V postopkih denacionalizacije se lahko ugotavlja le, ali je podan pravni temelj za vračilo premoženja, pri tem pa se ni dopustno spuščati v presojo zakonitosti in pravilnosti akta o podržavljenju.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da 13. člen ZDen res določa, da so upravičenci do vrnitve premoženja kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki, kar pa ne pomeni, da so s tem iz kroga upravičencev do denacionalizacije premoženja družbe izključeni vsi drugi. Upoštevati je potrebno tudi 15. člen ZDen, po katerem bi pridobili pravico do vložitve zahtevka za denacionalizacijo potomci družbenikov. Po splošnih obligacijskih pravilih za fiduciarne pravne posle bi bilo kot dediče šteti tudi fiduciarne lastnike. Stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi, št. I Up 516/2002 je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z določili Zakona o gospodarskih družbah, saj je stvarni lastnik vloženega premoženja postala družba kot pravna oseba, družbeniki pa so imeli le poslovni delež. Tožeča stranka tudi meni, da gre v tem primeru za uveljavljanje pravice pritožnika kot lastnika premoženja v času podržavljanje in ne kot pravnega naslednika. Iz določil družbenih in statutarnih aktov družbe Tiskarne C.C. jasno izhaja, da v primeru likvidacije družbe njeno premoženje preide v last B.B., torej pritožnika. Tiskarna C.C. je bila izbrisana iz sodnega registra 11.12.1947, izbris iz sodnega registra po takratnih predpisih pa je pomenil tudi prenehanje družbe kot pravne osebe. Potrebno bi bilo izvesti likvidacijo družbe in razdeliti premoženje, kot je določeno v pravilih družbe. Podržavljenje je bilo izvedeno z dekretom LRS dne 28.4.1948 in 30.4.1948, torej po izbrisu družbe iz sodnega registra, ko družba kot pravna oseba več ni obstajala in je po njenih pravilih celotno premoženje pripadlo B.B. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS na pritožbo nista odgovorila.

Revizija se zavrne.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta v 107. členu določa, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek) ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe, ali pa kot revizije. V tem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 1.1.2007 pravnomočna.

Po določbi 13. člena ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Tiskarna C.C. je bila družba z omejeno zavezo, torej kapitalska družba, katere kapital je bil razdeljen med družbenike. Iz podatkov spisa izhaja, da tožeča stranka ni bila družbenik tiskarne. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali so bili družbeniki v odnosu do premoženja družbe le fiduciarji, saj so tudi v primeru fiducije postali stvarnopravni lastniki tega premoženja. Medsebojna razmerja iz fiduciarnega posla pa ne vplivajo na ugotavljanje upravičenca po določbah ZDen.

Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na določbe 15. člena ZDen. Po določbi 1. odstavka 15. člena ZDen so v primeru, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4., 5. člena zakona mrtvi ali so razglašeni za mrtve, upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. V obravnavanem primeru bi to lahko bili samo pravni nasledniki družbenikov, ne glede na to, da so le-ti bili le fiduciarji.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje pravice pritožnika kot lastnika premoženja v času podržavljanja in ne kot pravnega naslednika. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bilo z odločbo Izvršnega sveta LRS z dne 28.4.1953, ugotovljeno, da je prešlo v sklop splošnega ljudskega premoženja zasebno podjetje Tiskarna C.C., z.o.z., z nepremičnim premoženjem, med katerim je tudi sporna parc.št. Le-ta je bila v času podržavljenja v zemljiški knjigi še vedno vpisana na Tiskarno C.C. Navedena odločba predstavlja akt o podržavljenju. V postopkih denacionalizacije pa se ugotavlja le, ali je podan pravni temelj za vračilo premoženja, ni pa se dopustno spuščati v presojo zakonitosti in pravilnosti akta o podržavljenju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče revizijo na podlagi določb 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.