Jedro

Ker se niti prvostopenjski upravni organ pri odločitvi o obnovi postopka, niti tožena stranka v pritožbenem postopku v zvezi s pritožbenimi ugovori nista opredelila do dela predloga o obnovi postopka, je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka s tem, ko v zvezi z navedenim ni odgovorila na pritožbene navedbe niti na navedbe o stroških postopka, bistveno kršila določbe postopka, saj je to vplivalo na odločitev o zadevi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.12.2004, s katero je zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 17.11.2004. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 8.4.2002. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da so tožniki oprli svoj predlog za obnovo postopka, vložen dne 27.9.2004, na obnovitvena razloga iz 1. in 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožniki so pravico do udeležbe v denacionalizacijskem postopku uveljavljali kot stranski udeleženci na zatrjevani pravici do povrnitve vlaganj v celoti, na pravici do priznanja (so)lastninske pravice na novo zgrajenih objektih in na pravici do odkupa stanovanja s pravico do zmanjšanja kupnine zaradi povečane vrednosti v primeru, če se denacionalizacijski zahtevek zavrže ali zavrne. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbe 49. člena ZUP (1986), 43. člena ZUP, 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in na določbe 26. člena ZDen-B. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje delno strinja z odločitvijo tožene stranke. Navaja pa tudi, da tožniki utemeljeno ugovarjajo, da se ne prvostopenjski organ in ne tožena stranka nista opredelila do predloga za obnovo postopka v tistem delu, v katerem so svoj pravni interes in iz njega izhajajočo pravico udeleževati se denacionalizacijskega postopka, oprli na pridobitev solastninske pravice. Zatrjevali so namreč tudi, da z investiranjem (po njihovih navedbah v etažna stanovanja v večstanovanjski hiši in v prejšnje objekte konjušnice in šupe) ni prišlo le do povečanja vrednosti podržavljenih (istih) nepremičnin, ampak do novih stvari, in ker so njihovi lastniki, to denacionalizacijo izključuje. Ker pa v tem delu prvostopenjski organ predloga za obnovo postopka ni obravnaval, tožena stranka pa se v izpodbijani odločbi tudi ni opredelila do pritožbenih ugovorov, ki so se nanašali na predlaganje obnove postopka zaradi zatrjevane lastninske pravice, je sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo treba predlog za obnovo postopka v neobravnavanem delu najprej preizkusiti glede izpolnjevanja formalnih pogojev (267. člen ZUP). Po presoji sodišča prve stopnje imajo prav tudi tožniki v tistem delu svoje tožbe, ko toženi stranki očitajo, da ni odgovorila na njihove pritožbene ugovore zoper zavrnitev njihovega stroškovnega zahtevka. Ker mora drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe presoditi vse pritožbene navedbe (254. člen ZUP), pomeni ta opustitev kršitev pravil postopka.

Prizadeta stranka - pravna naslednica denacionalizacijske upravičenke vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči tako, da zahtevek tožnikov po obnovi postopka zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi navaja, da je bila izpodbijana sodba izdana brez glavne obravnave, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba je v nasprotju s seboj, saj njen izrek nima podlage v njeni obrazložitvi in je zato sodba nezakonita. Tožniki niso izpolnili niti osnovnega zakonskega pogoja, da bi sploh lahko bili stranke v postopku, zato je že iz tega razloga treba izpodbijano sodbo razveljaviti, tožbo tožnikov pa zavreči, ker njihova aktivna legitimacija ni podana. Posledično tudi niso upravičeni do uveljavljanja obnove postopka. Prvostopenjsko sodišče je pri svojem odločanju uporabilo osnovno besedilo 25. člena ZDen, ki zahteva obravnavanje soodvisnosti obeh zahtevkov. Zahtevek tožnikov po obnovi postopka je prepozen in ga je potrebno zavreči. Postopek vračanja nepremičnega premoženja je bil končan z odločbo, izdano dne 8.4.2002, tožniki so imeli več kot tri leta časa, da bi svoje zahtevke podali, pa jih niso. Ni pa verjeti njihovim navedbam, da so za postopek izvedeli šele 13.9.2004 z vpogledom v spis s strani njihovega pooblaščenca. Edini, ki je zahtevek prijavil, je bil pozvan k predložitvi listin, pa zahtevi prvostopenjskega upravnega organa v danem roku, niti kasneje, ni sledil. Gre za prvega tožnika, za katerega je z vso gotovostjo nesporno ugotovljeno, da je za postopek vedel in je zato njegov zahtevek po obnovi postopka toliko bolj prekludiran. Tožniki sploh nimajo statusa najemnika in zato tudi iz tega razloga ne morejo biti aktivno legitimirani kot tudi ne morejo biti deležni ugodnosti, ki bi jim sicer pripadale po ZDen. Opozarja na 78. člen ZUS.

Tožniki v obširnem odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, pa ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker pa v letu 2006 vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo je vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Res je, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe delno pritrjuje odločitvi tožene stranke, vendar ne v celoti. To pa še ne pomeni, da obrazložitev izpodbijane sodbe ni v skladu z njenim izrekom, kot to zatrjuje prizadeta stranka v reviziji, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je po presoji revizijskega sodišča pravilno presodilo, da tožena stranka v svoji odločbi, katere zakonitost je predmet presoje v tem upravnem sporu, ni odgovorila na vse pritožbene ugovore tožnikov, ki so se nanašali na vsebino predloga za obnovo postopka in na zavrnitev v upravnem postopku priglašenih stroškov. Kot izhaja iz vsebine predloga tožnikov za obnovo postopka z dne 23.9.2004, ki je med predloženimi spisi, so tožniki z njim uveljavljali obnovo postopka glede povrnitve vlaganj v smislu 25. člena ZDen in glede priznanja (so)lastninske pravice na novozgrajenih objektih. Ker se niti prvostopenjski upravni organ pri odločitvi o obnovi postopka, niti tožena stranka v pritožbenem postopku v zvezi s pritožbenimi ugovori, nista opredelila do dela predloga o obnovi postopka, ki se je nanašal na priznanje (so)lastninske pravice na novozgrajenih objektih, je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka s tem, ko v zvezi z navedenim ni odgovorila na pritožbene navedbe niti na navedbe o stroških postopka, bistveno kršila določbe postopka, saj je to vplivalo na odločitev o zadevi. Po določbi 2. odstavka 254. člena ZUP se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Prav na to so opozarjali tožniki v svoji tožbi. Zato se revizijsko sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odločbo tožene stranke v upravnem sporu odpravilo in je zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem bo morala presoditi izpolnitev pravočasnosti oziroma formalnih pogojev za obnovo postopka v tistem delu, v katerem ga še ni preizkusila, nanaša pa se na priznanje (so)lastninske pravice tožnikov na novozgrajenih objektih.

Ne gre pa za bistveno kršitev določb postopka, če sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, saj je šlo za procesno odločitev, ko sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo.

Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.