Jedro

Sklenitev izvensodne poravnave med postopkom, ki do zaključka sodnega postopka ni bila realizirana, ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka, temveč je lahko takšna poravnava pravna podlaga za odločanje o zahtevku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v predmetni zadevi enkrat že odločilo in sicer tako, da je zahtevek za izplačilo tožnikovih plač od 1.5.1994 dalje s sodbo zavrnilo, v delu, v katerem je tožnik zahteval vrnitev na delo in vpis delovne dobe od 1.5.1994 dalje ter vpis delovne dobe za posamezna obdobja izpred leta 1990 pa s sklepom tožbo zavrglo. Na tožnikovo pritožbo je drugostopno sodišče potrdilo prvostopni sklep v delu, s katerim je sodišče zavrglo tožbo za vpis posameznih obdobji izpred leta 1990 in je v tem delu postal takratni sklep pravnomočen.

V preostanku pa je sodbo in sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem je opozorilo, da je tožnikov dopis z dne 16.9.1994 šteti za pravočasno zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja za čas po 1.5.1994, tako da so bile glede zahtevka za sporno obdobje po tem datumu podane procesne predpostavke za tožbo, glede vsebine odločanja o tožnikovem zahtevku pa je opozorilo tudi, da prvostopno sodišče presodi pomen izvensodne poravnave, ki sta jo tožnik in toženec sklenila dne 19.1.1995. V ponovljenem postopku je tožnik na novo opredelil svoj zahtevek tako, da je zahteval priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače in drugim denarnimi izplačili, od 1.5.1994 dalje brez časovne omejitve ter vrnitev nazaj na delo. Ob ugotovitvi, da sta tožnik in toženec že s sklenitvijo izvensodne poravnave dne 19.1.1995, ki je zanju obvezujoča, v celoti razrešila medsebojno sporno razmerje, je sodišče tako opredeljen zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in drugostopnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi. Pri tem se smiselno pritožuje tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj v pritožbi navaja, da izvensodna poravnava med pravdnima strankama ne obstoji. Poravnava je bila sicer sklenjena dne 19.1.1995, vendar je stranki nista izpolnili. Tožena stranka je namreč pisno izjavila, da od nje odstopa, ker tožnika za nazaj ni bilo mogoče prijaviti v zavarovanje. S tem je tožena stranka izrazila, da sklenjena poravnava za njo ni zavezujoča. Poravnava je bila tudi sicer sklenjena po statusni spremembi pri toženi stranki, kar tožniku ob sklenitvi ni bilo znano.

Pritožba je utemeljena.

Predmet spora, kot je izhajal iz tožnikovega zahtevka, na novo formuliranega v ponovljenem postopku, se je nanašal na obstoj tožnikovega delovnega razmerja pri tožencu od 1.5.1994 dalje in na pravice iz delovnega razmerja v tem času. Pri odločanju je sodišče vezano na zahtevek (2. člen ZPP), ni pa vezano na pravno podlago, ki jo ponuja tožba. Kolikor je prišlo v tem primeru prvostopno sodišče do zaključka, da sta tožnik in toženec v tožbi označen predmet spora v bistvu že sama razrešila s sklenitvijo izvensodne poravnave z dne 19.1.1995, ki doslej sicer ni bila realizirana, tožnikovega zahtevka ne bi smelo v celoti zavrniti, temveč bi moralo o njem odločiti na podlagi sklenjene poravnave. Predmetna poravnava se v tem primeru lahko dejansko izkazuje le kot temelj za razsodbo, saj sama na sebi ne predstavlja pravnomočnega akta, na podlagi katerega bi lahko katerakoli stranka neposredno prisilno uveljavila svoja opravičenja.

Ker sodišče ob drugih razlogih izpodbijane sodbe predmetne poravnave ni uporabilo kot temelj za razsodbo, je bilo pri izdaji izpodbijane sodbe materialno pravo zmotno uporabljeno.

Ker se je sodišče pavšalno izognilo razsodbi na podlagi predmetne poravnave, je ostalo dejansko stanje glede te poravnave tudi sicer nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo v skladu z določili člena 370, v času sojenja na prvi stopnji veljavnega ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da je navedena poravnava za stranke obvezujoča, vendar, upoštevaje da doslej ni bila realizirana, le tako dolgo, dokler stranki sporazumno ne ugotovita, da se razveljavi.

Takšen sporazum strank doslej sicer ni bil izkazan, čeprav se ob dosedanjih stališčih sodišča na poravnavo nobena od strank ni izrecno sklicevala. Kolikor bosta v nadaljevanju postopka stranki poravnavo enostransko osporavali, bo moralo sodišče zavzeti stališče tudi do njene vsebinske veljavnosti. Iz besedila poravnave bi se sicer dalo sklepati, da naj bi z 10.1.1995 tožniku delovno razmerje prenehalo sporazumno. Pri tem pa bo moralo sodišče z izvedbo dokazov, ki jih bo predlagala stranka, ki bo oporekala takšni vsebini poravnave, preveriti, kaj sta hoteli stranki doseči z zavezo tožnika, da bo podal soglasje k prenehanju delovnega razmerja v smislu 36. d člena ZDR in da bo toženec tožniku izdal še poseben sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Šele po dopolnitvi postopka v gornjih smereh bo lahko prvostopno sodišče argumentirano ugotovilo veljavnost izvensodne poravnave z dne 19.1.1995 in njeno dejansko vsebino, kolikor bo le-ta sporna. Zgolj administrativna zavrnitev izvedbe prijave tožnika v zavarovanje za nazaj na podlagi te poravnave gotovo ne more biti razlog za njeno razveljavitev. Prav tako ne more biti razlog za njeno razveljavitev, če se je toženec v vmesnem obdobju zaradi spremenjene zakonodaje statusno preoblikoval. Če bo tudi po tako dopolnjenem postopku sodišče prišlo do zaključka, da sta stranki spor iz delovnega razmerja veljavno rešili s sklenitvijo navedene poravnave, bo le-to vzelo za temelj razsodbe o tožnikovem zahtevku. Kolikor pa bo prišlo do zaključka, da predmetna poravnava ne velja, bo o zahtevku odločilo na drugih pravnih podlagah.