Jedro

Ker gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, odsotnost vpisa v zemljiški knjigi ni relevantna. Ključno je, kdo je bil v trenutku uveljavitve ZLNDL dejanski imetnik pravice uporabe. Pravica uporabe se je ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico, zato je lahko z garažo prosto razpolagala in jo prodala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 366,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnica nepremičnine ID znak ... (točka I izreka), da je elaborat parcelacije, ki ga je izdelal izvedenec za geodezijo, sestavni del sodbe (točka II izreka) in da je tožena stranka (toženka) dolžna tožnici povrniti 2.300,44 EUR stroškov postopka.

2. V pritožbi toženka uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga višjemu sodišču, naj spremeni sodbo sodišča prve stopnje in zavrne tožbeni zahtevek, podredno naj jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da pravni prednik tožnice nikoli ni imel pravice uporabe na predmetni nepremičnini. Odločba z dne 6. 12. 1965 je bila izdana na vlogo Krajevne skupnosti ..., ne pa pravnemu predniku tožnice. Zemljišča, ki so služila za normalno uporabo stanovanjskih hiš, so tedaj uporabljali hišni sveti in krajevne skupnosti, do teh trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Garaže predstavljajo pomožne objekte zunanje ureditve, lastninska pravica na takšnih prostorih je vključena v lastninsko pravico na stanovanju v glavni stavbi. Tako ni moglo priti do priposestvovanja oziroma do pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, pa tudi na podlagi ZLNDL1 ne, saj ta razmerij med solastniki na funkcionalnem zemljišču ni urejal. Sodišče bi moralo presojati ali gre za nedovoljeno razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem. Stališča sodišča, da je prišlo do prenosa trajne pravice uporabe na pravnega prednika tožnice, glede na vsebino odločbe Skupščine občine Ljubljana z dne 6. 12. 1965 ni mogoče sprejeti. Garaže so bile dovoljene kot provizorij, to kaže na večjo sorodnost z ustanovitvijo stavbne pravice kot pa z trajnim prenosom pravice uporabe. Opozarja na sklep VSL II Cp 3724/2008. Tudi pogojev za priposestvovanje tožnica ni izkazala. Ni predložila nobenega dokaza, da je A. A. pridobil sporno nepremičnino na podlagi dedovanja po očetu B. B. Ob izostanku sklepa o dedovanju se tožnica in njeni pravni predniki niso mogli opravičljivo zanašati na zatrjevano lastništvo oziroma imetništvo pravice uporabe A. A., saj je zemljiškoknjižno stanje izkazovalo, da gre za družbeno lastnino z imetnikom pravice uporabe Občino Ljubljana ... V zvezi s tem se sklicuje na sodbo VSL II Cp 1726/2010. Tožnica ob sklenitvi darilne pogodbe ni razpolagala z verigo pravnih poslov, zato ni imela podlage za svojo dobro vero. Iz potrdila o overitvi podpisa izhaja, da so stranke nasprotovale vložitvi zemljiškoknjižnega predloga, zato tožnica skladno s sodno prakso (sodba VSL I Cp 2586/2010) ne more trditi, da je mislila, da je lastnica. Vpis lastninske pravice v tožničino korist zgolj na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 9. 2018 ni bil možen, ker pogodbena stranka darilne pogodbe ni bila oseba, v korist katere je bila vknjižena pravica uporabe. Plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) ni pravno relevantno za pridobitev lastninske pravice. Zgolj dejstvo, da tožnica nepremičnino poseduje in plačuje davščine, ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice.

3. Sodišče je tožnici neutemeljeno prisodilo za vlogo z dne 24. 12. 2020 300 točk, saj gre za vsebinsko prazno vlogo, ki jo je mogoče obravnavati kvečjemu kot drugo vlogo iz 4. točke parc. št. 19 Odvetniške tarife (OT).

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navedbe, da naj bi bila garaža objekt zunanje ureditve oziroma pomožni objekt, so nedovoljena pritožbena novota. Brez trditvene podlage sodišče ne more po uradni dolžnosti paziti na ničnost. So pa te navedbe tudi po vsebini neutemeljene. Glede ostalih pritožbenih navedb pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o pridobitvi lastninske pravice tožničine pravne prednice C. C. na podlagi prvega odstavka 2. člena v zvezi s 7. členom ZLNDL in priposestvovanju nepremičnine - garaže po drugem odstavku 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Izpodbijano odločitev je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče sklicuje nanje in bo le kratko odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Posebej je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo sodno prakso v istovrstnih zadevah, ki je enotna in ustaljena2, kar pritožba spregleda, sklicuje pa se na neprimerljive zadeve.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja, za razsojo odločilna dejstva: da je pravna prednica tožene občine z odločbo z dne 6. 12. 1965 dovolila uporabo zemljišč ob večstanovanjski stavbi na ulici D. za gradnjo niza garaž; da so bili investitorji gradnje garaž fizične osebe, med njimi tudi B. B.; da so bila gradbena dovoljenja izdana tem fizičnim osebam, vse se je vročalo njim; da je B. B. plačal kupnino za uporabo zemljišča ter zgrajeno garažo nemoteno uporabljal, plačeval je tudi davščine in prispevke. Iz teh ugotovitev jasno izhaja, da ne krajevna skupnost ne hišni svet nista bila uporabnika sporne garaže. Kdo je na pravno prednico toženke naslovil vlogo za odobritev gradnje, ob neizpodbitih ugotovitvah o vsebini odločbe ter o investiranju in uporabi garaž s strani fizičnih oseb, ni relevantno.

8. Zapis v odločbi pravne prednice toženke z dne 6. 12. 1965, da se garažni niz dovoli kot provizorij, katerega bo moral vsakokratni lastnik odstraniti na zahtevo oblasti, če bo to iz urbanističnih ali drugih javnih ozirov potrebno, brez zahtevka za odškodnino, ne utemeljuje stališča toženke, da je bila dana le časovno omejena pravica uporabe zemljišča. Sporna garaža ni provizoričen objekt; je zidana, trajno spojena z zemljiščem. Že več kot 50 let jo uporabljajo fizične osebe in noben organ ni nikoli ugotovil, da jo je treba zaradi javnih interesov odstraniti. Zgolj uporaba besede provizorij ne dokazuje, da gre za omejeno trajanje podeljene pravice uporabe. Da je v odločbi izrecno navedeno, da je dolžan objekt odstraniti vsakokratni lastnik, toženka spregleda. Celotna vsebina zapisa kaže, da je že pravna prednica toženke investitorje pojmovala kot lastnike garaž in ne, da jim dovoljuje le časovno omejeno uporabo. Zadeva II Cp 3724/2008 ni primerljiva z obravnavano, saj v primerjani zadevi stavba ni bila zgrajena na parceli, za katero so bili izdani soglasje za gradnjo in upravna dovoljenja, pravica uživanja pa je bila izrecno omejena na 99 let. 9. Navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje stališče o ničnosti pogodb o prenosu pravice uporabe oziroma lastninske pravice, ker da gre za funkcionalno zemljišče k stavbi na naslovu ulica D., so nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Res je sicer, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar pa tudi ničnost lahko ugotovi le, če stranke navajajo dejstva, ki jo utemeljujejo. Toženka vse do pritožbe ni zatrjevala, da gre za funkcionalno zemljišče in zakaj. Sodišče torej ni imelo nobene podlage za ugotavljanje dejstev, ki bi dokazovala, da je zemljišče, na katerem so garaže, služilo za normalno uporabo večstanovanjske stavbe na naslovu ulica D. Glede na trditve o dejstvih, je sodišče prve stopnje sporno razmerje presojo z vidika vseh možnih pravnih podlag. Ker gre za nedopustne novote, pritožbeno sodišče le pripominja, da ravno to, da gre za garaže ob stavbi, v kateri ima stanovanje tožnica, pred njo pa so ga imeli njeni pravni predniki, pritrjuje izpodbijani odločitvi. Toženka nikoli ni trdila in dokazovala, da je bila uporabnica oziroma lastnica te stavbe ali njenega dela.

10. Ker se dobra vera domneva, je dokazno breme glede nedobrovernosti tožnice na toženki (9. člen SPZ). Tožnica je predložila dokumentacijo o graditvi garaže in pogodbe v zvezi s prenosom lastninske pravice, s katerimi razpolaga, toženka pa se brani le z golim zanikanjem trditev tožnice, nobenih dokazov ni vložila v spis. Tako ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je A. A. garažo podedoval po investitorju B. B., nato pa garažo skupaj s stanovanjem v zgradbi na ulici D. prodal C. C., ki jo je prodala D. D., ta pa je garažo podaril tožnici, ni z ničemer izpodbila. V zadevi II Cp 1726/2010 ne gre za s to zadevo primerljivo odločitev, saj tam stranki, ki je zatrjevala priposestvovanje, ni uspelo dokazati, da je bila njena posest zakonita. V primerjani zadevi stranka trditev o tem, na kakšni pravni podlagi je nepremičnino uživala kot svojo, niti ni podala, tožnica pa je z dokumenti dokazovala verigo prenosov pravice uporabe oziroma kasneje lastninske pravice. Zaključki sodišča prve stopnje o njeni dobrovernosti so pravilni.

11. Zakaj je tožnica dobroverna, čeprav njen oče lastninske pravice v zemljiško knjigo niti poskušal ni vpisati, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točkah 21 in 22 izpodbijane sodbe. Neutemeljeno se toženka sklicuje na zadevo I Cp 2586/2020, v kateri je šlo za prenehanje civilne družbe, katere družbeniki so se izrecno dogovorili, da bo v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine vpisan le eden od družbenikov in je bil to razlog, da je sodišče štelo, da preostali družbeniki oziroma njihovi pravni nasledniki na nepremičnini niso pridobili lastninske pravice.

12. Res je sicer, da samo plačevanje davščin ne dokazuje lastništva nepremičnine. Predstavlja pa indic, ki skupaj z ostalimi, v točki 7 te obrazložitve navedenimi dejstvi, ki jih pritožnica ni izpodbila, zadošča za dokaz lastništva.

13. Presoja prvostopenjskega sodišča, da je C. C. ob uveljavitvi ZLNDL pridobila lastninsko pravico na predmetni garaži, je materialnopravno pravilna. Ker gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, odsotnost vpisa v zemljiški knjigi ni relevantna, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točki 15 izpodbijane sodbe. Ključno je, kdo je bil v trenutku uveljavitve ZLNDL dejanski imetnik pravice uporabe. To je bila C. C., njena pravica uporabe se je ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico, zato je lahko z garažo prosto razpolagala in jo prodala D. D., ta pa jo je z darilno pogodbo z dne 9. 9. 2018 podaril tožnici. S tem je tožničina dobrovernost izkazana. Kot dobroverna lastniška posestnica je garažo v skladu z drugim odstavkom 43. člena SPZ priposestvovala.

14. Tudi v stroškovnem delu pritožba ni utemeljena. Za vlogo z dne 24. 12. 2020 je tožnici pravilno priznanih 300 točk, saj se je v njej na poziv sodišča izjavila o izvedeniškem mnenju (ker se je z njim strinjala, je pač navedla le, da na mnenje nima pripomb) in prilagodila tožbeni zahtevek elaboratu za evidentiranje.

15. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo nobenih kršitev, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora toženka tožnici povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo. Priglašeni so skladno z OT: 500 točk po tar. št. 21/1 in 22 % DDV. Ob vrednosti točke 0,6 EUR znašajo 366,00 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15 dnevni paricijski rok. Če toženka v tem roku stroškov ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini 2 odločbe VSL I Cp 1936/2017, I Cp 3062/2015, I Cp 2513/2018, I Cp 213/2019, I Cp 955/2019 in druge.