Jedro

V okviru odločitve o pravici do revizije je odločilna vrednost spornega predmeta, ki se nanaša le na vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Zato navedba sporne vrednosti, ki jo je tožena stranka označila v reviziji, ne glede na svojo višino, ne more omogočiti ugotovitve, da je revizija, vložena le proti odločitvi o stranski terjatvi, dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 56,17 EUR v petnajstih dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici poleg že pravnomočno prisojene odškodninske rente v znesku 3.340,32 SIT (sedaj 13,93 EUR) mesečno plačati za čas od 1.6.1991 do 31.12. 1999 še 2.536,80 SIT (10,58 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 1.1.2000 dalje pa namesto dosedanje rente plačevati po 42.598,28 SIT (177,75 EUR) mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petega dne v mesecu. Višji zahtevek glede bodoče rente je zavrnilo. Z dopolnilno sodbo v presežku nad prisojenim zneskom je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za plačilo rente do vključno decembra 1999. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora poleg rente, določene s sodbo sodišča prve stopnje z dne 17.6.1991 v znesku 3.340,32 SIT (13,93 EUR) mesečno plačati tožnici še 193.364 SIT (806,89 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od 5.6.1991 do vključno 5.12.1992 ter posamezne zneske od 15.130,50 SIT (63,13 EUR) do zneska 54.775,50 SIT (228,57 EUR) mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje do 31.12.2002 ter od 1.1.2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vendar jo je izrecno omejila le na tisti del, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. Predlaga, naj se v tem obsegu izpodbijana sodba spremeni z upoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 2.3.2002, opr. št. U-I-300/04, ki je razveljavila določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih – ta pa ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, a neplačanih obresti doseže glavnico. Zatrjuje, da ugovora v tej smeri doslej ni mogla podati, ker je bila citirana odločba Ustavnega sodišča sprejeta šele po vložitvi pritožbe tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev z utemeljitvijo, da ima tožena stranka na podlagi samega zakona možnost, da svoje stališče o teku zamudnih obresti ugovarja v izvršbi, če ustrezno zakonsko določilo ne bi bilo upoštevano.

Revizija ni dovoljena.

Tožena stranka, kot je povedano, vlaga revizijo le proti izreku izpodbijane sodbe, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. Navedene obresti so ves čas med pravdo predstavljale postransko terjatev v skladu z določbo drugega odstavka 39. člena ZPP. V okviru odločitve o pravici do revizije pa je (zaradi uporabe določbe 367. člena ZPP) odločilna vrednost spornega predmeta, ki se nanaša le na vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Zato navedba sporne vrednosti, ki jo je tožena stranka označila v reviziji, ne glede na svojo višino, ne more omogočiti ugotovitve, da je revizija, vložena le proti odločitvi o stranski terjatvi, dovoljena.

Revizijsko sodišče je postopalo v skladu z določbo 377. člena ZPP in nedovoljeno revizijo zavrglo. Pri tem je odločilo, da mora tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, povrniti njene stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo z zneskom 56,17 EUR.