Jedro

Pravica zapustnikove vdove, da 1/2 nepremičnin, ki so po stanju zemljiške knjige zapustnikova last, ne spada v zapuščino, je manj verjetna, zato je tožbo dolžna vložiti ona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapustnikovo vdovo T. J. A. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino ne spada 1/2 nepremičnin parc. št. 413/1 in 413/2, vl. št. 320 k.o. ... in 1/2 vseh zapustnikovih premičnin, najdenih v zapustnikovem sefu. Zapustnikova vdova je tožbo dolžna vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa. Zapuščinsko obravnavo je sodišče prekinilo do pravnomočno končane pravdne zadeve po tožbi, na katero je zapustnikova vdova napotena.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje zapustnikova vdova T. J. A. in uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ga vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma sklep spremeni tako, da zapustnikove otroke napoti na pravdo. V pritožbi pojasnjuje, da sta bila z zapustnikom zakonca. V času trajanja zakonske zveze je bil izplačan delež pokojnikove razvezane žene na nepremičninah. Tudi premoženje, najdeno v sefu, je potrebno šteti za skupno premoženje dedinje in zapustnika. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pravi, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Glede na navedeno je šteti premoženje zapustnika za skupno premoženje zakoncev. Ker je podana zakonska presumpcija, da je to skupno premoženje zakoncev, je šteti pravico otrok za manj verjetno in je potrebno njih napotiti na pravdo.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku po pokojnem S. J. ugotovilo, da med dediči obstaja spor o obsegu zapuščine, saj zapustnikova vdova trdi, da v zapuščino sodi le 1/2 nepremičnin parc. št. 413/1 in 413/2 vl. št. 320 k.o. ... in 1/2 zapustnikovih premičnin, najdenih v zapustnikovem sefu. Zapustnikovi potomci pa trdijo, da so navedene nepremičnine in premičnine v celoti zapustnikova last. Če je med dediči spor o dejstvih ali uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, zapuščinsko sodišče po določbi 1. točke 212. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo. Odločitev o prekinitvi zapuščinske obravnave in napotitvi na pravo je glede na navedene ugotovitve in citirano zakonsko določilo pravilna, pritožnica pa je niti ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopnega sodišča, da je pritožničina pravica manj verjetna, zato je odločitev o napotitvi nje na pravdo v smislu 1. odstavka 213. člena ZD pravilna. Res velja po določbi 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje in po 1. odstavku 59. člena ZZZDR, da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Po 55. členu ZZZDR se pravica na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, vpiše v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih. V obravnavanem primeru pa je nepremično premoženje vpisano v zemljiški knjigi izključno na ime zapustnika, kar velja tudi za premičnine, najdene v sefu, katerega je najel zapustnik pri Banki Celje. Glede na tako zemljiškoknjižno oziroma listinsko stanje ter glede na navedbe zapustnikovih potomcev, ki izločitvenega zahtevka vdove ne priznavajo, za sedaj ni podlage za ugotovitev, da sporne nepremičnine in premičnine spadajo v skupno premoženje zakoncev in da sta deleža zakoncev na tem premoženju enaka. Glede na stanje v zemljiški knjigi in glede na podatke o sefu, je verjetneje, da vse to predstavlja zapustnikovo premoženje oziroma nasprotno, da je pravica zapustnikove vdove, ki ni vpisana v zemljiški knjigi in ki ni navedena kot najemnica sefa, manj verjetna. Napotitev zapustnikove vdove na pravdo z njenim zahtevkom, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, je iz navedenih razlogov pravilna, nasprotne pritožbene trditve pa niso utemeljene.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členoma 366 ZPP in 163 ZD pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je namreč, da pritožbeni razlogi niso podani, sklep pa ni obremenjen s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v okviru pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 163 ZD.