Jedro

Objektivni petletni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve iz drugega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) prične teči, odkar je škoda nastala. Tožnikovo zdravstveno stanje po poškodbi se je stabiliziralo s popolno izgubo sluha v letu 1989, zato odškodninska terjatev za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v času vložitve tožbe dne 11.5.1990 še ni zastarala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik se je hudo telesno poškodoval v prometni nesreči 21.4.1984, ko je kot takrat 9 let star otrok pritekel izza parkiranega avtomobila na parkirišče med stanovanjskimi bloki, kjer ga je s kombijem zadel voznik F. T. Diagnoza otrokovih poškodb se je takrat glasila: pretres možganov, zlom lobanjskega dna in izliv krvi v levo bobnično votlino. V kazenskem postopku proti vozniku je prišlo do zavrnilne sodbe zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka za kazenski pregon. Že v decembru 1987 je tožnik vložil odškodninsko tožbo proti vozniku in zavarovalnici, ki je bila navedena v podatkih policijskega zapisnika o prometni nesreči. S sodbo z dne 5.3.1993 pod opr. št. IV P 777/87-72 je Okrožno sodišče v Ljubljani po predhodni oceni, da je otrok prispeval k nastanku škode v višini 20%, vozniku kombija naložilo plačilo določene odškodnine, tožbeni zahtevek proti zavarovalnici pa je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo. Tožnik je tožbo proti sedanji toženi stranki vložil 11.5.1990, ko je prejel njeno vlogo, s katero se je priglasila kot stranski intervenient v prejšnji pravdi in potrdila, da je bila voznikova odgovornost zavarovana pri njej. Zahteval je plačilo odškodnine za več oblik nepremoženjske škode v skupnem znesku 17,800.000,00 SIT s pp. V tej pravdni zadevi je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano in njegovo zdravstveno stanje stabilizirano v letu 1989, ko je bila tudi ugotovljena popolna izguba sluha na levi strani. Zato je štelo, da 1 leto kasneje, ko je bila vložena sedaj obravnavana tožba, še ni prišlo do zastaranja odškodninskega zahtevka. Na podlagi dejanskih ugotovitev o poteku prometne nesreče in o napakah obeh udeležencev je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta obe pravdni stranki soodgovorni za nastali škodni dogodek v razmerju 80% na strani tožene stranke in 20% na tožnikovi strani.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, kdaj je škoda nastala in poudarilo, da zato odškodninska terjatev vsaj glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še ni zastarala. Glede na pritožbena izvajanja tožene stranke je poudarilo, da izrek vmesne sodbe razmejuje le odgovornost za nastalo škodo. Zato taka sodba daje sodišču prve stopnje še vedno možnost, da zavrne tožbeni zahtevek za katero od drugih oblik nepremoženjske škode, če bo ugotovilo zastaranje tega dela odškodninske terjatve. V odgovoru na pritožbeno izpodbijanje razmejitve odgovornosti je poudarilo, da je zmotno pritožbeno stališče, da lahko zavarovalnica odgovarja v manjšem obsegu od obsega odgovornosti zavarovanega voznika.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vprašanje, kdaj je škoda nastala in kdaj je oškodovanec zvedel za škodo in za storilca, je vsekakor dejansko vprašanje, od katerega je odvisna presoja utemeljenosti ugovora zastaranja. Vendar pa sta obe sodišči pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev pri ugovoru zastaranja kršili 13. točko drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP 1977). Gre namreč za vprašanje, kakšne spremembe stanja po poškodbi je še dopustno upoštevati kot nestabilno stanje, in za vprašanje, kdaj je že zaključeno zdravljenje prešlo v fazo kontrole obstoječega stanja, ki se ga ne da več izboljšati. Važen je zato trenutek, ko ni več bistvenih sprememb stanja po poškodbi. V tej pravdni zadevi pa številne okoliščine kažejo, da je škoda nastala približno leto dni po nesreči, torej aprila 1985. Četudi so jo zdravniki ugotovili šele leta 1989, to ne pomeni, da je nastala šele takrat. Nedopustno je zaradi varstva oškodovanca iskati take interpretacije, da se absolutni zastaralni roki podaljšujejo v nedogled. Da je škoda nastala približno leto dni po nesreči, kaže medicinska dokumentacija, izpovedba tožnikovega očeta pred preiskovalnim sodnikom v novembru 1984 in tožnikova navedba v prejšnji tožbi z dne 14.12.1987, da je prišlo do popolne izgube sluha na levi strani. Zato so si razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, med seboj v nasprotju. Tožena stranka še dodaja, da je sodišče v prejšnji pravdi zavzelo stališče, da je hujša okvara sluha pri tožniku nastala že aprila 1985. Pri odločanju o zastaranju sta zato sodišči zmotno uporabili materialno pravo, enako pa tudi pri presoji razmejitve odškodninske odgovornosti.

Razlogi sodišča druge stopnje v zvezi s solidarno odgovornostjo povzročitelja in zavarovalnice so pravno napačni, ker ne gre za enotno sosporništvo. Vsak od njiju je lahko posebej tožen, procesna dejanja enega ne koristijo in tudi ne škodijo drugemu. Tudi če bi bila povzročitelj in zavarovalnica tožena skupaj v istem postopku, bi bila sodba proti njima lahko različna, saj bi šlo le za navadno, ne pa za enotno sosporništvo.

Tožena stranka je štiri mesece po izteku roka za vložitev revizije vložila še dopolnitev revizije, ki je revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo ZPP 1977. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, pa tudi ne do uveljavljane procesne kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zatrjevano nasprotje v razlogih sodb o odločilnih dejstev tožena stranka utemeljuje z izpovedjo (nekonkretizirano) tožnikovega očeta v preiskovalnem postopku proti vozniku kombija, s pavšalnim sklicevanjem na medicinsko dokumentacijo in s tožnikovimi navedbami v prejšnji tožbi. O teh zatrjevanjih in pretežno nekonkretiziranih okoliščinah v sodbah sodišč druge in prve stopnje ni nobenih razlogov in zato tudi ne medsebojnega nasprotja med razlogi sodb. Če je stranka v drugi pravdi zatrjevala drugače kot v kasnejši, to eventualno lahko vpliva na dokazno oceno v kasnejši pravdi izvedenih dokazov. Drugačna navedba stranke v drugi pravdni zadevi pa samo po sebi ne more predstavljati nasprotja v razlogih sodbe v kasnejši zadevi.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča druge stopnje. Obseg in razlogi revizijskega izpodbijanja so v zakonu omejeni. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to pa poskuša tožena stranka doseči, ko v zvezi z vprašanjem zastaranja želi uveljaviti drugačno ugotovitev, kdaj je škoda nastala. To sicer zakrije s pravnim stališčem, da vsaka, tudi nebistvena sprememba stanja po poškodbi ne pomeni poslabšanja, vendar so tudi temu stališču podlaga revizijsko zatrjevane dejanske okoliščine, ki niso v skladu z dejanskimi ugotovitvami sodišč druge in prve stopnje. Zaradi prepovedi revizijskega uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja so pravdne stranke in revizijsko sodišče vezani na odločilne dejanske okoliščine, kot so bile ugotovljene v razlogih sodb sodišč druge in prve stopnje. V obravnavani zadevi sta obe sodišči poudarili, da je tožniku škoda nastala v letu 1989. Da številni kontrolni pregledi sluha po letu 1985 niso bili sami sebi namen, kot skuša prikazati revizija, izhaja iz ugotovitev izvedenca in razlogov sodbe prve stopnje, saj so zdravniki še ob pregledu v letu 1989 skušali popraviti okvaro tožnikovega sluha z operacijo, s katero pa se ni strinjal tožnikov pediater zaradi komplikacij z rastnim hormonom. Ob tem pregledu v letu 1989 je bila tudi prvič potrjena popolna okvara sluha. Okvaro sluha so zdravniki po poškodbi opredelili kot kombinirano naglušnost (notranjega in srednjega ušesa) srednje stopnje (izvedeniško mnenje na listni št. 84 spisa in razlogi sodbe prve stopnje na 5. in 6. strani), vendar je okvara napredovala, sluh pa postopoma propadal zaradi slabše prekrvavitve vse do popolne izgube sluha v letu 1989. Po vsem obrazloženem revizijskim trditvam o nebistvenih spremembah tožnikovega zdravstvenega stanja po letu 1985 ne bi bilo mogoče pritrditi niti v primeru, če ne bi bilo zakonske omejitve revizijskih razlogov.

Objektivni petletni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve iz drugega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) prične teči, odkar je škoda nastala. Tožnikovo zdravstveno stranje po poškodbi se je stabiliziralo s popolno izgubo sluha v letu 1989, zato odškodninska terjatev za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v času vložitve tožbe dne 11.5.1990 še ni zastarala. Ker sta doslej odločali o podlagi tožbenega zahtevka, sodišči druge in prve stopnje v razlogih svojih sodb nista povzeli in opredelili vseh uveljavljanih oblik nepremoženjske škode. Kljub temu ni odveč opozoriti, da je tožnik tožbo večkrat spremenil in uveljavljal tudi takoimenovano novo škodo (izguba možnosti za dokončanje fakultetnega študija, telesne bolečine in nevšečnosti v času pregleda pri izvedencu).

Glede temelja, torej deleža odškodninske odgovornosti tožene stranke in deleža tožnikovega prispevka k nastanku škodnega dogodka, tožena stranka sodbi sodišča druge stopnje očita le materialnopravno zmotne razloge o solidarni odgovornosti povzročitelja nesreče in zavarovalnice, zlasti o naravi njunega sosporništva. Revizijsko sodišče sicer pritrjuje pravilnim razlogom revizije, da je možno kljub solidarni zavezi povzročitelja nesreče in zavarovalnice v dveh različnih pravdah ugotoviti različen delež povzročitelja oziroma zavarovalnice, pa tudi revizijsko poudarjenemu stališču, da bi šlo v skupni pravdi za navadno, ne pa za enotno sosporništvo. Vendar revizijsko sodišče hkrati po eni strani ugotavlja, da sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sploh ni govorilo o sosporništvu, saj je v tej pravdni zadevi tožena le zavarovalnica in je bil voznik kombija tožen v prejšnji pravdi. Po drugi strani pa revizijsko sodišče poudarja, da je sedanja tožena zavarovalnica v prejšnji pravdi nastopala kot stranski intervenient na strani takrat tožene stranke in je torej imela možnost, da se pravda v skladu s svojim prepričanjem. Brezpredmetno je, če morda danes ocenjuje, da te možnosti ni izkoristila, ko ni vložila niti pritožbe proti takratni sodbi sodišča prve stopnje, v kateri je bila v razlogih ugotovljena enaka višina deleža voznikove odškodninske odgovornosti kot v sedanji pravdi za toženo stranko.

Edini očitek revizije glede razmejitve deleža udeležencev pri nastali škodi je sosporništvo. Ta očitek po vsem obrazloženem ni utemeljen. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljene odločilne dejanske okoliščine o poteku prometne nesreče z izpodbijano določitvijo deležev pravilno uporabili materialnopravne določbe iz 174. člena in tretjega odstavka 177. člena ZOR.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 revizijo tožene stranke zavrnilo. Zavrnilni izrek vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožene stranke. Tožnik stroškov za odgovor na revizijo ni priglasil.