Jedro

Dokazne predloge lahko organ utemeljeno zavrne bodisi iz formalnih ali iz vsebinskih razlogov. Ob tem pa se zavrnitev dokaznega predloga ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, ko bi se organ vnaprej, torej še preden bi dokaz izvedel, opredelil, da izvedba predlaganega dokaza ne more imeti takšne teže kot ostali (izvedeni) dokazi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-2196/2019/18 (1323-03) z dne 22. 6. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Uvodno o upravnem postopku**

1. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, je v izpodbijani odločbi, izdani na podlagi 27.c člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), v postopku revizije odpravilo zagotovilo Upravne enote Velenje št. 213-91/2018-76 z dne 11. 9. 2019 (1. točka izreka) odločilo, da se vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je vložil A. A., ne ugodi (2. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2. Tožena stranka je povzela odločitev iz zagotovila Upravne enote Velenje številka 213-91/2018-76 z dne 11. 9. 2019, s katerim je ta odločila, da bo A. A. sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Republike Kosovo in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V drugi točki izreka zagotovila, pa je prvostopni organ navedel, da zagotovilo velja dve leti od dneva, ko je bilo v postopku revizije podano soglasje Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije in da je prosilec dolžan dokaze predložiti v tem roku, sicer se bo štelo, da je vlogo umaknil. 3. V postopku revizije je tožena stranka ugotovila, da je bilo dejansko stanje glede pogoja 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS t.j. pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji pred organom prve stopnje nepopolno ugotovljeno, zato je skladno s pooblastilom iz 27.c člena ZDRS to pomanjkljivost odpravila, dopolnila ugotovitveni postopek in skladno z določbo drugega odstavka 27.c v zvezi z določbo 27.d člena ZDRS, zagotovilo organa prve stopnje odpravila in samo odločila v upravni zadevi.

4. Odločitev iz 2. točke izreka je utemeljila z ugotovitvijo, da mora prosilec za državljanstvo na podlagi 10. člena ZDRS izpolnjevati kumulativno vse pogoje določene v točkah od 1. do 10. prvega odstavka 10. člena ZDRS, tudi pogoj, da dejansko živi v Republiki Sloveniji 10 let od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. Vsebina nedoločenega pravnega pojma "dejansko živi" in "neprekinjeno živi" je okvirno določena v osmem odstavku 10. člena ZDRS in v 2. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (v nadaljevanju Uredba), dopustne odsotnosti iz Republike Slovenije pa lahko trajajo največ šestdeset dni na leto (enkratna neprekinjena odsotnost v trajanju največ šestdeset dni ali več krajših odsotnosti, v skupnem trajanju največ šestdeset dni), pri čemer razlog za odsotnost ni pomemben.

5. A. A. je vlogo vložil 8. 10. 2018, kar posledično pomeni, da je potrebno ugotoviti dejanskost in neprekinjenost njegovega bivanja v obdobju od 8. 10. 2013 dalje. Zaradi presoje neprekinjenosti bivanja je bila pooblaščenka z dopisom tožene stranke št. 213-2196/2019/2 (1323-03) z dne 18. 2. 2020 pozvana, da vlogo dopolni s podatki o odsotnosti A. A. od junija 2014, ko je zaključil osnovno šolo do 11. 9. 2019 in se v izjavi opredeli tudi do odsotnosti znotraj šengenskega prostora. V odgovor na dopolnitev vloge je pooblaščenka 1. 4. 2020 posredovala kopije potne listine izdane dne 25. 7. 2013 (s katero smo že razpolagali) in kopije potne listine izdane dne 24. 7. 2018, ki je bila dne 8. 10. 2018 vložena v spise organa prve stopnje. Ker izjava ni bila dopolnjena skladno s predlogom, je tožena stranka nadaljevala s postopkom ugotavljanja pogoja neprekinjenega bivanja tako, da je sledilo vstopno izstopnim štampiljkam. Ugotovljeno je bilo, da je bil A. A. v obdobju med 8. 10. 2016 in 8. 10. 2017 odsoten 70 dni, pri čemur se pri izračunu odsotnosti niso upoštevali dneva odhoda in dneva prihoda. Ker je bil A. A. v obdobju zadnjih petih let pred vložitvijo vloge na letni ravni odsoten več kot 60 dni, je več kot 60 dnevna odsotnost na letni ravni iz Republike Slovenije vplivala na prekinitev bivanja v Republiki Sloveniji.

6. Z ugotovljenim dejanskim stanjem je bil A. A. po pooblaščenki seznanjen z dopisom številka 213-2196/2019/12 (1323-03) z dne 15. 4. 2020. V izjavi je A. A. navedel, da se ne strinja z ugotovitvijo in zanika, da bi bil v času med 15. 7. 2017 in 13. 8. 2017 ves čas na Kosovu. Dne 13. 8. 2017 se je vrnil v Slovenijo in nato ponovno odšel na Kosovo dne 15. 8. 2017. 7. Tožena stranka je navedbe v izjavi ocenila kot pavšalne in navedla, da je sicer situacija, da odhodna ali vhodna štampiljka v potni listini ni odtisnjena življenjska in možna, vendar v konkretnem primeru ni izkazana, ker je po podatkih razvidnih iz transakcij na transakcijskem računu, ki ga ima A. A. odprtega pri SKB razvidno, da je v obdobju, ki ga sam označi za kritičnega in napačno ugotovljenega, opravljal dvige in plačila v tujini.

8. Ker A. A. okoliščin, ki kažejo na to, da bi bil v obdobju med 8. 10. 2016 in 8. 10. 2017 odsoten manj kot 60 dni ni uspel dokazati s takšno stopnjo verjetnosti, da bi bili razlogi, ki govorijo v prid obstoju tega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu, njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni ugodeno.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

9. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da živi s starši v Sloveniji vse od svojega drugega leta starosti. V Sloveniji je obiskoval vrtec in osnovno šolo, prav tako v Sloveniji živita brat in sestra, oče pa se je pred dvema letoma zaradi dela preselil na Madžarsko. Tožnik se je prav tako zaposlil v Sloveniji. Zaposlen je v podjetju A., d. o. o., v Sloveniji ima prijatelje, na Kosovo pa ga veže samo sorodstvo

10. Ugotovitev in navedbe tožene stranke so neutemeljene in jih prereka v celoti. Tožena stranka v postopku dejanskega stanja ni ugotovila v celoti in popolno in bi morala v dvomu zaslišati priče. Pojasnjuje, da je v postopku pred toženo stranko sicer predložil kopije potnih listin, ker je bilo iz datumov vstopa in izstopa v oziroma iz Slovenije nemogoče ugotoviti logično zaporedje odhodov in prihodov. Le ti si namreč niso kronološko sledili, nekateri pa so tudi manjkali. Prav tako se je bilo treba za obdobje petih let izjasniti o odsotnostih. Postopek v katerem se sledi vstopno izstopnim štampiljkam, je vprašljiv. Oporeka izračunu tožene stranke, da je bil v obdobju med 8. 10. 2016 in 8. 10. 2017 odsoten 70 dni, pri čemer niso bili upoštevani dnevi prihoda in odhoda. Zanika, da bi bil v času med 15. 7. 2017 in 13. 8. 2017 ves čas na Kosovu, se je dne 13. 8. 2017 vrnil v Slovenijo in nato ponovno odšel na Kosovo dne 15. 8. 2017. Nikoli na Kosovu ni preživel skupaj cel mesec dni. Tožena stranka tega, da mejni organi ne zabeležijo vseh izstopov in vstopov na meji ne more dokazati, spomni pa se, da nikoli ni preživel neprekinjeno na Kosovu toliko časa, kot je to izračunala tožena stranka za sporno obdobje, zlasti za čas med 15. 7. 2017 in 13. 8. 2017. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik dne 16. 7. 2017 izstopil na mejnem prehodu Bajakovo in 17. 7., 20. 7., 23. 7., 25. 7., 31. 7., 9. 8.,12. 8.,16. 8., 21. 8. 2017 pa opravljal dvige gotovine ali plačila v tujini, kot to izhaja iz podatkov transakcij na TRR pri SKB, vendar ga tožena stranka s tem dejstvom vse do izdaje izpodbijane odločbe ni seznanila in se do njih tudi ni mogel opredeliti. Tožnik temu ne oporeka, navaja pa, da je med 31. 7. 2017 in 9. 8. 2017 osem dni, ko ni zabeleženih nobenih dvigov gotovine in nobenih transakcij, res pa je, da tudi nobene štampiljke.

11. Prav tako tožena stranka šteje prvi dan odsotnosti 15. 7. 2017, čeprav sama navaja, da je tožnik izstopil 16. 7. 2017, prav tako pa navaja, da dneva vstopa in izstopa ne šteje v odsotnost. Pri tako majhnem številu dni, ki so podlaga za zaključek tožene stranke, da tožnik ni neprekinjeno živel v RS, je pomemben vsak dan in tudi vsaka ura vstopa in izstopa. Odločitev tožene stranke in njena ugotovitev, da je tožnik v Sloveniji dejansko bival (neprekinjeno) deset dni premalo, ob taki obrazložitvi, ne more prestati resne presoje sodišča, zlasti, ker je natančne dneve njegove odsotnosti nemogoče ugotoviti.

12. Tožnik je mlad človek, povsem vključen v življenje in delo v Sloveniji. Nedopustno je, da bi bil zgolj zaradi nekaj dni, glede katerih je nemogoče brez dvoma dokazati, da ni bil v Sloveniji, izgubil pravico do državljanstva Republike Slovenije, s katero je povezan tako po načinu življenja kot po razmišljanju in pripadnosti. Pri tem tožnik navaja še, da ravno dejstvo, da v času od 31. 7. do 9. 8. 2017 ni bilo opravljenih nobenih transakcij v tujini, kot je ugotovila tožena stranka, potrjuje njegovo trditev, da je bil v tem času doma pri starših v Sloveniji, kjer denarja niti ni potreboval. 13. Na podlagi zgoraj navedenega tožnik predlaga, da sodišče dopusti in izvede vse ponujene dokaze in nato izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa neutemeljene, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**Odločanje po sodnici posameznici in oprava glavne obravnave**

15. Sodni senat je 9. 5. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejel sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Nobena od strank v zvezi z navedenim v postopku ni podala pripomb.

16. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 29. 5. 2023, kjer je vpogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge strank, predložene v spis, in sicer A1 do A4 in zaslišalo tožnika kot stranko.

17. Tožnik je v svoji izpovedbi izpovedal enako kot v dosedanjih vlogah, predvsem, da se v poletni gneči na meji čaka tudi do 15 ur, zato se dogaja, da se potne listine ne pregledujejo, samo da se promet pospeši. V zvezi s spornimi dvigi je povedal, da njegovo kartico uporabljajo tudi družinski člani. Z mamo je bil v tem času v Sloveniji, kartico je morda uporabil oče. Povedal je tudi, da se na Kosovo vozi tudi in predvsem za krajša obdobja tri, štiri dni. V spornem času ni bil na Kosovu cel mesec. Tja gre sicer tri do štirikrat. Podrobno je pojasnil tudi potek vožnje do Kosova in opisal gneče na meji. Tudi prijateljem se je zgodilo, da niso imeli žiga v potni listini. Sam o zahtevi, da se mu v potno litino odtisne žig ni razmišljal. Opisal je svojo socialno mrežo v Sloveniji in pojasnil, da ne more potrditi, ali se je leta 2017 še šolal (kot izredni študent). Pojasnil je tudi, da je pot dolga cca 1100 km in traja 15 ur, poleti tudi do 35 ur. Razloga za vrnitev 13. avgusta se ne spomni, tja pa je odhajal zaradi bolne babice in raznih družabnih dogodkov. Dokazov, da je bil med 31. 7. 2017 in 9. 8. 2017 v Sloveniji nima, je pa v to prepričan. V letu 2017 ni imel vozniškega izpita, zato se je vozil kot sopotnik.

**K I. točki izreka:**

18. Tožba je utemeljena.

19. Med strankama ni sporno, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo z redno naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS. Osebo, ki prosi za naturalizacijo, lahko pristojni organ po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem pa mora ta oseba izpolnjevati več pogojev, med drugim tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Šteje se, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave (osmi odstavek 10. člena ZDRS). To pomeni, da morata biti za izpolnitev pogoja dejanskega neprekinjenega življenja kumulativno izpolnjena dva kriterija, to je fizična prisotnost na ozemlju Republike Slovenije ter obstoj trajnih in tesnih povezav s to državo. Kolikor eden od teh dveh kriterijev ni izpolnjen, vlagatelj prošnje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo ne izpolnjuje pogoja po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj morata biti, kot navedeno, istočasno izpolnjena oba.

20. V zadevi je med strankami sporno vprašanje pravilnosti uporabe tako procesnega prava kot tudi materialnega prava in v posledici tega tudi vprašanje pravilnosti ugotovitve relevantnega dejanskega stanja.

21. V obravnavani zadevi utemeljitev 2. točke izreka izpodbijane odločbe temelji na ugotovitvi, da je bil tožnik v obdobju med 8. 10. 2016 in 8. 10. 2017 odsoten 70 dni in nadaljnji ugotovitvi, da tožnikovo odsotnost v obdobju, ki ga je sam označil za kritičnega in napačno ugotovljenega, potrjujejo dvigi in plačila z bančno kartico v tujini.

22. V tožbi tožnik navaja, da ni bil seznanjen z ugotovitvami tožene stranke, ki se nanašajo na dvige in transakcije in se zato do njih ni mogel opredeliti. Tožnikov očitek, da ga tožena stranka v revizijskem postopku ni seznanila z vsemi relevantnimi ugotovitvami in stališči glede izpolnjevanja pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, je po presoji sodišča utemeljen.

23. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je treba še pred izdajo končne zavrnilne odločitve posamezniku vedno predočiti vse relevantne okoliščine in dejstva, na katerih bo v konkretnem primeru temeljila odločba, ker je to ena od temeljnih ustavnih pravic določenih v 22. členu Ustave RS. Za odločitev v konkretnem primeru je torej bistveno stališče, ki se je v primerljivih zadevah izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi, kot med drugim izhaja iz številnih sodb Upravnega sodišča (npr. I U 1816/2018 z dne 26. 6. 2021, I U 908/2013 z dne 29. 10. 2014, I U 2114/2017 z dne 17. 6. 2020 in III U 118/2019 z dne 3. 11. 2020), da bi morala tožena stranka na podlagi načela materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje (8. člen ZUP) in v ta namen dati tožniku možnost, da se izjasni o vseh relevantnih okoliščinah, stališčih in ugotovitvah v postopku, na katerih temelji sprejeta zavrnilna odločitev, še pred izdajo izpodbijane odločbe.

24. Pravica do izjave, ki je sestavni del ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in ki se na zakonski ravni odraža v več določbah ZUP (prim. 9. in 146. člen), se mora upoštevati tudi v postopku, kot je obravnavani revizijski postopek o prošnji za sprejem v državljanstvo z redno naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS. Stranki se omogoči, da navaja dejstva in predlaga dokaze ter se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja pričam ter da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. 25. V obravnavani zadevi iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 15. 4. 2020 posredovala dopis "Seznanitev z dejanskim stanjem v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije št. 213-2196/2019/12 (1323-03)" v katerem ga je seznanila z ugotovitvami postopka, med drugim ugotovitvijo, da je bil tožnik v obdobju od 8. 10. 2016 do 8. 10. 2017 odsoten 70 dni. V listinah upravnega spisa se nahaja tudi tožnikova vloga (dopolnitev vloge A. A.) iz katere je razvidno, da tožnik nasprotuje ugotovitvi odsotnosti in navaja, da so bili njegovi odhodi kratki, obenem pa navaja tudi, da mejni policijski organi pogosto niso zavedli odhoda ali prihoda na mejo.

26. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločitve te navedbe upoštevala in jih ocenila kot življenjske in možne, svojo odločitev, da bo upoštevala odsotnosti na podlagi odtisnjenih štampiljk v potnih listinah pa je dodatno utemeljila s podatki razvidnih iz transakcij na transakcijskem računu, ki ga ima A. A. odprtega pri SKB in navedla, da je tožnik v obdobju, ki ga sam označi za kritičnega in napačno ugotovljenega, opravljal dvige in plačila v tujini. Pojasnila je, da je po podatkih potne listine 16. 7. 2017 izstopil na mejnem prehodu Bajakovo, 17. 7., 20. 7., 23.7., 25.7., 31. 7. 2017, 9.8., 12.8., 16.8., 21.8. 2017 je opravljal dvige gotovine ali pa plačila v tujini, 22. 8. 2017 pa je bil nesporno v Sloveniji, saj je po podatkih vstopne štampiljke dne 21. 8. 2017 na mejnem prehodu Bajakovo vstopil v Slovenijo, 22. 8. 2017 pa opravil dvig gotovine v Sloveniji. Po presoji sodišča je tako tožena stranka relevantno ugotovitev za ta postopek (odsotnost 70 dni) oprla na dokazila, o katerih se tožnik ni mogel izreči v smislu 9. člena ZUP, kar pomeni, da svoje odločbe na ta dokazila ne bi smela opreti.

27. V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja tudi, da se je tožnik v dopolnitvi vloge z dne 31. 3. 2020, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, skliceval na druga dokazila, ki jih je predložil v postopku pred Upravno enoto Velenje, s katerimi naj bi izkazoval izpolnjevanje pogoja neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji (obvezna navzočnost v nekaterih postopkih) in predlagal tudi zaslišanje prič, ki so ga dnevno videvale v Velenju.

28. Upravno sodišče je v svojih odločitvah1 že pojasnilo, da stranka nima absolutne pravice do izvedbe prav vsakega dokaza, ki ga predlaga. Če pa predlaga določen dokaz in ga organ ne izvede, mora to zavrnitev ustrezno utemeljiti, kar pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila, saj gre sicer za kršitev pravice do izjave in obenem za pomanjkljivo obrazložitev odločitve.

29. Sodišče pojasnjuje še, da dokazne predloge, vključno z dokaznimi predlogi po zaslišanju prič, lahko organ utemeljeno zavrne bodisi iz formalnih ali iz vsebinskih razlogov. Iz formalnih razlogov se lahko dokazni predlog zavrne, če ni pravočasen ali če ni substanciran oziroma če ni razvidno, o katerem dejstvu bi oseba izpovedala. Z vsebinskega vidika pa organ dokaza ni dolžan izvesti, kadar je dokaz nepotreben, nerelevanten ali neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Ob tem pa se zavrnitev dokaznega predloga ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, ko bi se organ vnaprej, torej še preden bi dokaz izvedel, opredelil, da izvedba predlaganega dokaza ne more imeti takšne teže kot ostali (izvedeni) dokazi.

30. Ker navedeno v obravnavanem postopku ni bilo upoštevano, oziroma to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, so bila bistveno kršena pravila upravnega postopka v smislu določb 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zaradi navedenih procesnih kršitev je moralo sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

**K II. točki izreka:**

31. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, zato je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti tožniku zahtevane stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi četrtega odstavka 3. člena tega Pravilnika je sodišče prisodilo tožniku pavšalni znesek 385 EUR, povečan za 22% DDV, skupaj 469,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na glavni obravnavi, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena tožniku po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 I U 1816/2018 z dne 26. 6. 2021.