Jedro

Pravica, ki preprečuje izvršbo, je lahko stvarnopravna ali obligacijskopravna.

Skladno z zahtevo po obrazloženosti ugovora tretjega in glede na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena mora tretji pravno pomembno dejstvo najprej zatrjevati in nato zanj tudi ponuditi dokaze. V zvezi z ugovornim trditvenim bremenom pa velja še zahteva, da morajo biti ugovorne navedbe pravno pomembne in tudi dovolj konkretizirane.

Podlaga za ugovor tretjega so lahko le tiste obligacijskopravne pravice, ki omogočajo vrnitveni zahtevek, saj stvar, ki je predmet vrnitve, ne spada v premoženje dolžnika. Najemnik v razmerju do najemodajalca pa nima vrnitvenega zahtevka in posledično nima pravice, ki bi preprečevala izvršbo proti dolžniku. Tudi v kolikor bi v konkretnem primeru obstajalo veljavno najemno razmerje in bi pritožnik okoliščine nastanka takega razmerja že v ugovoru v zadostni meri konkretiziral, zato pritožnik na tej podlagi z ugovorom ne bi mogel uspeti. Takšne navedbe namreč ne bi bile pravno upoštevne za utemeljitev ugovora tretjega, torej ugovora, da ima pritožnik na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

Izrek

I. Pritožba proti sklepu z dne 2. 3. 2020 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožbi proti sklepu z dne 26. 5. 2020 se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se odločitev o ugovornih stroških pritožnika pridrži do pravnomočne odločitve v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe oziroma do poteka roka za vložitev tožbe. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, to je v I. točki izreka, potrdi.

III. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka proti sklepu z dne 2. 3. 2020, mora pa upnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 183,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. Odločitev o stroških pritožbenega postopka proti sklepu z dne 26. 5. 2020 se pridrži do pravnomočne odločitve v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe oziroma do poteka roka za vložitev tožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 26. 5. 2020 (red. št. 52 spisa) je sodišče prve stopnje ugovor tretjega z dne 21. 2. 2020 zavrnilo (I. točka izreka) in zavrnilo tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka odločanja o ugovoru tretjega z dne 21. 2. 2020 (II. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 2. 3. 2020 (red. št. 41 spisa) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tretjega za odlog izvršbe z dne 21. 2. 2020 (I. točka izreka) in prav tako zahtevo tretjega za povrnitev stroškov postopka odločanja o predlogu za odlog izvršbe z dne 21. 2. 2020 (II. točka izreka).

3. A. B. je proti sklepoma vložil pravočasni pritožbi. V pritožbi proti sklepu z dne 26. 5. 2020 navaja, da je že v pritožbi z dne 11. 3. 2020 proti sklepu z dne 2. 3. 2020 navedel tako stvarnopravno kot tudi obligacijskopravno pravico, ki učinkujeta proti upniku, kar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo. Navedel je, da je nanj od očeta C. B. prešla pravica do trajnega najema/uporabe prostorov. Temelj za uporabo je pravni naslov – Pogodba o zamenjavi prostorov z dne 21. 7. 1964, na podlagi katere ima C. B., sedaj pa tretji A. B. te prostore v trajnem najemu in uporabi, tako da mu prostorov nihče ne more odpovedati. V pogodbi je izrecno določeno, da to sprejme tudi upnik za svojo izrecno zavezo – tako zase kot za svoje pravne naslednike. Kot dokaz je tretji predlagal vpogled v motenjsko tožbo, ki se je vodila v postopku pred sodiščem prve stopnje, P 122/2014, postopek pa je tekel med X. in tretjim A. B. Postopek je že iz leta 2014, tako da bi moralo biti sodišču to dejstvo znano. Tretji je tudi predlagal kot dokaz vpogled v spise in v zapisnike zaslišanj v spisih v zadevah P 146/2014, P 370/2015 in P 123/2017, iz katerih prav tako izhaja, da prostore uporablja tretji A. B. in da je nanj prešla pravica, ki jo je prej imel oče C. B. (t.j. današnja lastninska pravica, tedaj tudi kot stanovanjska pravica). Sodišče v predlagane postopke, spise in zapisnike očitno ni vpogledalo, zaradi česar je posledično napačno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Tretji ima predmetne prostore v posesti na podlagi že navedenega pravnega naslova – Pogodbe o zamenjavi prostorov z dne 21. 7. 1964, na podlagi katere je prešla lastninska pravica na njegovega očeta in na celotno družino B., katere del je tudi tretji A. B. Pred sodiščem prve stopnje se vodi tudi postopek ugotavljanja lastninske pravice oziroma prehoda te lastninske pravice na družino B. Sodišče se je postavilo na stališče, da tretji obstoja svoje stvarnopravne pravice sploh ni zatrjeval in se zato vsebinsko v navedbe tretjega in predlagane dokaze sploh ni spuščalo. Vendar bi moralo pravico tretjega do uporabe (kar je v terminih prejšnjega sistema pomenilo dejansko lastninsko pravico) skrbno pretehtati, se izjasniti o predlaganih dokazih in se o njih opredeliti, ter šele nato odločiti, ali gre za stvarnopravno pravico, ki preprečuje izvršbo. Tega ni storilo, zaradi česar ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. Zato tako ravnanje sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločitev sodišča v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, listin in zapisnikov. Nesporno je, da ima sporne prostore v posesti tretji. Tudi upniku je znano oziroma mu ne bi smelo ostati neznano veljavno posestno stanje in pravna podlaga, na temelju katere ima pravico do posesti. Pokojni oče tretjega, C. B., je imel namreč na spornih prostorih stanovanjsko pravico, ta pravica pa je bila v času, ko se je sklepala predmetna pogodba z izrecnim pogodbenim določilom o trajnosti najema, ki ga nihče ne more odpovedati, celo močnejša kot lastninska pravica (prof. dr. Stojan Cigoj, Stanovanjska razmerja, Ur. l. SR Slovenije, 1989). Tako obstoji stvarnopravna pravica tretjega, ki učinkuje tudi zoper upnika. Sodišče je torej v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj sploh ni vpogledalo v predlagane dokaze, pri čemer je navedena pogodba z dne 21. 7. 1964 priloga v vseh navedenih postopkih P 146/2014, P 370/2015 in P 123/2017. Da drži, da je pogodbeno razmerje od C. B.dejansko prešlo tudi na njegove pravne naslednike, v delu predmetnih prostorov na tretjega A. B., govori tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2244/2016 z dne 24. 11. 2015. Sodišče se ni opredelilo do zaključkov iz te sodbe, čeprav so bili izrecno citirani, s čimer je ponovno storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev. Ocena sodišča, da tretji ne zatrjuje obstoja stvarnopravne pravice, ki bi učinkovala proti upniku, tako ne vzdrži. Prav tako ne vzdrži presoja, da tretji ni zatrjeval obligacijske najemne pravice. Sodišče bi se moralo opredeliti do navedb tretjega, da gre za trajni najem, ki ga ni mogoče odpovedati. Drugačna ocena sodišča predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik priglaša pritožbene stroške.

4. Tudi v pritožbi proti sklepu z dne 2. 3. 2020 pritožnik uveljavlja absolutno bistveni postopkovni kršitvi po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da ni izkazal stvarnopravne pravice na spornih prostorih, saj trdi, da je imel njegov pokojni oče C. B. pravico do trajnega najema oziroma stanovanjsko pravico na podlagi pogodbe z dne 21. 7. 1964, ki je nato prešla tudi nanj. Sodišče ni izvedlo dokazov z vpogledom v postopke P 146/2014, P 370/2015 in P 123/2017, v katerih se kot priloga nahaja navedena pogodba. Nepravilna je zato ocena sodišča, da tretji nima stvarnopravne pravice na spornih prostorih. Prav tako ne drži, da tretji ni v obligacijskopravnem razmerju z upnikom, saj je tretji že od leta 1997 soposestnik navedenih prostorov, tako da je nanj prešla pravica do trajnega najema uporabe, ki je ni mogoče odpovedati. Pritožnik priglaša pritožbene stroške.

5. Upnica v odgovorih na pritožbi predlaga njuno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Višje sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

**K sklepu o ugovoru tretjega**

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnice s pravnomočnim sklepom o izvršbi z dne 1. 4. 2019 proti dolžnicama D. B. in E. E. dovolilo izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve - izpraznitve in izročitve nepremičnin, prostorov v stavbi na naslovu Cesta 1, Kranj, in sicer poslovnega prostora s predsobo in straniščem v izmeri približno 20 m2, prostora v kleti v izmeri približno 12 m2 in drvarnice na dvorišču (garaža). A. B. je vložil ugovor tretjega in predlog za odlog izvršbe.

9. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tretjega zavrnilo, ker je ugotovilo, da tretji ni verjetno izkazal, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Kot je pojasnilo sodišče, je trditveno in dokazno breme glede obstoja pravice na predmetu izvršbe na tretjem, pri čemer izvedba dokazov ne more služiti ugotavljanju dejstev, ki jih tretji predhodno ni zatrjeval (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; drugi odstavek 53. člena ZIZ). V konkretnem primeru gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine, pri kateri se odstranitvena dejanja nanašajo tudi na tretje osebe, tretji pa lahko uveljavljajo, da imajo na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Ta je lahko stvarnopravna ali obligacijskopravna. Za konkretni primer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz trditev pritožnika ne izhaja niti obstoj stvarnopravne niti obligacijskopravne pravice, ki bi učinkovala proti upniku. Trditve o dogovoru med dolžnico D. B. in pritožnikom ne predstavljajo trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o nastanku stvarne služnosti kot stvarne pravice uporabljati tujo stvar. Pritožnik namreč ne zatrjuje, da bi bili izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev stvarne služnosti, torej tudi zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Prav tako po presoji prvostopenjskega sodišča iz pritožnikovih trditev ne izhaja obstoj obligacijskopravne pravice, ki bi učinkovala proti upniku. Pritožnik zatrjuje obstoj dogovora o uporabi spornih poslovnih prostorov med njim in dolžnico D. B., pri čemer je zatrjevana pravica pritožnika do uporabe prostorov vezana na položaj dolžnice D. B. Dolžnica D. B. pa glede na izvršilni naslov nima več pravnega naslova za uporabo spornih poslovnih prostorov, posledično take pravice nima niti več pritožnik, katerega zatrjevana pravica se je izvajala iz zatrjevanega dogovora z dolžnico D. B. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da trditve pritožnika ne predstavljalo trditev o obstoju pravice, ki preprečuje izvršbo, in zato tudi ni izvedlo predlaganih dokazov.

10. Po določilu prvega odstavka 64. člena ZIZ lahko tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor tretjega in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Tudi ugovor tretjega mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora tretji v njem (dovolj konkretno) navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in za svoje navedbe tudi ponuditi dokaze (prim. drugi odstavek 53. člena ZIZ in 64. člen ZIZ). Če ugovor ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, se šteje, da je ugovor neutemeljen (peti odstavek 64. člen ZIZ).

11. Tudi po presoji višjega sodišča pritožnik v obravnavanem primeru ni verjetno izkazal, da bi imel na spornih poslovnih prostorih pravico, ki preprečuje to izvršbo, vendar deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Kot pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, je lahko pravica, ki preprečuje izvršbo, stvarnopravna ali obligacijskopravna. V konkretnem primeru je pritožnik v ugovoru tretjega zatrjeval, da na podlagi dogovora z dolžnico D. B. uporablja sporne prostore za opravljanje popoldanske dejavnosti (pravnega svetovanja), ki jo opravlja že več kot desetletje. To dejavnost opravlja zgolj v zadevnih prostorih in so se stranke na lokacijo že navadile. Neke formalne pogodbe o uporabi prostorov pritožnik nima, je pa dejstvo, da ima prostore v uporabi, nedvoumno razvidno iz zaslišanj strank in prič v postopkih P 146/2014, P 370/2015 in P 123/2017. Temu dejstvu upnica nikoli ni nasprotovala in je šteti, da je pritožnik obstoj svoje pravice do posesti spornih prostorov nedvomno izkazal. Med strankama teče tudi spor o ugotovitvi lastninske pravice, ki bo končan vsak čas ter bi bilo zato neprimerno sedaj deložirati pritožnika, ki ima predmetne prostore v posesti na podlagi veljavnega dogovora (smiselno enako kot najemnik), ko lahko dolžnica čez nekaj mesecev prejme prostore v svojo last in s tem tudi pritožnik v svojo posest. 12. Na podlagi povzetih ugovornih navedb ni mogoče ugotoviti, da je pritožnik v ugovoru verjetno izkazal svojo pravico na spornih prostorih, ki bi preprečevala izvršbo. Skladno z že omenjeno zahtevo po obrazloženosti ugovora tretjega1 in glede na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) mora tretji pravno pomembno dejstvo najprej zatrjevati in nato zanj tudi ponuditi dokaze. V zvezi z ugovornim trditvenim bremenom pa velja še zahteva, da morajo biti ugovorne navedbe pravno pomembne in tudi dovolj konkretizirane. V obravnavani zadevi bi moral tako pritožnik v ugovoru podati (vsa) pravno pomembna in tudi dovolj konkretizirana dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da ima na spornih prostorih pravico, ki preprečuje izvršbo. Temu trditvenemu bremenu pa pritožnik ni zadostil. Zatrjeval je namreč le, da sporne prostore za opravljanje svoje popoldanske dejavnosti že več kot desetletje uporablja na podlagi dogovora z dolžnico D. B., ne da bi pri tem tudi bolj določno pojasnil, kdaj naj bi do sklenitve dogovora sploh prišlo in v kakšnih okoliščinah naj bi bil sklenjen. S tem v zvezi je pritožnik ugovoru sicer ponudil več dokazov, vendar izvedba dokazov ne more sanirati pomanjkljive konkretizacije vseh pravno pomembnih dejstev, ki bi privedla do določene pravne posledice, v konkretnem primeru do zaključka, da ima pritožnik na spornih prostorih (stvarnopravno oziroma obligacijskopravno) pravico, ki preprečuje izvršbo.

13. Je pa pritožnik konkretne trditve v zvezi z zatrjevanim dogovorom o uporabi spornih prostorov podal v obravnavni _pritožbi_, saj je v njej določno povedal, da je dogovor o uporabi prostorov sklenil že njegov pokojni oče C. B. v letu 1964, ki je na tej podlagi pridobil stanovanjsko pravico (t.j. stvarnopravno pravico, celo močnejšo od lastninske pravice) in je le-ta nato prešla nanj. Vendar teh trditev ni mogoče upoštevati, saj so nedopustne pritožbene novote. Pritožnik namreč niti ne trdi, da jih brez svoje krivde ne bi mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kot rečeno, mora biti ugovor tretjega obrazložen, zato je dolžan tretji že v njem določno navesti pravno upoštevna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in za zatrjevana dejstva tudi ponuditi dokaze. Če to stori šele v pritožbi proti sklepu o ugovoru, je prekludiran, razen če dokaže, da se na določena dejstva oziroma dokaze brez svoje krivde ni mogel sklicevati že v ugovoru (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tega pa, kot že navedeno, pritožnik v obravnavani pritožbi niti ne zatrjuje, zato njegovih pritožbenih navedb o sklenitvi pogodbe z dne 21. 7. 1964 s strani njegovega pokojnega očeta C. B., na podlagi katere naj bi tudi sam pridobil pravico do uporabe spornih prostorov, ni mogoče upoštevati.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da glede tega sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov (zlasti z vpogledom v svoje postopke in zapisnike P 146/2014, P 370/2015 in P 123/2017), saj mora tretji (že) v ugovoru tako navesti (dovolj konkretna) dejstva, kot tudi za take trditve ponuditi dokaze. Očitana absolutno bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutno bistveno postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj se je jasno opredelilo do vseh bistvenih navedb pritožnika v ugovoru in predlogu za odlog izvršbe. Do sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2244/2016 z dne 24. 11. 2015 in pogodbe z dne 21. 7. 1964 pa se v izpodbijanem sklepu ni moglo opredeliti, saj je pritožnik obe listini priložil šele k pritožbi proti sklepu o predlogu za odlog izvršbe z dne 2. 3. 2020 (priloga C3 in C4).

15. V zvezi z ugovornimi (tudi sicer, kot rečeno, premalo določnimi navedbami), da ima pritožnik na podlagi sklenjenega dogovora pravico do uporabe spornih prostorov (smiselno enako kot najemnik), višje sodišče še pojasnjuje, da so lahko podlaga za ugovor tretjega le tiste obligacijskopravne pravice, ki omogočajo vrnitveni zahtevek, saj stvar, ki je predmet vrnitve, ne spada v premoženje dolžnika (sklep VS RS II Ips 243/2016). Najemnik v razmerju do najemodajalca pa nima vrnitvenega zahtevka in posledično nima pravice, ki bi preprečevala izvršbo proti dolžniku.2 Tudi v kolikor bi v konkretnem primeru obstajalo veljavno najemno razmerje in bi pritožnik okoliščine nastanka takega razmerja že v ugovoru v zadostni meri konkretiziral, zato pritožnik na tej podlagi z ugovorom ne bi mogel uspeti. Takšne navedbe namreč ne bi bile pravno upoštevne za utemeljitev ugovora tretjega, torej ugovora, da ima pritožnik na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

16. Glede na navedeno pritožnik ni uspel niti s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima na spornih poslovnih prostorih pravico, ki preprečuje izvršbo. Sodišče prve stopnje je zato njegov ugovor pravilno zavrnilo (peti odstavek 64. člena ZIZ).

17. Napačna pa je odločitev o stroških ugovornega postopka pritožnika. Z ugovorom tretjega pritožnik v tem izvršilnem postopku sicer ni uspel, vendar pa bo vprašanje, ali ima na predmetu izvršbe pravico ali ne, dokončno ugotovljeno šele v pravdnem postopku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če jo bo pritožnik pravočasno začel (prim. tretji odstavek 65. člena ZIZ). Posledično je treba odločitev o njegovih stroških ugovornega postopka pridržati do pravnomočne odločitve v izločitveni pravdi oziroma do poteka roka za vložitev tožbe (160. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Po povedanem je višje sodišče pritožbi proti sklepu z dne 26. 5. 2020 delno ugodilo in sklep v II. točki izreka spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da se odločitev o ugovornih stroških pritožnika pridrži do pravnomočne odločitve v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe oziroma do poteka roka za vložitev tožbe. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, to je v I. točki izreka, potrdilo, saj tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K sklepu o predlogu za odlog izvršbe**

19. Skladno s prvim odstavkom 73. člena ZIZ sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, da se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. Po drugem odstavku istega člena pa sodišče v primeru, če tretji obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe ne izkaže na način iz prejšnjega odstavka, na predlog tretjega odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno obstoj svoje pravice in da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.

20. V zvezi s pritožbo proti sklepu o ugovoru tretjega je bilo obrazloženo,3 da tudi po oceni višjega sodišča že iz trditev pritožnika njegova (stvarmopravna oziroma obligacijskopravna) pravica na spornih poslovnih prostorih ne izhaja niti s stopnjo verjetnosti. Na te razloge se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi v zvezi z odločitvijo o pritožbi proti predlogu za odlog izvršbe. Upoštevaje citirani drugi odstavek 73. člena ZIZ pa je verjetni izkaz pravice na predmetu izvršbe prvi kumulativno predpisani pogoj za odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 73. člena ZIZ4, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi predlog pritožnika za odlog izvršbe, ne da bi se spuščalo v presojo, ali je podan tudi nadaljnji zakonski pogoj nevarnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v primeru takojšnje izvršbe. Glede na pravilno zavrnitev predloga za odlog izvršbe, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka s predlogom za odlog izvršbe (šesti odstavek 38.člena ZIZ).

21. Pritožbene navedbe o tem, da je na pritožnika prešla stanovanjska pravica od njegovega pokojnega očeta C. B., ki je 21. 7. 1964 sklenil Pogodbo o zamenjavi prostorov, so nedopustne pritožbene novote, saj pritožnik niti ne trdi, da jih brez svoje krivde ne bi mogel podati že v predlogu za odlog izvršbe (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).5 Enako velja za šele pritožbi prvič priloženi pogodbo z dne 21. 7. 1964 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2244/2015 z dne 24. 11. 2015 (priloga C3 in C4). Trditveno in dokazno breme o tem, da so podani pogoji za odlog izvršbe, je namreč na tretjem in temu bremenu mora tretji zadostiti že v samem predlogu za odlog izvršbe (prim. 7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Šele v pritožbi podano procesno gradivo je mogoče upoštevati le, če se tretji nanj brez svoje krivde ni mogel sklicevati že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tega pa tretji v obravnavani pritožbi niti ne trdi.

22. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o absolutno bistvenih postopkovnih kršitvah po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Le-to je za svojo odločitev navedlo jasne in zadostne razloge, do navedb, ki jih pritožnik pred sodiščem prve stopnje še ni podal, pa se ni moglo opredeliti. Prav tako ni podana očitana protispisnost, saj sodišče prve stopnje predlaganih dokazov (pravilno) sploh ni izvedlo, zaradi neustrezne trditvene podlage.

23. Pritožba proti sklepu z dne 2. 3. 2020 ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in sklep potrdilo, saj tudi uradno upoštevne kršitve niso podane (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K pritožbenim stroškom**

24. Pritožnik s pritožbo proti sklepu z dne 2. 3. 2020 ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; šesti odstavek 38. člena ZIZ), mora pa upnici povrniti njene neutemeljeno povzročene stroške odgovora na pritožbo, v katerem se je upnica obsežno opredelila do pritožbenih navedb; sedmi odstavek 38. člena ZIZ in 50. c člen Zakona o lokalni samoupravi ter 8. člen Zakona o državnem odvetništvu). Skladno z Odvetniško tarifo je višje sodišču upnici priznalo 300 točk oziroma 180,00 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR) stroškov nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (za več glede na vrednost spora ni podlage 6. tč. tar. št. 27 OT v zvezi s tar. št. 18 OT) in 6 točk oziroma 3,60 EUR (pavšalni znesek 2% vrednosti nagrade) za materialne stroške (11. člen OT), kar znaša 183,60 EUR. Navedeni znesek mora pritožnik upnici plačati v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka proti sklepu z dne 26. 5. 2020 se pridrži za končno odločbo (160. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. 10. točka razlogov. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 243/2016. 3 Prim. 10. do 16. točka razlogov. 4 Ta določba pride v poštev v obravnavni zadevi glede na to, da pritožnik ni izkazal svoje pravice na predmetu izvršbe s katero od kvalificiranih listin iz prvega odstavka 73. člena ZIZ niti svoje pravice ne opira na splošno znana dejstva. 5 Prim. tudi 13. točka razlogov.