Jedro

Če je sporna vrednost zapuščine zaradi odmere sodne takse, mora sodišče o tem izdati sklep.

Izrek

Pritožbi se ugodi.

Izpodbijani sklep se spremeni

1. pod točko A tako, da odpade besedilo pod točko 2. in 3. (ki se nanaša na vrednost zapuščine in na ugotovitev, da je po prvotnem sklepu o dedovanju zapuščino podedovala zapustnikova žena L.C.);

2. pod točko B tako, da se ta točka poslej glasi: "Zgoraj navedeno premoženje dedujejo na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju:

1. zapustnikova žena L.C., roj. 11.6.1923, L.,

2. zapustnikov sin Du.C., roj. 30.5.1956, L.,

3. zapustnikov sin Da.C., roj. 9.8.1953, I.,

4. zapustnikova hči V.B., roj. 23.12.1949, L., vsak do 1/4 in se v takem razmerju vknjižijo tudi v zemljiški knjigi."

Obrazložitev

V navedeni zapuščinski zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sklep o dedovanju 17.4.2003. Sklep je postal pravnomočen 7.5.2003. V tem sklepu je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da so zapustnikovi otroci dedne deleže odstopili svoji materi L.C., nato pa je sodišče prve stopnje razglasilo zapustnikovo ženo L.C. za dedinjo celotne zapuščine. 16.7.2004 je zapustnikova žena vložila predlog, naj sodišče izda dodatni sklep o dedovanju, ker se je naknadno še našlo premoženje in sicer nepremičnine vl. št. 279, 358 in 416, vse k.o. Vače, katerih solastnik je bil pokojni do 11/60. Sodišče prve stopnje je nato izdalo izpodbijani dodatni sklep o dedovanju, v katerem je med drugim ugotovilo, da znaša vrednost dodatne zapuščine 3.000.000,00 SIT, sodna taksa pa 60.000,00 SIT. Zapustnikovo ženo L.C. je razglasilo za dedinjo do celotne zapuščine na novo najdenega premoženja. Zoper sklep so vložili pritožbo vsi dediči, torej L.C., V.B., Da.C. in Du.C.. Navajajo, da so bila v postopku kršena pravila postopka, ker ni bilo nove zapuščinske obravnave. Sklep ni jasen in ni navedeno, na podlagi katerega člena je sodišče prisodilo dedinji dodatno zapuščino. Zapuščina je ocenjena previsoko. Pri prvotnem sklepu o dedovanju so izjave dali v zmoti. Zahtevajo, da se v novem zapuščinskem postopku odloči o dediščini na podlagi Zakona o dedovanju in dodeli dedne deleže po zakonu. Pritožba je utemeljena. Dediči sicer nimajo prav, ko zahtevajo, da se opravi nova zapuščinska obravnava. 221. člen Zakona o dedovanju - ZD v 1. odst. namreč pravi, da če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Sodišče prve stopnje je tako prav ravnalo, ko je izdalo sklep, ne da bi opravilo zapuščinsko obravnavo. Vendar pa bi moralo premoženje razdeliti z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. V sklepu o dedovanju je sodišče ugotovilo, da so dediči, zapustnikovi otroci, dedne deleže odstopili svoji materi L.C.. To torej pomeni, da se niso odpovedali dedovanju (člen 133/1 ZD), pač pa so deleže odstopili sodedinji (člen 136/2 ZD). To pomeni, da so bili dediči, le delež na takrat znanem premoženju so odstopili materi. Ne glede na to pa so v obravnavanem primeru vsi dediči vložili pritožbo in predlagali dedovanje po zakonu. To pomeni, da bi že sodišče prve stopnje lahko samo spremenilo izpodbijani sklep v skladu z voljo dedičev, izraženo v skupni pritožbi (člen 173/1 ZD). Pritožbeno sodišče je zato v delu, ki se nanaša na vprašanje, kdo je dedič najdenega premoženja, in kakšen je njegov dedni delež, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je upoštevalo že navedeno določbo Zakona o dedovanju, pa tudi izjave dedičev v pritožbi. Odločilo je torej, da zapustnikova žena in njegovi trije otroci dedujejo najdeno premoženje vsak do 1/4, kar je po povedanem v skladu s prejšnjim sklepom o dedovanju in določbo 11. člena ZD. Po tej določbi pokojnikovo zapuščino dedujejo predvsem njegovi otroci in njegov zakonec po enakih delih. Odločitev o spremembi sklepa temelji na določbi člena 358 točka 4 ZPP v zvezi s členom 163 ZD. Ostane še vprašanje vrednosti naknadno ugotovljene zapuščine zaradi plačila sodne takse. Po 2. odst. tarifne št. 9 Zakona o sodnih taksah - ZST je namreč za dodatni sklep o dedovanju treba plačati takso od vrednosti naknadno ugotovljene zapuščine. Med pojasnili k tej tarifni številki je pod točko C zapisano, da če sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, nastane taksna obveznost za dodatni skklep o dedovanju z vročitvijo tega sklepa dedičem. V pojasnilu je pod točko A k tej tarifni številki zapisano, da sodišče ugotavlja vrednost, ki je odločilna za odmero povprečne takse, po prostem preudarku, na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Če je potrebno, lahko odredi, da ocenijo vrednost izvedenci na stroške dedičev. Znano je, da sodna praksa sicer rešuje vprašanje vrednosti zapuščine zaradi odmere takse tako, da se vrednost zapiše v sklepu o dedovanju oziroma v dodatnem sklepu ob hkratni ugotovitvi, koliko znaša zapuščinska taksa. 214. člen ZD sicer ne predvideva, da bi moral sklep o dedovanju vsebovati tudi podatek o vrednosti zapuščine. S stališča predpisov o sodnih praksah pa tak zapis v sklepu o dedovanju ne predstavlja nikakršne kršitve oziroma je celo smotrn. Vendar pa je v primeru, če nastane spor o tem, ali je premoženje ocenjeno previsoko, oziroma koliko znaša zapuščinska taksa, treba to vprašanje reševati po določbi 1.odst. 27. člena ZST. To pomeni, da mora sodišče izdati odločbo o odmeri takse tudi v zvezi z zapuščinsko takso, ki se odmeri za pozneje najdeno premoženje. Pritožbeno sodišče je zato v konkretnem primeru pritožbo dedičev obravnavalo le v zvezi z vprašanjem, v kakšnem razmerju dediči dedujejo najdeno premoženje. Kolikor gre za vprašanje vrednosti zapuščine, pa je ta del pritožbe treba šteti kot predlog za odmero takse v zvezi z najdenim premoženjem. Sodišče prve stopnje bo tako moralo najprej ugotoviti vrednost najdenega premoženja v skladu z že navedeno točko A pojasnila k tarifni št. 9, nato pa na tej podlagi s posebnim sklepom odmeriti takso.