Jedro

Če je na menici navedeno, da je plačljiva v Ljubljani pri S. d.d., Ljubljana, gre za domicilirano trasirano menico, ki je ni treba prezentirati akceptantu, ampak domiciliatu.

Ni nujno, da za veljavno zavezo z akceptnim nalogom izdajatelj akceptnega naloga sklene tudi poroštveno pogodbo za vračilo kredita, ki ga je zavaroval z izdajo naloga.

Ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, če sodišče prve stopnje ne prisodi ne več in ne kaj drugega (aliud) kot je zahteval tožnik.

Tožeča stranka je namreč zahtevala vrnitev edine, z njene strani akceptirane bianko menice, ki jo je sodišče prve stopnje le določno opredelilo, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka nima v posesti nobene druge (akceptirane) (glej tudi ugotovitve v zvezi s pritožbo tožeče stranke).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasil: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek

69.952.464,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.08.2000 do dneva plačila in znesek 10.569.038,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28.11.2000 dalje do plačila, v osmih dneh.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.189.895,28 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

31.01.2001 do dne plačila, v osmih dneh.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti akceptne naloge št. C763251, C763252, C763255, C763263 in C7632264, vse v osmih dneh.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v osmih dneh" (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki izroči menico, akceptirano s strani tožeče stranke, ki jo je dne 02.11.1999 v Muenchnu izdal U. GmbH ter se glasi na znesek 750.000,00 DEM in je zapadla v plačilo dne

03.05.2000, plačljivo pri SIB banki d.d. v Ljubljani, v petnajstih dneh (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.440.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v petnajstih dneh (III. točka izreka).

Glede pritožbe tožeče stranke V pravočasni pritožbi je tožeča stranka navedla, da se je v obravnavanem primeru z akceptnimi nalogi poplačala terjatev iz menice in ne terjatev tožene stranke do družbe U. GmbH. Pri tem naj bi bila menica domicilirana v Ljubljani in ne pri toženi stranki. Slednja naj bi tako bila označena le kot plačilno mesto. Ker tožena stranka po mnenju pritožnika sporne menice nikoli ni prezentirala tožeči stranki, prav tako pa je tudi ni protestirala, terjatev še ni zapadla. Posledično naj bi bil dolg iz menice zastaran. Sodišče naj bi napačno ugotovilo, da naj bi tožeča stranka pooblastila družbo U. GmbH, da lahko akceptne naloge in pooblastilo za njihovo izpolnitev izroči tretji osebi. Celo priča M. naj bi izpovedala, da naj bi tožeča stranka korigirala saldo z lastnimi vplačili. To pa po mnenju tožeče stranke pomeni, da U. ni najel kredita za pokrivanje negativnega salda na kontokorentnem računu tožeče stranke pri U.. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev, da bi naj med tožečo stranko in U. obstajalo pravno razmerje, na podlagi katerega naj bi imel slednji mandat za izpolnitev bianco pooblastila in akceptnih nalogov ter izročitev akceptnih nalogov banki za zavarovanje kredita. Priča M, se naj ne bi spomnila pooblastila v prilogi B3, razmerje med tožečo stranko in U. pa tudi naj ne bi dajalo podlage za vnovčitev nalogov. Sicer pa tožeča stranka naj ne bi podala poroštvene izjave za zavarovanje terjatev tožene stranke proti U.. Navsezadnje pa naj bi bilo iz ugotovitev sodišča razvidno, da akceptni nalogi niso bili dani za zavarovanje terjatve iz menice, ampak naj bi bili dani za zavarovanje terjatev po pogodbi št. KT 016/99. Da tudi teoretično ne more iti za iste terjatve, pa naj bi izhajalo tudi iz datuma zapadlosti menice. Zato so razlogi sodbe med seboj v nasprotju.

Priglasila je pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in priglasila stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je med pravdnima strankama sporno, ali je tožena stranka upravičeno vnovčila akceptna naloga za uveljavljani znesek. Iz trditev tožeče stranke je namreč razvidno, da toženi stranki spornih nalogov in menice ni izročila in da z njo ni bila v poslovnem razmerju. Tožena stranka pa trdi, da ji je sporna akceptna naloga in menico izročila družba U. GmbH v zavarovanje kredita po pogodbi s številko KT 016/99 (priloga B3).

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka od družbe U. GmbH prejela s strani tožeče stranke akceptirano menico in dva s strani tožeče stranke podpisana akceptna naloga za vnovčitev. Pri tem je tožeča stranka v zvezi s sporno menico trdila, da ji ni bila prezentirana, da je ponarejena in nepravilno izpolnjena, zaradi česar menična terjatev tožene stranke naj ne bi nastala.

Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju strinja s prepričljivimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi pristnostjo in pravilnostjo menice (priloga B6). Pri tem je tožena stranka tudi po prepričanju sodišča druge stopnje njena zakonita imetnica, saj je bila nanjo prenešena z bianko indosamentom (primerjaj z določbo 2. odstavka 12. člena Zakona o menici, v nadaljevanju: ZM). V zvezi s pritožbenimi navedbami pa drugostopenjsko sodišče še pojasnjuje, da je na menici navedeno, da je plačljiva v Ljubljani pri S. d.d., Ljubljana; zato gre za domicilirano trasirano menico, ki je ni treba prezentirati akceptantu, ampak domiciliatu (primerjaj z določbo 4. člena ZM v zvezi s ZM s komentarjem, GV založba, 2001, stran 86, drugi odstavek; glej še opombo 92 na strani 84).

Glede na navedeno torej niso pravno odločilne pritožbene navedbe o izostanku prezentacije menice tožeči stranki. V pritožbi citiran stavek ZM s komentarjem - "Če gre samo za določitev plačilnega mesta, ki ni kraj prebivališča akceptanta, v katerem bo akceptant plačal menico, pa se mora menica prezentirati akceptantu in tudi zoper njega protestirati" (stran 85, zadnji odstavek), pa se ne nanaša na domicilirano trasirano menico, ampak na menico, ki jo bo v drugem plačilnem mestu plačal akceptant in ne domiciliat. Tožena stranka je tako imela v času vnovčitve akceptnih nalogov (dne

11.8.2000 in dne 28.11.2000) do tožeče stranke na podlagi dospele menice (dne 3.5.2000) terjatev v znesku 750.000,00 DEM.

Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je med tožečo stranko in družbo U. obstajalo pravno razmerje, na podlagi katerega je imela omenjena družba mandat za izpolnitev bianko pooblastila in akceptnih nalogov in pooblastilo, da lahko omenjene naloge izroči banki za zavarovanje kreditov, ki jih sama najame v zvezi s sodelovanjem s tožečo stranko.

Pri tem je izročitev akceptnih nalogov tudi po mnenju drugostopenjskega sodišča temeljila na določbi 2. odstavka 753. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR; akceptni nalog namreč ni pravno razmerje, ampak listina, ki z že nastalim pravnim razmerje seznanja druge. To pravno razmerje pa je naročilo po 749. členu ZOR). Ker je bila tožena stranka menični upnik, je pravilno vnovčila akceptna naloga. Očitana bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

Po prepričanju sodišča druge stopnje tudi niso pravno pomembne pritožbene navedbe v zvezi z izostankom poroštvene izjave. Ni namreč nujno, da za veljavno zavezo z akceptnim nalogom izdajatelj akceptnega naloga sklene tudi poroštveno pogodbo za vračilo kredita, ki ga je zavaroval z izdajo naloga (glej tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.04.2000, opr. št. I Cpg 817/99).

Sodišče druge stopnje zgolj pojasnjuje, da opustitev protesta menice zaradi neplačila na terjatev tožene stranke kot zakonite imetnice menice do tožeče stranke kot akceptantke, ne more vplivati (primerjaj z določbo 52. člen ZM).

Glede pritožbe tožene stranke V pravočasni pritožbi proti II. točki izreka je tožena stranka navedla, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek v II. točki izreka. Priglasila je pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in priglasila stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po prepričanju sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek v obravnavanem primeru ni bil prekoračen, saj tožniku sodišče prve stopnje ni prisodilo ne več in ne kaj drugega (aliud) kot je zahteval. Tožeča stranka je namreč zahtevala vrnitev edine, z njene strani akceptirane bianko menice, ki jo je sodišče prve stopnje le določno opredelilo, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka nima v posesti nobene druge (tako akceptirane) menice (glej tudi ugotovitve v zvezi s pritožbo tožeče stranke). Ker je tožena stranka z vnovčitvijo akceptnih nalogov v celoti poplačala svojo menično terjatev, je torej dolžna nasprotni stranki izročiti sporno menico (primerjaj z določbo 1. odstavka 38. člena ZM).

Sodišče druge stopnje ob reševanju pritožb tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo ter izpodbijano sodbo kot zakonito in pravilno potrdilo (353. člen ZPP).

Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, v odgovorih na pritožbi pa sta obe prispevali k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji, je sodišče druge stopnje na podlagi določb 165., 154. in

155. člena ZPP, po medsebojnem pobotanju stroškov odgovorov na pritožbo, odločilo, da sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.