Jedro

Določilo 2. in 7. člena ZPP se nanaša le na dejanske navedbe pravdnih strank, na katere je sicer sodišče vezano, ne pa na pravne zaključke sodišča.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko VI izreka delno spremeni tako, da se znesek 5.948,78 EUR nadomesti z zneskom 5.977,64 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu odločitev pod točkami V, VI in VII izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožeča stranka je dolžna prvotožencu ... v 15-ih dneh povrniti 264,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 5. 2021, izdano v ponovljenem postopku sojenja, razsodilo:

- pod točko I izreka je prvotoženi stranki (v nadaljevanju: prvotoženec) ... naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v 15 dneh plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 56.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2013 dalje do plačila, pri čemer je njegova obveznost v višini 50.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2013 dalje do plačila solidarna z obveznostjo drugotožene stranke (v nadaljevanju: drugotoženka) ...iz točke I (prav II) izreka te sodbe;

- pod točko II izreka drugotoženki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 50.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2013 dalje do plačila, s čimer je njena obveznost solidarna z obveznostjo prvotoženca iz točke I izreka te sodbe. V presežku za plačilo še nadaljnjih 5.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2013 dalje do plačila je zahtevek tožnika zavrnilo;

- pod točko III izreka prvotožencu naložilo, da v 15 dneh plača tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.648,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2013 dalje do plačila, pri čemer je do višine 1.483,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2013 dalje do plačila njegova obveznost solidarna z obveznostjo drugotoženke iz točke IV izreka sodbe;

- pod točko IV izreka drugotoženki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.483,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2013 dalje do plačila, pri čemer je njena obveznost solidarna z obveznostjo prvotoženca iz točke III izreka sodbe. V presežku za plačilo še nadaljnjih 164,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2013 dalje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo;

- pod točko V izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper oba toženca za plačilo zneska 2.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2013 dalje do plačila, za plačilo 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2011 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 56.500,00 EUR za čas od 29. 8. 2010 do 8. 12. 2013;

- pod točko VI odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 5.948,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč;

- pod točko VII izreka odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna neposredno tožniku povrniti stroške v znesku 286,50 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo vložil tožnik. S pritožbo je izpodbijal zavrnilni del sodbe v odločitvi pod točko V izreka v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode iz naslova stroškov tuje nega in pomoči v znesku 2.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izrek o stroških (točki VI in VII izreka). Tožnik je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZKP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožniku prisodi še nadaljnjih 2.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožencema pa naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožnik je v pritožbi zatrjeval, da toženca do konca prvega naroka za glavno obravnavo nista zatrjevala, da ženina pomoč tožniku po škodnem dogodku ni pomenila pravno priznane škode, ampak običajno medsebojno pomoč med zakoncema in da dejstvo, da so se tožnikovi bližnji vozili sami po nakupih in opravljali opravila v hiši in izven nje, naj ne bi pomenilo nobenih izrednih okoliščin. Toženca tudi nista konkretizirano in substancirano ugovarjala postavljenemu zahtevku in trditvam tožnika v zvezi z zahtevkom iz naslova tuje nege in pomoči. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje v skladu s členom 214 ZPP moralo šteti tožnikove trditve za priznane in da je tožnik tujo nego in pomoč potreboval v zatrjevanem obsegu in višini. Sodišče je tako bistveno kršilo 214. člen ZPP v povezavi z 2. in 7. členom ZPP, ko je ta dejstva ugotavljalo kot sporna. Tako pa je posledično zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi s tujo nego in pomočjo ter zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na že večkrat zavzeto stališče sodne prakse (VSL II Cp 1665/2015), da so bližnji sicer dolžni pomagati, vendar pa s tem ni mišljena pomoč, ki je oškodovancu potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba, so tudi materialnopravno zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi ženina pomoč tožniku predstavljala zgolj običajno medsebojno pomoč med zakoncema in da aktivnosti bližnjih niso predstavljale izredne aktivnosti teh oseb. Sicer pa je tožnik s svojo izpovedbo, da je po škodnem dogodku potreboval pomoč svoje žene in kolegov, potrdil svoje navedbe v zvezi s potrebnostjo tuje nege in pomoči. Zato bi mu sodišče to moralo v celoti prisoditi. Sodišče prve stopnje pri odmeri tožnikovih pravdnih stroškov temu neupravičeno ni priznalo za postopek P 855/2013 nagrade za postopek po tar. št. 3100 v višini 956,80 EUR in nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 883,20 EUR. Neutemeljeno sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo po tar. št. 3210 tudi nagrade za nadzorstveno pritožbo v znesku 200,00 EUR in stroškov sodne takse v višini 1.096,00 EUR, katerega plačila je bil tožnik sicer oproščen. Vendar pa je to še vedno strošek, ki bi ga morala toženca v vsakem primeru vrniti na račun države, saj je tožnik v postopku uspel.

3. Prvotoženec je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim očitkom tožnika in predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo in zahteval njihovo povrnitev od tožnika.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena glede odmere tožnikovih potrebnih pravdnih stroškov, sicer pa ni utemeljena.

5. Kot je razvidno iz vsebine odgovorov na tožbo, ki sta jih vložila toženca, je prvotoženec trditvam tožnika v zvezi z uveljavljano škodo iz naslova tuje nege in pomoči nasprotoval s trditvami, da tožnik do te škode ni upravičen, ker tega, da bi to škodo utrpel, ni z ničemer izkazal (tretji odstavek pod točko III navedb – list. št. 11), drugotoženka pa (prvi in tretji odstavek pod točko 2 navedb), da prereka to škodo tožnika in da se bo izvedenec medicinske stroke v svojem izvedeniškem mnenju po podrobnem pregledu zdravstvene dokumentacije tožnika moral izjasniti o negi in pomoči, ki bi jo naj v obsegu in trajanju, kot je navedeno v tožbi, potreboval tožnik in sicer o tem, kako so posledice poškodbe vplivale na izvajanje osnovnih fizioloških potreb tožnika in kakšno je bilo njihovo trajanje. Glede na tožnikove tožbene navedbe v zvezi s tovrstno škodo (v katerih tožnik potrebnega števila ur tuje nege in pomoči tožniku sploh ni specificirano opredelil) so zgornje trditve tožencev takšne, da pomenijo obrazloženo nasprotovanje oziroma zanikanje dejstev, s katerimi je tožnik utemeljeval svoj takšen tožbeni zahtevek. Zato pa je sodišče prve stopnje (v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZPP) pravilno ta dejstva ugotavljalo na podlagi (predlaganih) izvedenih dokazov. Pritožbeni očitki o podanosti kršitve 214. člena ZPP tako niso utemeljeni. Niso pa utemeljeni tudi pritožbeni očitki o kršitvah 2. in 7. člena ZPP. Zapis pritožbeno izpostavljenih zaključkov sodišča prve stopnje pomeni zapis pravnih zaključkov sodišča, s katerimi je to še dodatno utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka glede tovrstne zahtevane škode, katerega je sicer zavrnilo že zaradi tožnikove nedokazanosti nastanka le-te. Določilo 2. in 7. člena ZPP se namreč nanaša le na dejanske navedbe pravdnih strank, na katere je sicer sodišče vezano, ne pa na pravne zaključke sodišča.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika iz naslova tuje nege in pomoči zavrnilo zato, ker je zaključilo, da tožnik (na katerem je trditveno in dokazno breme) te zatrjevane škode ni dokazal. Ugotovilo je namreč, da tožnik svojih trditev o potrebni pomoči in negi, ker bi naj bil po škodnem dogodku skoraj popolnoma odvisen od drugih pri elementarnih fizioloških potrebah, kot so oblačenje, slačenje, osebna higiena, priprava hrane, nadalje pa v obdobju enega leta pri pripravi hrane, opravljanju hišnih in obhišnih opravil ter prinašanju težjih bremen iz trgovine, ni zaslišan potrdil niti sam. Potrebnost posebne nege in pomoči tožniku pa je, glede na ugotovljeno poškodbo tožnika in njene posledice, v svojem izvedeniškem mnenju zanikala tudi izvedenka medicinske stroke – oftalmologinja dr. S. K.. Po mnenju navedene izvedenke je sicer tožnik za osebno ureditev, da bi se navadil na prostorsko oceno predmetov, potreboval le kakšen teden, dva, kar je praktično osvojil že v času hospitalizacije, dajanje mazila v oko pa je obvladal že v parih dneh. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje življenjsko logično in prepričljivo zaključilo, da tožnik zatrjevane potrebe po tuji negi in pomoči in z njo povezane škode ni dokazal. Pritožbeno očitanje zmotnosti takšnih zaključkov, utemeljevano zgolj s sklicevanjem na del tožnikove izpovedbe, tako ne more omajati prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje.

7. Ker že pravilen zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti iztoževane škode, glede na določbo 131. člena OZ, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, so pravno nepomembni nadaljnji pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve zaradi sicer še nadaljnjega pravnega razlogovanja sodišča prve stopnje.

8. Glede na to, da je tožnik kot svoje potrebne pravdne stroške priglasil tako nagradi za postopek in narok v zadevi Pd 89/2012 Delovnega sodišča v Celju, kot v predmetni pravdni zadevi za prvi postopek P 855/2013 in po razveljavitvi prve sodbe še za ponovljen postopek P 730/2016, je sodišče prve stopnje s pojasnilom o priznanju ene nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT in ene nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT ter z obrazložitvijo, da tožniku ni priznalo teh stroškov, ki so nastali v drugem sodnem postopku, dovolj jasno obrazložilo razloge svoje odločitve o tovrstnih zahtevanih stroških tako, da se ta lahko preizkusi. Pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso utemeljeni.

9. Delno utemeljene so sicer pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožniku, glede na določila ZOdvT in dejstvo, da je po razveljavitvi prve odločbe v predmetni zadevi bila izpodbijana sodba izdana v ponovljenem postopku, napačno odmerilo nagrado za postopek po tar. št. 3100 in nagrado za narok po tar. št. 3102. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo zgolj eno nagrado za postopek in eno nagrado za narok. 19. člen ZOdvT določa, da v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Opomba št. 3 v 4. točki tretjega dela Odvetniške tarife pa določa, da se, če se zadeva vrne na nižje sodišče, že nastala nagrada všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Iz navedenega tako izhaja, da je tožnik v ponovljenem postopku upravičen ponovno do nagrade za narok, ne pa tudi do nagrade za postopek, ker se ta, glede na že izpostavljeno opombo, všteje v prejšnjo nagrado za postopek. Tako bi bil tožnik, ki ga je v prvem in ponovljenem postopku zastopal odvetnik, ki je izvajal storitve na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, glede na tar. št. 3102 in glede na v 36. členu ZOdvT določene vrednosti nagrade za količnik 1 (ta določa za vrednost predmeta nad 30.000,00 EUR nagrado v znesku 258,00 EUR), upravičen do nagrade v višini 309,6 EUR. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odmeri nagrade za postopek in nagrade za narok izhajalo iz višine nagrad, kot jih določa 12. člen ZOdvT in ne iz višine, ki jo določa 36. člen ZOdvT in je tako tožniku odmerilo iz teh naslovov bistveno več kot 309,6 EUR (upoštevajoč vrednost po tabeli iz 36. člena bi nagrada po tarifni številki 3100 znašala 335,4 EUR, nagrada po tar. št. 3102 pa 309,60 EUR), pritožnik s takšnim nepriznanjem nagrade za narok ni bil oškodovan. Pritožbeno sodišče je zato, glede na določbo člena 359 ZPP, ko v odločitev sodišča prve stopnje ne more posegati v škodo pritožnika, ki se je edini pritožil, pritožbene očitke v tem delu zavrnilo.

10. ZOdvT pod tar. št. 3102 določa nagrado za narok, v katero pa je sicer všteto tudi odvetnikovo sodelovanje pri pogovorih za stranko izven naroka (opomba 3, točka 2, tretjega dela). Zato pa sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku ni priznalo kot potrebnih pravdnih stroškov tudi priglašene nagrade odvetniku po tar. št. 3102 za oglede 13. 7. 2018 in 19. 7. 2018. Neutemeljeno v zvezi z ogledom pa sodišče prve stopnje pooblaščencu tožnika ni priznalo priglašenih potnih stroškov, vendar pa le za tovrstno poslovanje odvetnika dne 13. 7. 2018 v znesku 28,86 EUR (78 km x 0,37 EUR za 1 km). Glede na tar. št. 6003 je pooblaščenec upravičen do povrnitve takšnih potnih stroškov, vendar le za poslovanje dne 13. 7. 2018. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca za varstvo pri delu Skernišaka (list. št. 259 in 26o) je namreč razvidno, da je bilo takšno poslovanje na naslovu prvotoženca opravljeno le 13. 7. 2018, poslovanje 17. 7. 2018 pa je ta izvedenec preklical.

11. Tar. št. 3210 ZOdvT opredeljuje nagrado za postopek zoper odločbo o glavni stvari in v zvezi s postopkom z rednimi pravnimi sredstvi. Nadzorstvena pritožba ne predstavlja rednega pravnega sredstva zoper odločbo o glavni stvari. Zato pa sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku kot potrebnih pravdnih stroškov ni priznalo tudi stroškov vložene nadzorstvene pritožbe. Pritožbeni nasprotni očitki tako niso utemeljeni.

12. Tožnik plačila sodnih taks ni bil oproščen z odločbami Organa za brezplačno pravno na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči, ampak s sklepoma predmetnega sodišča (z dne 17. 3. 2014 in 21. 3. 2016) na podlagi določb ZST-1. Zato bo sodišče prve stopnje v zvezi z dolžnostjo tožencev za povrnitev neplačane sodne takse tožnika odločalo v skladu s 15. členom ZST-1 po zaključku tega postopka. Pritožbeni očitki tako tudi v tem delu niso utemeljeni.

13. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika delno ugodilo in stroškovno odločitev pod točko VI izreka sodbe spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka in s katero je tožencema naložilo v povrnitev še nadaljnjih 28,86 EUR. Nadaljnjo pritožbo tožnika, s katero je ta izpodbijal odločitev o glavni stvari in odmero še nadaljnjih pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v teh še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

14. Tožnik s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, le neznatno je uspel s pritožbo zoper odločitev o stroških. Zato glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sam trpi svoje pritožbene stroške, prvotožencu pa je dolžan povrniti njegove pritožbene stroške. Potrebni pritožbeni stroški prvotoženca znašajo 264,50 EUR in jih predstavlja nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3100 ZOdvT 196,80 EUR, pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6102 20,00 EUR in 22 % DDV v znesku 47,70 EUR.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 7 Zakon o odvetniški tarifi (2008) - ZOdvT - člen 19 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.