Jedro

Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje nadalje pravilno zaključilo, da določba petega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sicer dopušča plačilo denarne kazni v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let, ob tem pa pravilno poudarilo, da zakon predvideva zgolj možnost obročnega plačila denarne kazni, pri čemer je prošnjo možno podati do izteka roka, določenega za plačilo, torej najkasneje v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Zakon pa ne ureja možnosti odloga plačila denarne kazni, niti v okviru določb 87. člena KZ-1, ki ureja način izvršitve denarne kazni. Na tej podlagi je prošnjo obsojenca pravilno zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

I. Pritožba obsojenega I. K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prošnja obsojenega I. K. z dne 23. 11. 2019, za odlog plačila denarne kazni, izrečene mu s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 18646/2018 z dne 7. 3. 2019, kot nedovoljena zavrže. 2. Zoper sklep se je obsojenec pritožil, ker se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in višjemu sodišču predlaga, da se mu odobri plačilo denarne kazni po obrokih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in utemeljena z razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Glede na podatke kazenskega spisa je pravilno ugotovilo, da obsojenec izrečene denarne kazni v postavljenem roku ni plačal, neuspešna pa je bila tudi izterjava v izvršilnem postopku. Sodba sodišča prve stopnje z dne 7. 3. 2019 je postala pravnomočna istega dne, obsojenec pa je šele dne 23. 11. 2019 vložil prošnjo za odlog plačila denarne kazni. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje nadalje pravilno zaključilo, da določba petega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sicer dopušča plačilo denarne kazni v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let, ob tem pa pravilno poudarilo, da zakon predvideva zgolj možnost obročnega plačila denarne kazni, pri čemer je prošnjo možno podati do izteka roka, določenega za plačilo, torej najkasneje v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Zakon pa ne ureja možnosti odloga plačila denarne kazni, niti v okviru določb 87. člena KZ-1, ki ureja način izvršitve denarne kazni. Na tej podlagi je prošnjo obsojenca pravilno zavrglo kot nedovoljeno.

5. Povzetim razlogom in zaključkom sodišča prve stopnje obsojenec niti ne nasprotuje, temveč v pritožbi zgolj predlaga, da se mu omogoči plačilo denarne kazni po obrokih, potem, ko bo odpuščen iz prestajanja zaporne kazni. Vendar mu iz razlogov, kot jih je v zvezi z možnostjo obročnega plačila denarne kazni pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ni mogoče ugoditi, saj je njegov predlog, upoštevaje citirano določbo petega odstavka 47. člena KZ-1, prepozen.

6. Na podlagi navedenih ugotovitev je višje sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

7. Ker je obsojenec na prestajanju zaporne kazni in nima prihodkov, ga je višje sodišče oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).