Jedro

V ravnanju poštarja, ki je po neuspelem poskusu vročitve ponovno poskušal pošto vročati po dveh dneh, ni ničesar nenavadnega in neobičajnega.

Zamudna sodba temelji na domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava resničnost dejanskih trditev, navedenih v tožbi, zato sodišče pred izdajo zamudne sodbe ne izvaja dokazov, temveč preizkusi le, če je utemeljen tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo in sodbo z dne 10.9.2009 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema odločbe plačati znesek 8.456,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2007 dalje do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odločbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 247,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka, iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da naj bi bila tožba toženki pravilno vročena in sicer je sodišče napačno ugotovilo, da naj bi šlo za fikcijo vročitve. Toženka tožbe nikoli ni prejela, odgovor na tožbo je vložila zgolj iz previdnosti, potem ko je v mesecu februarju, ko se je vrnila s službene poti, na sodišču po telefonu izvedela, da je bila njena tožba s strani P. S. dne 21.1.2009 vrnjena sodišču. V hišnem nabiralniku oziroma predalčniku nikoli ni prejela nobenega obvestila o prispeli pošiljki s strani sodišča. Od bivšega partnerja S. K. je izvedela, da je tudi zoper njo naperjena tožba. Dejstvo je, da je sodišče tožbo toženki najprej vročalo na napačen naslov, po pridobitvi novega naslova naj bi skušalo ponovno tožbo in poziv na odgovor vročati najprej dne 19.1.2008, nato še 21.1.2008, ko naj bi bilo v predalčniku puščeno drugo obvestilo o prispelem pismu. V predalčniku poštni delavec ni pustil nikakršnega obvestila. Da naj bi toženka zamudila z odgovorom na tožbo, se je seznanila šele z vročitvijo izpodbijane sodbe. Ker toženka ni prejela nobenega od domnevnih dveh obvestil, fikcija vročitve po 141. in 142. členu tedaj veljavnega ZPP ne more biti izpolnjena. Sodišče je lahkomiselno verjelo P. S., da je njihov vročevalec obvestili o prispeli pošiljki resnično vrgel v hišni predalčnik toženke (nenavadno je, da je poštar, ko je bil neuspešen v soboto dne 19.1.2008, ponovno skušal vročati že po dveh dneh in sicer v ponedeljek 21.1.2008). Navedene kršitve določb o vročanju tožbe imajo za posledico nepravilno vročitev tožbe, zato ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Toženka osporava tudi sklepčnosti tožbe, ki je podlaga izpodbijani zamudni sodbi. Sodišče je napačno razumelo in interpretiralo ključno dejstvo, da naj bi tožeča stranka spravila v stik toženo stranko kot prodajalko in tretjetoženca kot kupca. Tožeča stranka je v podkrepitev tega dejstva tožbi priložila dopis z dne 28.4.2003 ter telegram z dne 26.4.2003, ki kaže le na dejstvo, da je potekala komunikacija med tožečo stranko in K. S.. Tožbi je priložen tudi dopis tožnice K. S. z dne 29.1.2003. Ti dokazi ne izkazujejo, da naj bi tožeča stranka sploh spravila v stik toženko in kasnejšega kupca M. V., tožbi ni priložen niti en dokaz, ki bi kazal na dejstvo, da je tožnica res posredovala pri prodaji med toženko in kupcem. Drugače povedano to pomeni, da so predloženi dokazi v nasprotju z dejstvom posredovanja tožeče stranke pri prodaji nepremičnine tožene stranke. Tožba je zato nesklepčna. Dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek so v nasprotju s tožbi predloženimi dokazi oziroma so z dokazi neskladna. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo tri od štirih pogojev za zamudno sodbo, zato je ta sodba nepravilna in nezakonita in pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavi v izpodbijanem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP) izda sodišče prve stopnje zamudno sodbo zoper toženo stranko potem, ko ugotovi: da je potekel 30-dnevni rok, odkar je toženi stranki pravilno vročilo tožbo s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice iz 2. odstavka 277. člena ZPP, da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje pred izdajo zamudne sodbe presoja procesne in materialnopravne pogoje za izdajo zamudne sodbe, glede sklepčnosti tožbe preizkusi, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, temu ustrezno je bilo tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi ugotavljalo in pravilno ugotovilo obstoj navedenih pogojev in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

Neutemeljene so vse pritožbene navedbe, da tožba s pozivom na odgovor toženi stranki (s fikcijo) ni bila pravilno vročena. Glede tega tožena stranka zatrjuje, da tožbe in tudi obvestil ni nikoli prejela in da je sodišče lahkomiselno verjelo P. S., da je njihov vročevalec obvestili o prispeli pošiljki resnično vrgel v hišni predalčnik toženke. Glede na zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka je bilo v skladu s 3. odstavkom 346. člena ZPP od sodišča prve stopnje priskrbljeno poročilo o kršitvah določb postopka, pri čemer je sodnik prve stopnje za ugotovitev teh kršitev opravil tudi ustrezne poizvedbe. Iz odgovora na poizvedbo pri P. S., ki je predložila tudi izjavo vročevalca, izhaja, da je pismonoša dne 19.1.2008 po neuspelem poskusu vročitve pustil obvestilo o prispelem pismu v hišnem predalčniku naslovnice, drugo obvestilo o prispelem pismu je dne 21.1. 2008 pustil v istem hišnem predalčnik, pismonoša je obvestili izpolnil in ju vložil v hišni predalčnik, izpolnil je tudi hrbtno stran prvega obvestila o prispelem pismu s podatki, kje je puščeno prvo obvestilo. Ker naslovnica pisma na pošti v 15-dnevnem roku za prevzem na pošti ni prevzela, je bilo pismo 6.2.2008 vrnjeno sodišču. Pošta je, kot rečeno, priložila tudi fotokopijo lastnoročno napisane pisne izjave pismonoše M. S.. Pojasnilo oziroma poročilo je sodišče prve stopnje v skladu s 346.a členom ZPP vročilo strankam, ki so imele nanj možnost odgovoriti v 8 dneh od dne vročitve, tožena stranka na navedeno pojasnilo ni odgovorila. Ob navedenem pojasnilu pošte in poročilu sodišča prve stopnje, na katerega tožena stranka ni imela več pripomb, se izkaže za neutemeljeno pritožbena navedba, da naj bi sodišče lahkomiselno verjelo P. S.. Pri tem v ravnanju poštarja, ki je ponovno poskušal, po neuspelem poskusu vročitve, pošto vročati po dveh dneh ni ničesar nenavadnega in neobičajnega. Zatrjevana kršitev pri vročanju ni bila podana, sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je bila toženki tožba (s pozivom na odgovor) v skladu s fikcijo pravilno vročena dne 21.1.2008. Zamudna sodba temelji na domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava resničnost dejanskih trditev, navedenih v tožbi, zato sodišče pred izdajo zamudne sodbe ne izvaja dokazov, temveč preizkusi le, če je utemeljen tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe. Pritožba zmotno v pojem sklepčnosti vpleta predložene dokaze in v zvezi s tem zatrjuje, da ni priložen niti en dokaz, ki bi kazal na dejstvo, da je tožnica res posredovala pri prodaji med toženko in kupcem M. V.. Glede dokazov pri zamudni sodbi namreč sodišče presoja le, če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, kar sicer tožena stranka tudi zatrjuje (o tem v nadaljevanju). Glede sklepčnosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je le-ta podana, oziroma je zaključilo, da je glede na ugotovljen dejanski stan tožbeni zahtevek (delno) utemeljen. Sodišče druge stopnje z zaključki sodišča prve stopnje soglaša in se nanje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje.

Glede nadaljnjega pogoja, to je, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi, pa je ugotoviti, da je tudi ta pogoj podan, oziroma so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Kot že navedeno, same vsebine dokazov, torej, ali predloženi dokazi dokazujejo utemeljenost zahtevka, sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne presoja. Navedba, da naj bi bili predloženi dokazi v nasprotju z dejstvom posredovanja tožeče stranke pri prodaji nepremičnine tožene stranke zato, ker naj bi bili priloženi le dokazi, ki kažejo na dejstvo, da je potekala komunikacija med tožečo stranko in K. S. pa ne drži. Tožbi namreč ni priložen le dopis tožnice K. S. z dne 29.1.2003, pač pa tudi enak dopis toženi stranki. Predložen tudi ni bil le dopis z dne 28.4.2003 S. K., pač pa tudi enak dopis toženi stranki (A17), enako velja tudi glede telegrama z dne 26.4.2004 (A13).

Glede na navedeno sta bila torej izpolnjena tudi pogoja iz 3. in 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo zoper toženo stranko (glede dela vtoževane terjatve, v presežku je bil zahtevek zavrnjen) utemeljeno izdalo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).