Jedro

Ko je Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP) prenehal veljati, je bilo treba pri izračunavanju višine plač upoštevati tisto stanje, ki je veljalo po Kolektivni pogodbi Banke Slovenije mesec pred začetkom veljavnosti ZNOIP. S 1.1.2002, ko je začel veljati OZ, nehajo teči vse obresti, če so tega dne dosegle ali presegle glavnico.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne v delu, ki se nanaša na zamudne obresti.

Revizija tožene stranke se zavrne.

s k l e n i l o : Revizija tožeče stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na prekinitev postopka.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo razliko plače za čas od junija 1993 do decembra 1995, regres za letni dopust za leto 1994 v znesku 37.009,00 SIT in razliko v trinajsti plači za leto 1993 19.166,00 SIT in za leto 1994 55.804,00 SIT. Zavrnilo je pobotni ugovor za zneske iz vseh treh navedenih naslovov za čas od 1.6.1993 do 31.12.1995. Ugotovilo je, da je Kolektivna pogodba (narodne) Banke Slovenije (v nadaljevanju: KP BS), ki je začela veljati dne 16.5.1991, s poznejšimi aneksi (11.6.1991, 8.6.1993, 1.4.1994 in 16.5.1995) v 119. členu določila tudi valorizacijo plače z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec. Ob določbah navedene kolektivne pogodbe je sodišče pri odločitvi o denarnih zahtevkih za navedeno obdobje upoštevalo tudi: Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93, 17/93, v nadaljevanju: ZNOIP), Dogovor o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 (separat socialnega sporazuma, Uradni list RS, št. 23/94, v nadaljevanju: Dogovor), Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 (Uradni list RS, št. 30/94, v nadaljevanju: Zakon), Dogovor o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu (separat socialnega sporazuma, Uradni list RS, št. 22/95, 66/95, v nadaljevanju: Dogovor 1) in Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu in socialnega sporazuma za leto 1995 ter o najnižji in najvišji dejanski plači (Uradni list RS, št. 29/95, v nadaljevanju: Zakon 1). Po zaslišanju izvedenca finančne stroke je sodišče, upoštevajoč določbe ZNOIP in KP BS, za obdobje od 1.6.1993 do 31.3.1994 ugotovilo, da je navedeni zakon veljal do konca maja 1993 in da je zato po tem obdobju uporabiti določbe KP BS. Po izračunu izvedenca je izhodiščna plača za junij 1993 znašala 57.046,00 SIT, kar pomeni, da je za navedeno obdobje tožena stranka tožnici izplačala prenizko plačo v zneskih, ki so za navedeno obdobje prisojeni. Za obdobje od 1.6.1994 do 31.12.1994 je od 4.6.1994 dalje veljal Dogovor, v zvezi z njim pa tudi Zakon. Ta akta nista omejevala izplačevanja plač, ki so bile določene v KP BS, zato je tožnica upravičena do plače po kolektivni pogodbi. V obdobju od 1.1.1995 do 31.12.1995 sta veljala Dogovor 1 in Zakon 1, ki je urejal njegovo izvajanje. Glede na besedilo navedenih aktov je bila tudi v navedenem obdobju podlaga za izplačevanje plač KP BS in ima zato tožnica pravico do višine plače na njeni podlagi. Sodišče prve stopnje je na enakih osnovah prisodilo tudi regres za letni dopust za leto 1994 in razliko v trinajsti plači za leti 1993 in 1994. Pobotni ugovor je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil tožnici prisojen znesek v višini 1,098.218,00 SIT.

Sodišče druge stopnje (v nadaljevanju: VDSSL) je potem, ko je opravilo glavno obravnavo in dodatno zaslišalo izvedenca finančne stroke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevke iz vseh naslovov znižalo, obresti je prisodilo po konformni stopnji do 1.1.2002. Ugotovilo je, da so bile razlike plač za obdobje od 1.6.1993 do 31.12.1995 previsoko prisojene. Tožeči stranki je zato prisodilo razlike v plači med plačo, ki jo je tožnica v spornem obdobju prejela, in plačo, ki bi jo prejela, upoštevajoč kot izhodiščno plačo za pretekli mesec, ki bi ji morala biti izplačana v mesecu februarju 1993, to je znesek 54.939,00 SIT. Plačo je valoriziralo za rast življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za mesec maj 1993 v višini 2 %, v naslednjih mesecih pa upoštevajoč valorizacijo v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec in upoštevajoč omejitve iz Dogovora, Zakona, Dogovora 1 in Zakona 1. Na podlagi enakih izhodišč je odločilo o regresu za letni dopust in trinajsti plači. Ugotovilo je, da ima tožnica na podlagi novega izračuna izvedenca, ki mu stranki nista ugovarjali, ob upoštevanju, da ZNOIP junija 1993 več ni veljal, pravico do plače po KP BS, to je glede na plačo za mesec februar 1993. Za navedeni mesec je osnova plače znašala 54.939,00 SIT. Za zakonske zamudne obresti je VDSSL ugotovilo, da je za ugotavljanje obresti ob odločbi Ustavnega sodišča (v nadaljevanju: US) št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Uradni list RS, št. 28/2006), upoštevati tudi določbe Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92, 13/93, veljati je začel 28.3.1992, v nadaljevanju: ZOMZO), Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95, 83/2001, 109/2001, ki je začel veljati 5.8.1995, v nadaljevanju: ZPOMZO) in Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/2003, veljati je začel 28.6.2003, v nadaljevanju: ZPOMZO-1). Tožnica ima pravico do izračuna obresti po konformni stopnji do 1.1.2002, ko so zamudne obresti dosegle oziroma presegle glavnico.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji sta revizijo vložili obe stranki.

Tožeča stranka, ki revizijskega razloga izrecno ne navaja, se ne strinja z odločitvijo VDSSL, da se zavrne predlog za prekinitev postopka do rešitve ustavnega spora, revizijo pa vlaga tudi zoper odločitev o obrestih. Postopek bi bilo treba prekiniti zato, ker je v zvezi s 376. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju: OZ, na podlagi 1062. člena je zakon začel veljati 1.1.2002), v povezavi z odločbo US U-I-300/04 z dne 2.3.2006, vloženih več ustavnih pobud. Odločitev VDSSL v zvezi z obrestmi ni pravilna zato, ker je treba upoštevati, da je bila tožba vložena že leta 1996. Za pogodbene in zamudne obresti ne velja enak pravni režim. Člen 376 OZ velja samo za pogodbene obresti. Način obravnavanja obresti, kot ga pojmuje VDSSL, pomeni neenakopravnost strank.

Tožena stranka je revizijo vložila v obsodilnem delu zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno je predlagala, da spremeni obrestni del izreka tako, da izračun po konformni stopnji določi do 4.8.1995, od tega dne pa do 1.1.2002 pa po linearni stopnji. Navajala je, da VDSSL ni obrazložilo, zakaj je odločilo drugače, kot je bilo odločeno v zadevi VIII Ips 177/99. V tej zadevi se je Vrhovno sodišče ukvarjalo s podobnim vprašanjem kot v tem sporu in je soglašalo, da je bil utemeljeno zavrnjen zahtevek za poračun plač. Ni bilo upoštevano, da je 119. člen KP BS določal valorizacijo zadnjega osebnega dohodka čistilke z rastjo življenjskih stroškov v preteklem mesecu. Razumljivo je torej, da je osnova za izračun plače lahko le zadnja izplačana plača. Zaradi prenehanja veljavnosti ZNOIP bi se torej morala kot osnova plače za junij 1993 upoštevati plača za maj 1993, ne pa plača za februar. Če bi se upoštevala izhodiščna plača, kot jo je ugotovilo sodišče (54.939,00 SIT), bi se plača po prenehanju veljavnosti ZNOIP povečala za 50 %, kar bi bilo v nasprotju z nameni zakonodajalca glede omejevanja plač. V zvezi s tem je pomembna odločitev US U-I 54/93, da se je učinkovanje ZNIOP vsebinsko končalo s podpisom novih kolektivnih pogodb in ne samo po sebi. ZNIOP je bil prilagojen sistemu plač po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, po njegovi noveli pa je bilo tudi omejeno izplačevanje plač po posameznih razredih. V zvezi z obrestmi je tožena stranka mnenja, da za celotno obdobje (do 1.1.2002) teh ni mogoče prisoditi po konformni stopnji, ker ni upoštevano pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 17.12.2001, ko je bilo ugotovljeno, da je na podlagi 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR) ni dovoljena uporaba konformne metode. Ta metoda je bila uzakonjena z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list SFRJ, št. 57/89). Z začetkom veljavnosti ZPOMZO je prenehala pravna podlaga za uporabo konformne metode izračunavanja obresti. Veljala je torej določba 279. člena ZOR, ki je takšno metodo prepovedovala.

Reviziji sta bili na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 52/2007, uradno prečiščeno besedilo, št. 73/2007, v nadaljevanju: ZPP) poslani nasprotnima strankama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožeča stranka je odgovorila na revizijo tožeče stranke. Navajala je, da zadeva VIII Ips 177/99 praktično ni pomembna za to zadevo, ker tam ni bilo vprašanje trajanja veljavnosti ZNOIP in ker se je tam tožnica julija 1993 upokojila. Po prenehanju veljavnosti navedenega zakona ni bilo podlage za omejevanje plač in je bilo treba upoštevati kolektivne pogodbe. V sodbi VDSSL je jasno obrazloženo, zakaj se je konformni način obračunavanja obresti uporabljal do 28.6.2003. Revizija tožeče stranke ni dovoljena zoper sklep o prekinitvi postopka, revizija tožene stranke ni utemeljena v celoti, revizija tožeče stranke pa v zvezi z obrestmi.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo (izjemoma sklep) sodišča druge stopnje. Zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma, pod pogoji, ki jih navaja 387. člen ZPP in zaradi razlogov, ki so določeni v 370. členu navedenega zakona. Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Stranki nista uveljavljali revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato v zvezi s tem razlogom revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

K reviziji tožene stranke: Iz navedb in revizijskega predloga izhaja, da tožena stranka ne izpodbija tistega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na pobotni ugovor (točka 4. izreka sodbe sodišča prve stopnje). Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.Utemeljitev revizije ne pove, na kateri pravni podlagi bi bilo treba odločiti, čeprav Vrhovno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

V obrazložitvi sklepa VIII Ips 51/2006 z dne 25. aprila 2006 je to sodišče med drugim ugotovilo: "V času, na katerega se nanašajo zahtevki tožnice (1. junij 1993 do 31. december 1995), ZNOIP ni več veljal. Ta zakon torej ne more biti neposredna pravna podlaga za odločanje v tem sporu, z izjemo določitve izhodiščne plače, ki je pomembna tudi za ta spor. V času po prenehanju veljavnosti navedenega zakona (maj 1993, 21. člen novele ZNOIP) so torej ponovno veljale določbe KP BS. To pomeni, da je morala tožena stranka ponovno izplačevati plače po določbah KP BS, predvsem po 119. členu." Ta člen je določal: "(1) Osnovni osebni dohodek delavca se določi s koeficientom zahtevnosti delovnega mesta, na katerega je delavec razporejen. (2) Koeficient zahtevnosti delovnega mesta pomeni relativno razmerje posameznega delovnega mesta do vrednosti najenostavnejšega delovnega mesta v banki, ki je ovrednoteno s koeficientom 1.00. (3) Vrednost najenostavnejšega dela v banki je osebni dohodek čistilke, ki je javen. (4) Izhodiščna plača in s tem povezane osnovne plače delavcev Banke Slovenije se valorizirajo v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec, v kolikor to ni v nasprotju z dogovorom o politiki plač v Republiki Sloveniji oziroma z veljavnimi predpisi." Četrti odstavek je bil spremenjen z aneksom z dne 16.5.1995 in je začel veljati istega dne. (Prejšnje besedilo tega odstavka je določalo: "Osebni dohodek čistilke se valorizira v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec.") V navedenem sklepu tega sodišča je tudi ugotovljeno: "ZNOIP je, kot je razvidno iz prvega odstavka 21. člena, začel veljati 13. marca 1993. Na podlagi spremenjene druge alineje prvega odstavka 21. člena (10. člen sprememb, Uradni list RS, št. 17/93) je zakon veljal do konca maja 1993. To pomeni, da se je glede na izplačevanje plač pri toženi stranki s 1. junijem 1993 vzpostavilo stanje, ki je veljalo pred začetkom veljavnosti zakona, torej februarja 1993 ..... Osnova za izračun plače za junij 1993 je torej plača, ki je bila določena za februar 1993, upoštevajoč koeficient po prvem odstavku in valorizacijo po četrtem odstavku 119. člena KP BS." V 20. členu ZNOIP so navedene določbe posameznih kolektivnih pogodb, ki se v času njegove veljavnosti niso uporabljale. Med določbami tridesetih kolektivnih pogodb KP BS ni navedena. V dopolnjenem izvedenskem mnenju je izvedenec finančne stroke S.L. ugotovil izhodiščno plačo za februar 1993 v znesku 54.939 SIT in jo nato revaloriziral v skladu s 119. členom KP BS. Nato je še upošteval indeks življenjskih stroškov za maj 1993. Pomembno je, da v zadevi VIII Ips 177/99 temeljno pravno vprašanje ni bila veljavnost ZNOIP in njegov vpliv na uporabo in veljavnost določb KP BS. Ni pa bilo v navedeni zadevi bistveno vprašanje - kot v tem sporu - izhodiščno plačo katerega meseca uporabiti pri izračunu višine tožbenega zahtevka iz naslova premalo izplačane plače. Bistvena ugotovitev v sodbi VIII Ips 177/99 z dne 21. marca 2000 je bila, da so bile po uveljavitvi ZNOIP določbe 119. člena KP BS v nasprotju z njegovimi prisilnimi določbami. To vprašanje pa v tem sporu ni bistveno, ker tožnica zahteva razliko plače, ko ZNOIP ni več veljal in ker je v tej zadevi bistveno vprašanje osnove plače, kar ne velja za zadevo VIII Ips 177/99. Tako ni mogoče reči, da gre za identični zadevi, kar tudi pomeni, da ne gre za različno oziroma drugačno sojenje. Za razlikovanje navedene in te zadeve je pomembno tudi, da se je zahtevek v zadevi VIII Ips 177/99 nanašal na obdobje, ko je ZNOIP veljal, v tej zadevi za obdobje, ko ni več veljal. US je v zadevi U-I-54/93 obravnavalo ustavnost ZNOIP, vendar je postopek ustavilo, ker je zakon prenehal veljati. V odločbi je rečeno, da se veljavnost navedenega zakona izteka za državne organe in negospodarske dejavnosti z iztekom meseca maja 1993, za določene pravne osebe na gospodarskem področju pa z iztekom junija 1993. US je tudi ugotovilo, da sta bili sklenjeni kolektivni pogodbi za področje gospodarstva in negospodarstva, s katerima je tudi vsebinsko prekinjeno učinkovanje zakona. V odločbi US torej ni zaključkov, ki jih navaja revizija tožene stranke.

Tudi navedbe revizije v zvezi z načinom izračunavanja obresti niso sprejemljive. Izračunavanje obresti po tako imenovani konformni stopnji je bilo urejeno v prvem odstavku 3. člena ZPOMZO. Ta je določal: "Temeljna obrestna mera je letna obrestna mera za denarne obveznosti v domačem denarju, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti (revalorizacija)". Ta zakon je prenehal veljati na podlagi prvega odstavka 3. člena ZPOMZO-1, ki je določil, da z začetkom njegove veljavnosti prenehajo veljati določbe ZPOMZO. ZPOMZO-1 je začel veljati 28.6.2003. Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravilno odločili, da ima tožnica pravico do obresti po tako imenovani konformni stopnji do 1.1.2002, ko so obresti dosegle oziroma presegle glavnico. (Enaka je odločitev tega sodišča v zadevi II Ips 370/2005, kjer je bilo ugotovljeno, da je glede na določbe drugega odstavka 3. člena ZPOMZO utemeljena tudi uporaba konformne metode izračunavanja obresti.) Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

K reviziji tožeče stranke: V sklepu VIII Ips 174/2007 z dne 11.9.2007 je to sodišče v zvezi z obrestmi sprejelo stališče, ki ga je mogoče uporabiti tudi v zvezi z navedbami in zahtevkom tožeče stranke za obresti. V utemeljitvi navedenega sklepa je med drugim ugotovljeno: "Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ta razveljavitev je posledica ugotovitve, da zakonodajalec za različno ureditev teka zamudnih obresti glede na čas nastanka obligacijskega razmerja po ureditvi OZ ni imel razumnega razloga in je bila predhodna določba 1060. člena OZ v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče je tudi navedlo, da bodo morala sodišča pri odločanju o teku zamudnih obresti po 1.1.2002 upoštevati veljavno zakonodajo, ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ. Ker je OZ začel veljati 1.1.2002, je že od tega datuma naprej potrebno tudi pri priznanju zamudnih obresti upoštevati določbe OZ. Med temi je 376. člen OZ, za katerega je Ustavno sodišču v kasnejši odločbi, opr. št. U-I-267/2006-41 z dne 15.3.2007, ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. Po tej določbi, ki je veljala v času odločanja sodišča druge stopnje, obresti (torej tudi zakonske zamudne obresti) prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Če je do tega prišlo že 1.1.2002 (od obveznosti zapadlih pred tem datumom), obresti pa prenehajo teči s tem dnem, saj je OZ začel veljati tega dne in ga je od tega dne potrebno upoštevati." Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so dne 1.1.2002 obresti dosegle oziroma presegle glavnico, kar pomeni, da zahtevek tožeče stranke (oziroma njene navedbe v reviziji) zaradi zgoraj obrazloženih razlogov ne more biti utemeljen.

Po prvem odstavku 384. člena ZPP je revizija dovoljena tudi zoper sklepe, vendar le zoper tiste sklepe, s katerim je postopek pravnomočno končan. Prekinitev postopka je v ZPP urejena v 205. do 208. členu. Iz navedenih določb, predvsem iz 208. člena, jasno izhaja, da se prekinjeni postopek nadaljuje, kar pomeni, da postopek niti s prekinitvijo niti z nadaljevanjem ni pravnomočno končan. Revizijo v zvezi s tem delom je bilo zato treba zavreči na podlagi prvega odstavka 384. v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZPP.

Odgovor na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato je sodišče o revizijskih stroških tožeče stranke odločilo kot v tem sklepu na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.