Jedro

Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak - mesar opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu, toženka pa mu je v zvezi s temi nalogami odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le 50 % dodatek za pripravljenost. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila, toženka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženki in ne na tožniku.

Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike v plači med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko, za pripravljenost v času terenskih vaj in usposabljanj pa je ugotovilo, da so podane izjeme od uporabe Direktive, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na pravno argumentacijo iz zadeve VIII Ips 196/2018, kjer se je prav tako obravnavalo plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanja pri plači za čas straže in varovanja državne meje v zneskih, ki so razvidni iz izreka (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za čas terenskih vaj in usposabljanj (II. točka izreka) in odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 60,68 % stroškov postopka, tožnik pa toženki 39,32 % (III. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik. Meni, da je odločitev vsaj preuranjena, ker bi sodišče prve stopnje skladno z odločbo VIII Ips 15/2024 moralo presojati naravo posameznih vaj in usposabljanj. Tožnikov primer je primerljiv z zadevo VIII Ips 16/2024, kjer je bilo potrebno presojati, ali je v vseh primerih šlo za operativno urjenje, pri čemer ni mogoče enačiti vseh oblik urjenja in podpore. Presojati bi se moralo tudi, ali bi uvedba rotacije ali načrtovanje delovnega časa glede logistične podpore škodovala dobri izvedbi dejavnosti. Sodišče je zaključilo, da gre za izjemo po prvi alineji izreka sodbe SEU C-742/19. Ko je bil tožnik na vajah logistična zagotovitev, je zagotavljal tri obroke na dan. Gre za enako delo, kot ga izvaja tudi civilna oseba. Glede možnosti zamenjave se ni mogel predeliti, je pa izjavil, da ne ve, ali bi bila zamenjava mogoča glede na oddaljenost bivališča, priča A. A. pa je izjavila, da na vajah ni bil nikoli vadbenec in bi bilo vaje mogoče izvesti brez logistične podpore, če bi jedli v vojašnici. Toženka je glede vseh vaj in usposabljanj splošno trdila, da so izključene iz področja uporabe Direktive, tožnik pa, da ne gre za izjemo. Posledično nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Ker dokazni postopek ni bil izveden glede narave posameznih vaj in usposabljanj, predlaga razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi ponavlja svoje navedbe, ki jih je že podala tekom postopka na prvi stopnji in na katere je že prejela odgovor. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj je dokazala, da sta dejavnosti straže in varovanja državne meje izvzeti iz področja uporabe Direktive. Kaj je delal tožnik, ni pomembno, poleg tega bi tožnik moral dokazati, da posamezne aktivnosti niso izključene. Meni, da je sodba neobrazložena tako glede meje kot straže, ker se sodišče ni opredelilo do vseh navedb. Glede meje sodišče ni presojalo, da je suverena pravica vsake države, da operacijo opredeli za bojno, ni se opredelilo do cilja operacije Odboj, bistva odrejene pripravljenosti zaradi hitre odzivnosti. Napačno zaključi, da je šlo le za varovanje policijskega postopka, saj je SV opravljala več aktivnosti, pri čemer je prezrlo tudi izjavo B. B. s tem v zvezi. Definicija vojaške operacije, ki jo sicer poda pri straži, je napačna. Ni upoštevalo, da tožnik ni prerekal navedb toženke, kaj je vojaška operacija v pravem pomenu besede, zato bi sodišče moralo upoštevati definicijo toženke (kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 214. členom ZPP), katero sta potrdila tudi B. B. in C. C. Ne drži, da je bila SV le v podporni vlogi. Protispisna je ugotovitev, da ni navedla razlike med stražo in varovanjem državne meje. Sodišče ne sme presojati, koliko delovnih mest naj ima toženka sistemiziranih, katero enoto naj pošlje na izvajanje straže. Ni se opredelilo do potrebe po naraščanju sil in kako je to vplivalo na organizacijo dela, prezrlo je, da je varovanje meje bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti. Ni obrazložilo, zakaj je menilo, da pri varovanju državne meje ni šlo za izredni dogodek. Koliko časa izredno stanje traja, ni pomembno. Pri straži je napačno ugotovilo, da je bil sistem rotacije primeren. Ni upoštevalo, da je sistem varovanja s pripravljenostjo bolj učinkovit, interesov državne varnosti, potrebe po naraščanju sil in da gre za nalogo sui generis. Sodba je zato v tem delu neobrazložena. Tudi ni pojasnilo, kako je zaključilo, da ima toženka dovolj pripadnikov iz bližnjih enot, da bi jih lahko napotila na stražo na D. Zmotna je tudi odločitev, da toženka ni dokazala izjeme zaradi spremembe pri načinu varovanja v času epidemije, saj je svoje navedbe podprla z izjavo E. E. Nasprotuje tudi sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Predlaga spremembo sodbe in priglaša stroške pritožbe.

4.Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev ter priglasili stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja toženka, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo in ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak - mesar opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu, toženka pa mu je v zvezi s temi nalogami odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le 50 % dodatek za pripravljenost. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila, toženka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženki in ne na tožniku.

8.Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike v plači med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko, za pripravljenost v času terenskih vaj in usposabljanj pa je ugotovilo, da so podane izjeme od uporabe Direktive, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na pravno argumentacijo iz zadeve VIII Ips 196/2018, kjer se je prav tako obravnavalo plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe.

9.Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati naravo posamezne vojaške vaje in usposabljanja, saj ni podal navedb v zvezi s posamezno vajo oziroma usposabljanjem. Toženka je trdila in dokazala, da so vse vaje in usposabljanja, na katerih je tožnik sodeloval, imele naravo operativnega urjenja, tožnik pa je temu le na splošno oporekal.

10.Tožnik je trdil, da je bil na vseh vajah in usposabljanjih le podpora, vendar zaslišan tega ni potrdil. Povedal je, da je bil na nekaterih tudi udeleženec (na katerih vajah in usposabljanjih je bil le podpora, na katerih pa tudi udeleženec, ni navedel ne na prvi stopnji ne v pritožbi). Sodišče prve stopnje je to upoštevalo in ugotovilo, da je bila tožnikova vloga na vajah in usposabljanjih različna. Nadalje je na podlagi pisnih izjav B. B. in F. F., Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja ugotovilo, da so se na vajah in usposabljanjih, za katera tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, da je torej šlo za operativna urjenja. Posledično je pravilno štelo, da je pri vajah in usposabljanjih, kjer je bil tožnik tudi vadbenec, podana izjema od uporabe Direktive po 1. alineji izreka sodbe C-742/19, ker je šlo za operativno urjenje tožnika. Kadar pa je bil tožnik na vajah in usposabljanjih le v vlogi podpore, pa je ugotovilo, da je podana izjema iz 4. alineje, saj bi bila izvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja enote, ki se je urila. Ugotovilo je, da je bila prisotnost logistične podpore nujna za uspešno izvedbo vaj, ker je zagotavljala osnovne bivanjske pogoje v terenskih razmerah. Logistična podpora je morala biti v stalni pripravljenosti, da je delovala usklajeno z enoto, ki se je usposabljala, neustrezno zagotavljanje logistične podpore pa bi lahko imelo negativni vpliv na dosego ciljev enote, ki se usposablja. Izvedba vaj tako ne bi bila možna, če bi pripadniki rotirali. Glede na navedeno tožnikove pritožbene navedbe, da je bilo njegovo delo kuharja primerljivo z delom civilne osebe, kot tudi glede možnosti rotacij po 2. alineji izreka sodbe C-742/19 niso bistvene.

11.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bile pri straži rotacije primerne. Izjema od uporabe Direktive zaradi neprimernosti rotacij (2. alineje izreka sodbe C-742/19) je podana le v primeru, če gre za posebno dejavnost, pri kateri je potreben posebej usposobljen kader oziroma gre za tako občutljivo nalogo, da rotacije niso primerne. Tega toženka ni zatrjevala. Sklicevala se je na težjo dostopnost objekta, primopredajo, večjo učinkovitost varovanja preko pripravljenosti, kar pa ne dokazuje neprimernosti rotacije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je straža predstavljala običajno službo toženke v mirnem času, zato je bilo za presojo primernosti rotacij nepotrebno ocenjevati potrebo po naraščanju sil, število pripadnikov bližnjih enot, kateri sistem je bolj učinkovit, interese toženke pri organizaciji varovanja ipd. Tudi razglašena epidemija v delu vtoževanega obdobja ter s tem povezane kadrovske težave, ne spremeni narave dejavnosti varovanja, niti ne povzroči, da bi straža zaradi tega postala posebno občutljiva. Toženka se zato v pritožbi neutemeljeno (pavšalno) sklicuje na stališče E. E. s tem v zvezi.

12.Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka v zvezi z varovanjem državne meje ni izkazala nobene od izjem, kot izhajajo iz sodbe SEU C-7421/19. Takšno je tudi sicer stališče sodne prakse v istovrstnih sporih (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).

13.Kdaj gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, je pravno vprašanje, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na definicijo, ki jo je podala, in na izjave prič C. C. in B. B. Ker gre za pravno vprašanje, je tudi nepomembno, da tožnik ni prerekal definicije toženke, ampak je nasprotoval le opredelitvi varovanja državne meje kot vojaške operacije v pravem pomenu besede. Posledično ni podana očitana kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 214. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

14.Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, pri kateri zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšnje tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente, ti elementi pa pri varovanju državne meje niso izpolnjeni. S tako presojo se ni poseglo v suvereno pravico države, da določeno nalogo opredeli za vojaško. Te presoje ne spremeni dejstvo, da je morala toženka dejavnost načrtovati in koordinirati, da je dosegla svoj strateški in operativni cilj ali cilj operacije Odboj. V pritožbi pavšalno še navaja, da se sodišče ni opredelilo do samostojnih nalog, ki jih je toženka imela s tem v zvezi in so navedene v izjavi B. B., vendar se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti, saj toženka ne navede, katere naloge naj bi to bile. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izvajal nalog varovanja meje, ampak je zagotavljal prehrano za vojake, zato je navedeno nepomembno.

15.Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da migracije, pri obvladovanju katerih je SV sodelovala s policijo od leta 2015, ne predstavljajo izrednega dogodka. Sodišče prve stopnje ni izhajalo le iz trajanja migracij, ampak iz opredelitve izredne situacije, kot izhaja iz 3. alineje izreka sodbe SEU C-742/19, toženka pa ni dokazala, da bi bile migracije takšen izreden dogodek. Varovanje državne meje je potekalo po ustaljenem postopku, delovni čas je bil načrtovan. Prav tako je pravilna ugotovitev, da je bil sistem rotacij pri tej dejavnosti primeren, saj so se v začetnem obdobju tudi izvajale, pri čemer sodišče prve stopnje ni presojalo, koliko delovnih mest mora imeti toženka sistemiziranih, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Kateri sistem je bolj učinkovit, pripravljenost ali rotacije, pa za presojo obstoja primernosti rotacij, ni relevantno.

16.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožb, s katerima nista uspeli, prav tako pa sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v tem istovrstnem sporu ne šteje za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).