Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo dohodka tožnice, ki ga pridobiva z delom preko študentskega servisa. Tožnica je delo opravljala zgolj občasno in pridobivala minimalen dohodek (200,00 EUR letno), pri čemer ta dohodek ni bil stalen in ne trajno zagotovljen. Namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola, je v tem, da se mu omogoči šolanje - da se lahko posveti šolanju in ga uspešno konča. Zato ni moč od njega zahtevati, da bi ob rednem šolanju še delal in se s tem sam preživljal ter posledično zmanjševal preživninsko obveznost staršev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo plačevanje preživnine tožnici za čas od 29. 3. 2013 dalje v višini 50,00 EUR (prva toženka) in 65,00 EUR (drugi toženec). Višji tožbeni zahtevek - tožnica je zahtevala preživnino v višini 500,00 EUR mesečno od vsakega toženca - je zavrnilo. Odločilo je, da pravdne stranke same nosijo stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta oba toženca. Prva toženka vlaga pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožnici v plačilo vse pravdne stroške. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo tožničinih dohodkov, ki jih pridobiva iz naslova opravljanja priložnostnih del. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da štipendija ni dohodek, ki bi bil namenjen pokrivanju tožničinih osnovnih življenjskih potrebščin. Izpostavlja svojo brezposelnost, ki je sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, pa tudi ne dejstva, da ima težje bolno hčerko. Poudarja, da tožnica mesečno prejme 489,40 EUR dohodkov, kar zadošča za pokritje vseh njenih potreb, saj je bilo ugotovljeno, da mesečne potrebe tožnice znašajo približno 400,00 EUR. Oporeka višini ugotovljenih potreb tožnice, pri tem pa izpostavlja stroške v zvezi s prehrano, oblačili in obutvijo ter kozmetiko, stroške nabave očal, mobitela, pa tudi stroške šolanja. Meni, da potrebe tožnice znašajo največ v višini oskrbnine, ki jo prejema v okviru rejništva. Navaja, da so se s 1. 1. 2014 njene premoženjske razmere še dodatno spremenile, ker je ostala brez otroškega dodatka, saj avstrijski organi o vlogi še niso odločili.

3. Drugi toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče preživnino zniža na 30,00 EUR mesečno; podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo bistveno previsoke stroške preživljanja; prisojene preživnine nikakor ni zmožen plačevati. Izpostavlja stroške v zvezi z darili za rojstne dneve, stroške mobitela in interneta. Opozarja na zmotnost zaključka, da naj bi bila štipendija tožnice strogo namenska in naj bi služila pokrivanju stroškov v zvezi s šolanjem, družabnimi stiki, šolskimi izleti, tekmovanji ter izmenjavami. V zvezi z nepremičninami, na katerih naj bi imel konkretne možnosti za obdelavo zemljišč in za zagotavljanje hrane, poudarja, da so last matere. Meni, da bi morala biti tožnica bolj skromna in da ni namen preživnine zadovoljiti vseh želja otroka. Glede preživljanja partnerkinih mladoletnih otrok navaja, da njihov oče preživnine ne plačuje. V zvezi z zaposlitvijo partnerke pa opozarja na težko zaposlitveno situacijo.

4. Pritožbi sta bili vročeni tožnici, ki nanju odgovora ni podala.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago svoje odločbe in je določbe 123., 129. in 129. a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) pravilno uporabilo. Preživnina mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, določi pa se glede na upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče na eni strani ocenilo povprečne mesečne stroške za preživljanje tožnice, na drugi strani pa premoženjsko stanje in dohodke ter druge pridobitne zmožnosti tožencev, je utemeljeno zaključilo, da je prva toženka dolžna k preživljanju mladoletne hčerke prispevati 50,00 EUR, drugi toženec pa 65,00 EUR mesečno. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, izobraževanja, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Oceno o teh potrebah je sodišče prve stopnje podalo na podlagi konkretno predstavljenih stroškov. Prva toženka v pritožbi zmotno meni, da mesečne potrebe tožnice znašajo 400,00 EUR. Na 400,00 EUR je prvostopenjsko sodišče ocenilo le tožničine potrebe v zvezi z bivanjem, obleko, obutvijo, prehrano in kozmetiko. V ta sklop pa ni štelo stroškov, ki jih ima tožnica z nakupom šolskih potrebščin, prevozi, menjavo očal, darili, mobitelom, razvedrilom (družabni stiki), šolskimi izleti, tekmovanji in izmenjavami oziroma ekskurzijami. Te stroške mora tožnica pokrivati s štipendijo in ne drži pritožbeni očitek tožencev, da prvostopenjsko sodišče štipendije ni štelo kot dohodka tožnice. Poslužilo se je le nekoliko drugačnega metodološkega načina upoštevanja tega dohodka, saj vseh potreb tožnice ni ocenilo kot celote, marveč je posebej prikazalo njene osnovne potrebe (stroški bivanja, obleke, obutve, prehrane in kozmetike), na drugi strani pa je opredelilo stroške, ki jih mora tožnica pokrivati s štipendijo.

8. Potrebe tožnice je prvostopenjsko sodišče ocenilo realno, podlago je našlo v trditvah tožnice, pa tudi v njenem zaslišanju in zaslišanju rejnice A.P. ter ob upoštevanju splošno znanih dejstev. Stroški prehrane so ocenjeni primerno tožničini starosti - sodišče jih je ugotovilo v višini 135,00 EUR, medtem ko je tožnica v trditveni podlagi navajala znesek 150,00 EUR mesečno. Podlago za ocenjeno vrednost je sodišče našlo v zaslišanju rejnice A.P., ki je navajala, da za prehrano porabita približno 250,00 do 300,00 EUR mesečno. Upoštevane so bile bivanjske razmere tožnice, ki onemogočajo lastno pridelavo hrane. Glede na navedeno tudi ne more imeti merodajnega vpliva okoliščina v zvezi z oprostitvijo plačila šolske malice.

9. Neupravičeni so pritožbeni očitki, ki jih prva toženka naslavlja glede ocenjenih potreb tožnice v zvezi z oblačili, obutvijo, kozmetiko, očali, mobitelom in šolanjem, drugi toženec pa v zvezi z darili za rojstne dneve in internetom. Ocena prej navedenih potreb tožnice ne odstopa od povprečja in je povsem primerna tožničini starosti ter dejstvu, da obiskuje evropski oddelek Gimnazije X, ki je usmerjen v razne ekskurzije, tekmovanja ter izmenjave. Prav za pokrivanje teh potreb, pa tudi za t.i. nadstandarne potrebe (darila, mobitel, razni prevozi in očala) služi štipendija v višini 190,00 EUR.

10. Neutemeljena sta pritožbena očitka tožencev, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati tožničin dohodek, ki ga pridobiva z delom preko študentskega servisa. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ni podlage za upoštevanje tega dohodka. Tožnica je delo opravljala zgolj občasno in pridobivala minimalen dohodek (200,00 EUR letno), pri čemer ta dohodek ni bil stalen in ne trajno zagotovljen. Namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola, je v tem, da se mu omogoči šolanje - da se lahko posveti šolanju in ga uspešno konča. Zato ni moč od njega zahtevati, da bi ob rednem šolanju še delal in se s tem sam preživljal ter posledično zmanjševal preživninsko obveznost staršev. Ker gre za minimalen dohodek, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ga ni moč upoštevati kot obliko zmanjšanja preživninske obveznosti, saj bi s tem v celoti razvrednotili tožničino delo, da si zagotovi dodatna sredstva za pokritje standardnih ali nadstandardnih potreb.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki jih toženca izpostavljata v zvezi z oceno njunih materialnih in pridobitnih zmožnosti, drugi toženec pa tudi glede porazdelitve preživninske obveznosti. Drugi toženec ima višje dohodke od prve toženke, zato mora k preživljanju tožnice prispevati tudi večji delež. Njegovo zatrjevanje glede preživljanja otrok partnerke, za katere njihov oče ne plačuje preživnine, ne more imeti želene teže. Njegova primarna preživninska obveznost je usmerjena najprej k njegovim otrokom. Toženca si morata prizadevati izkoristiti vse možnosti, da bi pridobila sredstva za preživljanje mladoletnih otrok. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje v zvezi z prizadevanji prve toženke za zaposlitev. Določena preživnina v višini 50,00 EUR je tako nizka, da bi tožnica, četudi bi opravljala najslabše plačano delo, pridobila dohodek v zadostni višini za prispevek k preživljanju tožnice, na kar jo je opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče. 12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih toženca uveljavljata v pritožbah, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženca s pritožbama nista uspela, zato sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR