Jedro

Odškodnina za negmotno škodo zaradi izpostavljenosti azbestu.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da mora tožena stranka tožeči plačati 12.518,78 EUR (kar je pred 1.1.2007 predstavljalo 3.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri od 22.7.2003 dalje, in ji povrniti pravdne stroške v znesku 16,61 EUR (kar je pred 1.1.2007 predstavljalo 3.981,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Višji zahtevek se zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrne in v preostalem izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 176,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v N. obsodilo tožečo stranko na plačilo 3.500.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu za toženo stranko. Tožnik je zbolel za plaki parientalne plevre. Za sedanje in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju mu je sodišče prisodilo 800.000,00 SIT, za strah 1.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.200.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, zato je dosojena odškodnina prenizka. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin primera, posebej pa, da je tožeča stranka zbolela za neozdravljivo poklicno boleznijo, ki s časom samo napreduje, obstaja tudi velika možnost za razvoj malignih obolenj. Izvedenka je v mnenju zapisala, da bolniki iz A. brez izjeme opisujejo zbadanje med lopaticami, potenje, kašelj, utrujenost in fizično opešanje, težave z dihanjem, čeprav nikjer v literaturi ti simptomi niso opisani, za večino njih tudi ni logične patofiziološke razlage. Ker je večina teh težav subjektivnih, jih ni mogoče niti potrditi niti zavrniti. Ravno zaradi ugotovitev izvedenke o psihosomatski pogojenosti težav je tožeča stranka zahtevala izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi lahko podal mnenje o vzročni zvezi med težavami, ki jih opisuje tožnik in ugotovljenim azbestnim obolenjem. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je ostalo dokazno stanje nepopolno ugotovljeno. Ob upoštevanju vseh subjektivnih okoliščin danega primera je sodišče določilo tudi prenizko odškodnino, predvsem za strah, saj strah tožnika hromi in omejuje njegove življenjske aktivnosti, povzroča zaskrbljenost, nespečnost, stalni nemir in izogibanje zaprtim prostorom in bežanje v naravo in samoto, v bodoče pa je pričakovati tudi poslabšanje. Dosojeno odškodnino je treba povišati tudi iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so pri tožeči stranki okrnjene, tako zaradi že razvite respiratorne insuficience restriktivnega tipa kot tudi zaradi destruktivnega in destimulativnega vpliva strahu in zaznavanja bolečin in drugih težav na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar je vse močno povezano in odvisno od posameznikove osebnostne strukturiranosti. Poleg že v tožbi navedenih posledic je treba upoštevati, da bo zaradi napredovanja bolezni tožeča stranka potrebovala stalno skrb, tujo pomoč in nego, saj sama ne bo mogla skrbeti zase. Zvišati je treba odškodnino tudi iz naslova telesnih bolečin, saj jih tožnik čuti že ob mirovanju, z napredovanjem bolezni pa se bodo bolečine stopnjevale, pojavila se bo tudi ti. plevralna bolečina, stopnjevale se bodo tudi ostale težave. Tožeča stranka posledično izpodbija tudi sklep o povračilu pravdnih stroškov, o katerih naj pritožbeno sodišče odloči glede na uspeh v postopku. Upoštevati bi moralo tudi temelj zahtevka, saj je tožeča stranka dokazala, da gre za nevarno dejavnost, za katero tožena stranka odgovarja v celoti.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj meni, da že iz izpovedi tožnika izhaja, da so bile te zmanjšane že prej in da torej zmanjšanje ni v zvezi z azbestno boleznijo. Iz izvedenskega mnenja je razbrati, da ne gre za zelo razširjene ali kalcinirane plake. Tožena stranka je tudi izrecno opozorila na pomanjkljivost izvedenskega mnenja z vprašanjem, ali je spremembe v področju srednjega režnja lahko povzročijo odstopanja v respiratorni insuficienci in zatrjevane subjektivne težave z dihanjem tožnika, na svojo pripombo pa ni dobila odgovora. V tožnikovem življenju ni najti nobene omejitve, ki bi jo bilo moč pripisati azbestnemu obolenju, zato mu odškodnina iz tega naslova ne pripada.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena. Sodišče bo v nadaljevanju obe pritožbi obravnavalo skupaj, po posameznih postavkah odškodnine.

Dejansko stanje je prvostopno sodišče ugotovilo popolno in pravilno. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedensko mnenje, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča strokovno, popolno in ni s seboj v nasprotju. Tožeča stranka je izvedenca psihiatra predlagala zato, ker izvedenka D.-F. navaja, da nobene od subjektivnih težav, ki jih zatrjuje tožnik, ni mogoče dokazati. Izvedenka je pojasnila (na njeno pojasnilo se sodišče sklicuje), zakaj po njenem mnenju izvedenec psihiatrične stroke ni potreben. Tožnik namreč v zvezi s tovrstnimi težavami (znojenje, kašelj, zbadanje v lopaticah in podobno), doslej še nikoli ni iskal pomoči, pulmolog je celo leta 2000 zapisal v izvid "brez terapije in brez simptomov", zato bi psihiater lahko podal le oceno o vplivu strahu, brez objektivne podlage v zdravstveni dokumentaciji. Iz razlogov sodbe poleg tega izhaja, da je sodišče upoštevalo vse psihične težave, ki jih ima tožnik, vendar predvsem pri odmeri odškodnine za strah. Iz navedb tožnika ne izhaja, da bi šlo pri njem za kakšne posebne težave, ki bi bistveno odstopale od težav drugih bolnikov z isto boleznijo. Zato je odločitev sodišča, da ne imenuje izvedenca psihiatra, pravilna. Pravilna je tudi dejanska ugotovitev, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane. Iz izvedenskega mnenja, ki ga prvostopno sodišče povzema v razlogih sodbe, izhaja, da so tožnikove življenjske sposobnosti lažje zmanjšane, težko diha pri naporih ter hoji navkreber in po stopnicah. Tožnik nima razširjenih in kalciniranih plevralnih plak, zato nekaterih težav ni mogoče pripisati bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Prvostopno sodišče je tudi obsežno pojasnilo toženi stranki, zakaj ni dopolnjevalo izvedenskega mnenja v smeri vzročne zveze med ugotovljeno restrikcijsko ventilacijsko insuficienco in morebitnimi drugimi vnetji, na to obrazložitev se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in jo povzema kot pravilno. Dodati je še, da tožena stranka na naroku, na katerem se je izvedel dokaz z branjem izvedenskega mnenja, s svojo pripombo ni več vztrajala. Na podlagi povedanega je mogoče ugotoviti, da je bilo dejansko stanje glede obsega sedanjih in bodočih bolečin in glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugotovljeno popolno in pravilno, zato sta tako pritožba tožeče kot pritožba tožene s tem v zvezi neutemeljeni.

Pravna podlaga zahtevku je v času nastanka zatrjevane škode veljavni 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tem postopku uporabljata na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika. Na podlagi obeh citiranih členov lahko sodišče za posamezne oblike nepremoženjske škode prisodi pravično odškodnino, če stopnja bolečin in strahu, predvsem pa njihovo trajanje, to opravičujejo. Odškodnina ne sme biti v nasprotju z njeno naravo in družbenim namenom, pri odločanju mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine. Odškodnino lahko sodišče prisodi tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem toku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Povedano pomeni, da je treba na eni strani upoštevati specifični položaj konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije) po drugi pa razpon odškodnin v podobnih sodnih primerih (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine). Vse našteto je prvostopno sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter pri odmeri odškodnine za strah v polni meri upoštevalo in obrazložilo, tudi okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, to je, da gre za neozdravljivo bolezen, ki običajno napreduje. Pri tem je glede prognoze pravilno upoštevalo samo tiste tožnikove težave, za katere iz izvedenskega mnenja izhaja, da bodo gotovo nastale. Če bi tožnik zbolel za katero od drugih azbestnih bolezni ali če bi se njegovo zdravstveno stanje poslabšalo tako, da bo pri življenjskih opravilih potreboval pomoč drugih, bo lahko uveljavljal odškodnino za novo nastalo škodo. Materialno pravo je bilo zato glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za strah uporabljeno pravilno, prisojena odškodnina ustreza tako specifičnim okoliščinam pri tožniku kot odškodninam, ki se prisojajo v podobnih primerih. Utemeljeno pa pritožba tožene stranke opozarja, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojena previsoko. Tožnik, kot rečeno, ima določene težave, ki vplivajo na njegovo kvaliteto življenja in zaradi katerih trpi, vendar v tem ne odstopa bistveno od podobnih primerov v sodni praksi. Ob upoštevanju zlasti načela objektivne pogojenosti odškodnin, bi ob pravilni uporabi materialnega prava pravična odškodnina znašala 700.000,00 SIT. Opisani razlogi so narekovali spremembo izpodbijane sodbe (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) z delno ugoditvijo pritožbi in znižanjem odškodnine na 3,000.000 SIT, oziroma v zvezi z Zakonom o uvedbi eura na 12.518.78 EUR. V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo v celoti (353. člen ZPP). Tudi preizkus po uradni dolžnosti namreč ni pokazal nobene od kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

Zaradi delne spremembe odločbe o glavni stvari, je moralo pritožbeno sodišče delno spremeniti tudi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje. Najprej je ugotoviti, da pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju uspeha v pravdi upoštevati tudi temelj. Temelj namreč za toženo stranko nikoli ni bil sporen (že v odgovoru na tožbo je ugovarjala zahtevku samo po višini). Prvostopno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo na 709.578,00 SIT, stroške tožene pa na 437.735,00 SIT (na samo odmero stroškov stranki v pritožbah nista imeli pripomb). Tožeča stranka je v pravdi uspela 38,5 %, tožena pa 61,5 %. Povedano pomeni, da mora tožena stranka tožeči povrniti 273.187,53 SIT, tožeča pa toženi 269.207,00 SIT. Po opravljenem pobotu in v zvezi z zakonom o uvedbi eura je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v višini 16,61 EUR (prej 3.981,00 SIT).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa v 42 %. Stroški tožene stranke znašajo 420,88 EUR (sodna taksa, sestava pritožbe, materialni stroški, DDV na odvetniške storitve) in jih je glede na uspeh v pritožbenem postopku tožeča stranka dolžna povrniti v višini 176,77 EUR.