Jedro

Ker v letu 2000 na obravnavanem obračunskem območju javni vodovod še ni bil zgrajen (to dejstvo med strankama tudi ni sporno), je bila odmera komunalnega prispevka tožnici po odločbi z dne 8. 5. 2000 v delu, ki se je nanašal na vodovod, nezakonita, kar pa še ne pomeni, da toženka tega ni dolžna upoštevati pri sedanji odmeri komunalnega prispevka za javno vodovodno omrežje. Ker je tožnica komunalni prispevek (tudi) za vodovod nedvomno plačala, to posledično pomeni, da je tožnica s tem svoja sredstva (v višini, izhajajoč pri tem iz odločbe z dne 8. 5. 2000) že namenila gradnji iste infrastrukture, za katero ji je sedaj odmerjen komunalni prispevek z izpodbijano odločbo. Povedano drugače: sredstva, plačana po odločbi z dne 8. 5. 2000, so dejansko vlaganja v isto komunalno opremo, plačana s strani tožnice, in jih je zato treba pri tej odmeri upoštevati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Mirna, Občinske uprave, št. 354-0053/2016-1 z dne 6. 12. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnici za priključitev objekta s hišno številko ... na javni vodovodni sistem na zemljišču s parc. št. 2555/6, k.o. ..., odmeri komunalni prispevek v znesku 4.104,49 EUR (1. točka izreka), določil način in rok plačila (2. točka izreka), odločil, da če tožnica kot zavezanka ni lastnica nepremičnine iz 1. točke izreka te odločbe, je dolžna v roku 15 dni od dneva vročitve te odločbe sporočiti toženki podatke o lastniku predmetne nepremičnine (3. točka izreka), in da posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka). Odločitev je organ sprejel na podlagi 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje opremljanja Vodovod Zabrdje - Praprotnica (v nadaljevanju Odlok). Ugotovljeno je bilo, da je toženka na območju zgradila javno vodovodno omrežje, s čimer se bo na zemljišču s parc. št. 2555/6, k.o. ..., izboljšala opremljenost s komunalno opremo in s tem zagotovila možnost priključitve objektov na javnem vodovodnem omrežju. Organ je komunalni prispevek izračunal glede na podatke iz uradne evidence GURS, upravnih dovoljenj in ob upoštevanju 9. člena Odloka odločil, kot navedeno.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in potrdil odločitev prvostopnega organa. V zvezi s pritožbenimi navedbami je dodal, da je z gradnjo javnega vodovodnega sistema prišlo do izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, zato tožnica nima prav, da ne gre za novo priključitev na komunalno omrežje. Na območjih javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba, pa je priključitev na javno vodovodno omrežje obvezna (Uredba o oskrbi s pitno vodo, Odlok o izvajanju javne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo v Občini Mirna). Navedbe o kvalitete vode iz zasebnega vodovoda so brezpredmetne. Komunalni prispevek za novo zgrajeno vodovodno omrežje pa tožnici še bi bil odmerjen.

3. Tožnica je v tožbi navedla, da je Odlok neskladen z ZPNačrt in Uredbo o vsebini programa opremljenosti stavbnih zemljišč. Program opremljanja stavbnih zemljišč je bil namreč očitno sprejet brez ustrezne pravne podlage, saj v uvodnem delu odloka ni navedeno, da bi temeljil bodisi na OPN ali na OPPN. Poleg tega odločba nima razlogov o odločilnih dejstev, ker ne vsebuje podatka o tem, ali je bil OPN ali OPPN sprejet in kdaj, če je bil. To je pomembno tudi glede na enajsti odstavek 74. člena ZPNačrt. Gre torej za vprašanje uporabe predpisa pri odmeri. Tožnica je že k pritožbi priložila gradbeno dovoljenje z dne 5. 6. 2000, iz katerega izhaja, da je bil tožnici komunalni prispevek odmerjen in da ga je tožnica plačala. Glede na peti odstavek 79. člena ZPNačrt ji torej komunalni prispevek ne bi smel biti še enkrat odmerjen. Ker je toženka tožnici znova naložila plačilo komunalnega prispevka na podlagi odloka iz leta 2015, čeprav je bil njen objekt že 16 let priključen na obstoječe vodovodno omrežje (za priklop pa je tožnica pridobila soglasje vodovodnega odbora ..., za kar je predhodno morala odkupiti delež enega od investitorjev ter plačati priključek, dodatno pa Občini Trebnje plačati še komunalni prispevek, ki je obsegal tudi vodovod oziroma oskrbo s pitno vodo) je odlok nedopustno posegel tudi v že vzpostavljeno pravno razmerje in neustavno deloval v razmerju do lastnikov objektov, tudi do tožnice. Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča, X Ips 93/2013. Drugostopni organ je sicer navedel, da komunalni prispevek za vodovod ni mogel biti plačan, temveč da je šlo za prispevek za npr. ceste, vendar ta trditev nima podlage in gre za nepotrjeno domnevo. Tožnica pa je potrdilo o plačilu komunalnega prispevka predložila, saj to dejstvo potrjuje izdano gradbeno dovoljenje. Organ bi torej moral šteti, da je tožnica komunalni prispevek v celoti plačala, če pa ne, bi moral nasprotno dokazati. Tudi Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) je v drugem odstavku 44. člena izrecno določal obveznost plačila komunalnega prispevka investitorja pred izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnica tudi meni, da je ni mogoče šteti za zavezanko glede na 80. člen ZPNačrt. Njen objekt je že priključen na vodovodno omrežje in ni nobene potrebe, da bi se priključil na novo omrežje. Drugostopni organ se v svoji odločbi sicer sklicuje na Odlok o izvajanju javne gospodarske službe s pitno vodo v Občini Mirna in Uredbo o oskrbi s pitno vodo, vendar ne more nadomestiti manjkajoče pravne podlage za odmero komunalnega prispevka v prvostopni odločbi. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. V nadaljevanju tožnica povzema stališče iz sklepa, X Ips 93/2013 v zvezi s sedmim odstavkom 79. člena ZPNačrt v povezavi z 80. členom ZPNačrt. V tem primeru je tako po tožničinem mnenju šteti, da je objekt že zakonito priključen na komunalno opremo, zato ne gre za izboljšanje komunalne opremljenosti. Sicer pa tudi, če bi se objekt v prihodnosti priključil na novo vodovodno omrežje, bi še vedno šlo za zamenjavo že obstoječega priključka, za kar se komunalni prispevek ne plača. Odločba pa tudi nima nobenih razlogov, da je objekt že priključen na vodovodno omrežje, kot tudi, zakaj naj bi se zemljišče z izgradnjo novega vodovodnega omrežja izboljšalo, manjkajočih razlogov pa drugostopni organ ne more nadomestiti. Rezultati analiz pitne vode iz obstoječega vodovoda pa tudi kažejo, da je voda ustrezna, zato za tožnico javno vodovodno omrežje ne predstavlja izboljšanja. Enako tudi ne v smislu večje požarne varnosti. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi in obe odločbi odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe, navedla, da je bil Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mirna sprejet in objavljen v Uradnem glasilu slovenskih občin, objavljen pa je bil tudi na tam navedenih spletnih straneh. Zakon nikjer ne predpisuje, da mora biti Odlok o OPN naveden kot podlaga za sprejetje Odloka o programu opremljanja. Zato ne-navedba odloka o OPN ne vpliva na zakonitost Odloka. Podlage za odmero komunalnega prispevka so navedene v odločbi. Plačilo komunalnega prispevka ni zajemalo tudi plačila za priključitev na novo zgrajen javni vodovod leta 2015, zato je bila tožnici izdana ta odločba. Če pa je bilo plačilo komunalnega prispevka v letu 2000, ki je obsegalo tudi vodovod oziroma oskrbo s pitno vodo, odmerjeno zakonito ali ne, pa bi lahko bilo predmet presoje pravnih sredstev zoper odločbo iz leta 2000. Odlok ne ureja razmerij za nazaj. Sklep X Ips 93/2013 pa obravnava drugačno dejansko stanje. Predlagala je zavrnitev tožbe, opozorila pa je tudi še na previsoko priglašene odvetniške stroške.

5. Tožnica je v pripravljalnem spisu prerekala navedbe toženke, navedla, da iz gradbenega dovoljenja izhaja, da je komunalni prispevek plačala tudi za priklop na takratno vodovodno omrežje. To izkazuje tudi odločba z dne 8. 5. 2000 Občine Trebnje, ki jo je tožnica sedaj pridobila. Odlok o OPN pa je pričel veljati 5. 4. 2014, kar pomeni, da bi se lahko po enajstem odstavku 79. člena ZPNačrt lahko odmeril komunalni prispevek le po podlagah, ki jih s pravilnikom določi minister. Vztrajala je pri ostalih navedbah in pripomnila, da se pri odmeri stroškov v upravnem sporu uporablja Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

6. Toženka je v odgovoru na vlogo tožnice še dodala, da se je na podlagi preverjanja dejanskega stanja in katastrskih ter ostalih uradnih podatkov pojavil sum, da je bil predmetni objekt zgrajen v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem in da so verjetno uradni podatki o površinah napačni. Toženka bo te podatke preverila v posebnem ugotovitvenem postopku in o ugotovitvah obvestila pristojne inšpekcijske službe. Če se bo izkazalo, da je bil komunalni prispevek premalo zaračunan, bo izdala tudi dopolnilno odločbo. Prerekala je ostale navedbe in predlagala kot doslej.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa, ki je tožnici za priključitev objekta s hišno številko ... na javni vodovodni sistem na zemljišču s parc. št. 2555/6, k.o. ..., odmeril komunalni prispevek v višini 4.104,49 EUR. Svojo odločitev je organ obrazložil s sklicevanjem na predpise, ki veljajo za ta primer (ZPNačrt, Odlok), ter ob upoštevanju podatkov, ki izhajajo iz uradnih (javno dostopnih) evidenc, izračunal obveznost tožnice.

9. Po 79. členu ZPNačrt je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini (prvi odstavek). Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek). Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt). Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (prvi odstavek 82. člen ZPNačrt).

10. Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode je v 2. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) določeno kot obvezna občinska (oziroma lokalna) gospodarska javna služba varstva okolja. Javna kanalizacija pa je javna infrastruktura lokalnega pomena, ki jo zagotavlja občina (drugi odstavek 149. člena ZVO-1). Za območje toženke je način opravljanja te obvezne lokalne gospodarske javne službe urejen z Odlokom o izvajanju javne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo Občine Mirna, ki določa obvezno priključitev stavbe ali gradbenega inženirskega objekta iz prvega odstavka 5. člena tega odloka, ki leži znotraj območja javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba (11. člen). Enako, obvezno priključitev določa tudi Uredba o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju Uredba) v svojem 12. členu, po katerem v stavbi, ki leži znotraj območja javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba, ni dovoljena lastna oskrba prebivalcev s pitno vodo (prvi odstavek); ne glede na prejšnji odstavek je v stavbi, ki še ni priključena na javni vodovod in so postopki za priključitev v teku, do priključitve na javni vodovod lastna oskrba s pitno vodo dovoljena (drugi odstavek).

11. Med strankama ni sporno, da je bil tožnici že odmerjen komunalni prispevek (tudi) za vodovod. Navedeno je tožnica zatrjevala ves čas postopka in v dokaz organu predložila enotno dovoljenje za gradnjo za obravnavani objekt, ki ga je izdala Upravna enota Trebnje, št. 35105-11/00-13-02 z dne 5. 6. 2000, iz katerega izhaja, da je bil komunalni prispevek, odmerjen z odločbo Občine Trebnje, št. 42008/00041/00 z dne 8. 5. 2000, plačan, objekt pa priključen na vodovodno omrežje ... K tožbi je naknadno priložila še odločbo Občine Trebnje, št. 42008/0041/00 z dne 8. 5. 2000, ki zadnje navedeno dejstvo (tudi) potrjuje. Prav tako med strankama ni sporno, da pri vodovodu ... ne gre za javni vodovod, temveč za zasebni vodovod. Sporno pa je, ali je v obravnavanem primeru podana pravna in dejanska podlaga za odmero komunalnega prispevka z izpodbijano odločbo glede na že obstoječo priključitev tožničinega objekta na vodovodno omrežje ... in glede na že odmerjen ter plačan komunalni prispevek (tudi) za vodovod.

12. Uvodoma sodišče pojasnjuje tožnici, da je priključitev njenega objekta na javni vodovod obvezna, saj to izhaja iz v 10. točki obrazložitve te sodbe citiranih pravnih podlag. Glede na povedano zato ni pravno relevantno tožničino zatrjevanje (in izkazovanje s potrdili), da rezultati analize vode kažejo, da je voda iz vodovodnega omrežja ... ustrezna, kot tudi, da s priključitvijo na javni vodovod večja požarna varnost ne bo zagotovljena. Se pa sodišče strinja, da je bila odmera komunalnega prispevka (na tak način in v tej višini) glede na zgoraj povzete okoliščine obravnavanega primera vsaj preuranjena.

13. Iz odločbe Občine Trebnje, št. 42008/00041/00 z dne 8. 5. 2000, izhaja - kot že povedano, da je bil tožnici odmerjen komunalni prispevek (tudi) za vodovodno omrežje. Tedaj pristojni občinski organ (pravne prednice toženke) je tožničino obveznost plačila komunalnega prispevka oprl na v času izdaje odločbe veljavne določbe 42., 43. in 44. člena ZSZ. Tudi ta zakon je (kot sedaj veljavni ZPNačrt) v prvem odstavku 42. člena določil, da je komunalni prispevek plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in pripada občini, kjer se zemljišče nahaja, določil pa se je glede na višino vseh stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo, upoštevaje površino stavbnega zemljišča, mogoče priključke na javno infrastrukturo in njene zmogljivosti (drugi odstavek 42. člena ZSS). Po prejšnji in sedaj veljavni ureditvi (je šlo oziroma) gre torej za javno dajatev, torej dajatev, ki jo je zavezanec dolžan plačati občini (73. člen ZPNačrt oziroma 39. člen ZSZ) zaradi točno določenega namena - plačila dela stroškov gradnje komunalne opreme. Med te med drugim sodi tudi: 1. objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja po predpisih, ki urejajo varstvo okolja (prvi odstavek 71. člena ZPNačrt) oziroma priključek na javno vodovodno omrežje (prvi odstavek 40. člena ZSZ). Po prejšnji in sedanji ureditvi pa se med komunalno opremo med drugim šteje javni vodovod oziroma javno vodovodno omrežje.

14. Ker v letu 2000 na obravnavanem obračunskem območju javni vodovod še ni bil zgrajen (to dejstvo med strankama tudi ni sporno), je bila odmera komunalnega prispevka tožnici po odločbi z dne 8. 5. 2000 v delu, ki se je nanašal na vodovod, nezakonita (in da bi jo morala tožnica z ustreznimi pravnimi sredstvi izpodbijati, kot to navaja toženka), kar pa še ne pomeni, da toženka tega ni dolžna upoštevati pri sedanji odmeri komunalnega prispevka za javno vodovodno omrežje. Ker je tožnica komunalni prispevek (tudi) za vodovod nedvomno plačala, to posledično pomeni, da je tožnica s tem svoja sredstva (v višini, izhajajoč pri tem iz odločbe z dne 8. 5. 2000) že namenila gradnji iste infrastrukture, za katero ji je sedaj odmerjen komunalni prispevek z izpodbijano odločbo. Povedano drugače: sredstva, plačana po odločbi z dne 8. 5. 2000, so dejansko vlaganja v isto komunalno opremo, plačana s strani tožnice, in jih je zato treba pri tej odmeri upoštevati.

15. Ker pa tega toženka ni storila, je s tem njena odločba nezakonita in jo je treba iz tega razloga odpraviti.

16. Druge tožbene očitke pa sodišče zavrača:

17. Tožnica nima prav, da je Odlok neskladen z ZPNačrt in Uredbo o vsebini programa opremljenosti stavbnih zemljišč, ker v uvodnem delu ne vsebuje navedbe OPN oziroma OPPN, na katerem naj bi temeljil. Kot je toženka že pojasnila tožnici, je bil Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Mirna sprejet 18. 3. 2014, objavljen 21. 3. 2014 in z pričetkom veljavnosti 5. 4. 2014. Od objave naprej je tudi javno dostopen, torej ni mogoče trditi, da ni podatka o tem, če in kdaj je bil OPN sprejet. Izostanek navedbe Odloka o OPN Občine Mirna torej na presojo skladnosti Odloka s prej navedenim Odlokom in ZPNačrt nima vpliva, temveč je pomembna vsebinska skladnost teh predpisov med seboj. Vsebinske neskladnosti pa tožnica ne zatrjuje.

18. Prav tako ni mogoče slediti tožničinemu ugovoru, da bi morala toženka - če je bil program opremljanja sprejet po 6 mesecih po uveljavitvi OPN - uporabiti drugačno pravno podlago glede na enajsti odstavek 79. člena ZPNačrt. Iz zadnje navedene določbe izhaja, da občina, ki v šestih mesecih po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta ne sprejme programa opremljanja, vključno s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, odmerja komunalni prispevek na podlagah, ki jih s pravilnikom določi minister, pristojen za prostor. Kot že navedeno v prejšnji točki te obrazložitve, je bil OPN uveljavljen z dnem 5. 4. 2014, Odlok o programu opremljanja (oziroma Odlok), ki je bil uporabljen v obravnavanem primeru, pa je bil sprejet 8. 7. 2015, torej res več kot 6 mesecev po uveljavitvi Odloka o OPN Občine Mirna. To pa ne pomeni, da ne more predstavljati pravne podlage za odmero komunalnega prispevka v tem primeru, saj gre za veljavno sprejet predpis, ki ga je toženka uporabila za pravno razmerje, nastalo po njegovi uveljavitvi - odmera komunalnega prispevka za novo (javno - op. sod.) vodovodno omrežje.

19. Prav tako pa tudi izostanek navedbe Odloka o izvajanju javne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo Občine Mirna in Uredbe o oskrbi s pitno vodo, ki ju je (tudi) kot pravno podlago navedel drugostopni organ v pritožbeni odločbi, ko je presojal izpodbijano odločitev, ni taka pomanjkljivost, ki bi sama zase terjala odpravo prvostopne odločbe. Odločba prvostopnega organa je v tem delu sicer res pomanjkljiva, vendar je drugostopni organ dopolnil njeno obrazložitev, kar je tudi smel (248. člen ZUP).

20. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnice ugodilo ter na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo prvostopno odločbo in jo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj toženka upošteva mnenje sodišča, ki se tiče materialnega prava, ter na podlagi Odloka in morebitnih drugih predpisov, ki jih je sprejela (npr. Splošnega odloka občine Mirna), ob upoštevanju odločbe z dne 8. 5. 2000, ponovno izračuna obveznost tožnice.

21. Sodišče še dodaja, da je, kljub tožbenemu predlogu za odpravo (tudi) drugostopne odločbe, odpravilo le prvostopno odločbo, saj je slednja predmet presoje po 2. členu ZUS-1. Z odpravo prvostopne odločbe pa drugostopna odločba nima več pravnega učinka.

22. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena). Sodišče je priznalo tožnici še 22 % DDV, ker sta pooblaščenca tožnice zavezanca za plačilo DDV.