Jedro

Tožena stranka tožniku zaradi podanega predloga za skrajšanje razporeditve kot diplomatskega predstavnika RS v J. in zaradi ravnanj oziroma odsotnosti ravnanj, ki so sledili temu predlogu (da tožena stranka za tožnika ni bila dosegljiva oziroma da s tožnikom ni komunicirala, da ni podala soglasja k podaljšanju najemne pogodbe za bivalne prostore, v katerih je tožnik na H. bival, za več kot mesec dni in predlagala nastanitev tožnika in njegove družine v hotelu) ni odškodninsko odgovorna po splošnih pravilih krivdne odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ.

Predlog za skrajšanje razporeditve tožnika ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke, saj možnost skrajšanja razporeditve v zunanjo službo v konzulatih RS toženi stranki daje 37. člen Zakona o zunanjih zadevah.

Tožnik ni upravičen do položajnega dodatka, saj ni opravljal nalog vodenja in poveljevanja (prvi odstavek 20. člena Uredbe). Ker se položajni dodatek določi glede na število javnih uslužbencev v predstavništvu, javnemu uslužbencu ne pripada, če v predstavništvu ni zaposlenih drugih javnih uslužbencev. Takšna je bila situacija v tožnikovem primeru, saj na Konzulatu RS v J. drugega javnega uslužbenca ni bilo zaposlenega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo in sklepom v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek: za odpravo sklepa tožene stranke z dne 1. 4. 2014, sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, z dne 14. 5. 2014 in sklepa tožene stranke z dne 9. 6. 2014 kot nezakonitih; da je tožena stranka dolžna nemudoma prenehati s kršenjem pogodbenih in drugih pravic iz delovnega razmerja tožnika in mu zagotoviti takšno delovno okolje, da ne bo izpostavljen nadlegovanju in trpinčenju ter varovati in spoštovati osebnost in zasebnost tožnika; za povrnitev nematerialne škode v višini 9.500,00 EUR; za obračun, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo dodatka za opravljanje dodatnih nalog, položajnega dodatka, dodatka za zahtevnost dela v tujini in dodatka za posebne življenjske pogoje za obdobje od 15. 1. 2012 dalje, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi; za povrnitev materialne škode v višini 1.000,00 EUR in stroškov zastopanja v višini 1.488,00 EUR z DDV; ter za povrnitev stroškov postopka. V II. točki izreka je zavrglo tožbo glede zahtevka na ugotovitev, da je tožena stranka v obdobju od 24. 12. 2013 dalje kršila pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja tožnika. V III. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan v roku osmih dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.492,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da dokumentacija glede iskanja nove nastanitve in medicinska dokumentacija (A20, A21) ni bistvena. Če sodišče ne bi kršilo tožnikove pravice do izjave in bi ga zaslišalo, bi dejansko stanje lahko pravilno in popolno ugotovilo ter zaključilo, da so bila očitana ravnanja tožene stranke graje vredna, negativna in žaljiva. Z neizvedbo predlaganih dokazov (zlasti glede zaslišanja tožnika in prič A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. ter s postavitvijo izvedencev), je sodišče neobrazloženo odstopilo od zahtevane prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS. Zahteva tožnika za povrnitev materialnih stroškov je utemeljena, saj do predčasnega odpoklica ni prišlo zaradi prizadevanj tožnika in njegove pooblaščenke. Predlog za skrajšanje napotitve, ki nima podlage v zakonu in ki so mu sledila druga protipravna ravnanja tožene stranke, predstavlja podlago za njeno odškodninsko obveznost. Tožena stranka ne bi smela dopustiti, da je predlog za odpoklic poslalo Ministrstvo F., saj gospodarska diplomacija spada v pristojnosti Ministrstva G.. Po prejemu predloga za skrajšanje mandata v decembru 2013 je sledil komunikacijski mrk s strani nadrejenih, izmikanje kontaktov, ignoriranje tožnika. Šele 17. 1. 2014 je tožnik dobil informacijo, da finančni razlog ne predstavlja upravičenega razloga za skrajšanje napotitve, istočasno je prejel odgovor kadrovske službe, da je predlog še vedno veljaven in naj se pripravi na selitev v Slovenijo. Čeprav je tožena stranka vedela, da predlog ni zakonit, je februarja 2014 tožniku predlagala, da se najemna pogodba podaljša le za en mesec in naj se nastani v hotelu. To je bilo glede na dva mladoletna otroka in vse osebne stvari ter pohištvo neizvedljivo. Sodišče je napačno in preuranjeno zaključilo, da naj bi bilo skrajšanje napotitve v tujino pogojeno s soglasjem tožnika. Ravnanja tožene stranke, usmerjena v predčasno prenehanje mandata, se namreč po obvestilu tožnika, da se s tem ne strinja, niso zaključila, ampak so se celo stopnjevala. So graje vredna in očitno negativna. Sodišče je prezrlo, da je tožnik kot element trpinčenja in diskriminacije navajal ignoranco, različne informacije in nedosegljivost, o čemer sodba nima razlogov. Napačno je stališče sodišča, da ni navedel osebnih okoliščin, na podlagi katerih je bil diskriminiran. Napačen je tudi zaključek, da čas od 24. 12. 2013 do 17. 1. 2014 ni nedopustno dolg. Sodišče tudi ni upoštevalo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožnik do 31. 3. 2014 ni vedel, ali bo tožena stranka svoja protipravna ravnanja, usmerjena v skrajšanje napotitve, realizirala ali ne. Sodišče bi moralo upoštevati osnutek sklenitve izvensodne poravnave, v katerem je tožena stranka priznala, da je bil tožnik zaradi njenega ravnanja v obdobju od 24. 12. 2013 do 21. 3. 2014 prizadet v svojem dostojanstvu. Nadalje uveljavlja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni naložilo toženi stranki, da predloži dokazila o višini dodatka za zahtevnost dela v drugih diplomatskih predstavništvih na H. in o tem, v katerih predstavništvih se izplačuje položajni dodatek, ter da predloži empirično analizo s kriteriji, po katerih so bili zaposlenim v predstavništvu v I. določeni dodatki za posebne razmere v tujini. Pravica do dodatka za zahtevnost dela v tujini ne more biti prepuščena arbitrarni odločitvi ministra. Meni, da je dokazal, da je upravičen do dodatka za opravljanje dodatnih nalog. Listini B21 in B22 ne moreta imeti odločilne vloge, o čemer bi lahko izpovedal. Do dodatka za opravljanje dodatnih nalog je upravičen tudi javni uslužbenec, ki vodi in poveljuje podpornemu osebju. Tožnik je upravičen do položajnega dodatka, ker je opravljal naloge vodenja. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožena stranka tožniku marca 2014 pričela izplačevati dodatek za posebne življenjske pogoje, novembra 2015 pa tudi položajni dodatek.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe so razvidni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju. Jasen je tudi izrek sodbe. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožnik kot element trpinčenja in diskriminacije navajal tudi ignoranco, nedosegljivost in nasprotujoče si informacije s strani tožene stranke, ter da sodba o tem nima razlogov. Sodišče prve stopnje se je namreč do tega opredelilo v 20. točki obrazložitve sodbe. V sodbi je navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih tudi glede odločitve o vtoževanih dodatkih. Tožnik v pritožbi le pavšalno uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne obrazloži, kako naj bi bile napačno povzete vsebine določenih dokazov. Zato se tudi pritožbeno sodišče do tega ne more določno opredeliti, ampak le ugotavlja, da tudi ta kršitev postopka ni bila storjena.

7. Tožnik neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker sodišče prve stopnje nekaterih predlaganih dokazov ni izvedlo. Pravilno namreč ni upoštevalo listin A20 in A21, ker nista bili predloženi v slovenskem jeziku. Drugi odstavek 226. člena ZPP določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen overjen prevod. Ker tožnik overjenega prevoda listin A20 in A21, ki sta sestavljeni v tujem jeziku, ni predložil, ju sodišče prve stopnje že iz tega razloga pravilno ni upoštevalo, zato ne morejo biti upoštevne pritožbene navedbe o tem, da sta listini bistveni za sprejem odločitve (četudi je sodišče prve stopnje po nepotrebnem razlogovalo tudi o tem, da listini nista bistveni za odločitev).

8. Sodišče prve stopnje v tem postopku ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, z zaslišanjem nekaterih prič in s postavitvijo izvedenca medicinske in izvedenca finančne stroke. Teh dokaznih predlogov ni zavrnilo s podajo vnaprejšnje dokazne ocene, kot neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi, ampak z navedbo dopustnih in tudi utemeljenih razlogov. Dokazni predlog z zaslišanjem tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je bil predlagan za dokazovanje nerelevantnih dejstev, ker v določeni meri utemeljenost tožbenega zahtevka iz navedenih dejstev ne izhaja oziroma ker je dejstva, o katerih naj bi izpovedal tožnik, ugotovilo že z drugimi dokazi. Izvedba dokaza z zaslišanjem stranke (tako kot izvedba drugih dokazov) ni absolutna in lahko sodišče ta dokazni predlog zavrne, če oceni, da izvedba tega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati(1). V takem primeru kljub zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem stranke ne pride do posega v njeno pravico do izjave kot elementa načela kontradiktornosti in s tem do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožnikovo zaslišanje na odločitev ne bi moglo vplivati. Relevantno dejansko stanje, ki se nanaša na zatrjevano trpinčenje na delovnem mestu, kot ga je zatrjeval tožnik, je ugotovilo z ostalimi dokazi in presodilo, da elementi trpinčenja niso podani.

9. Sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo niti iz razloga, ker ni zaslišalo s strani tožnika predlaganih prič (A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E.) in ker ni angažiralo izvedenca finančne in izvedenca medicinske stroke. Zaslišanje navedenih prič je bilo predlagano za ugotovitev nerelevantnih dejstev (tj. o življenju tožnikove družine na H. in o tem, katerim javnim uslužbencem tožena stranka izplačuje vtoževane dodatke), postavitev izvedencev pa bi bila potrebna šele, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo (pa ni), da so zahtevki po podlagi utemeljeni.

10. Pravilno je zavrnilo tudi tožnikov predlog, da naj tožena stranka predloži listine, iz katerih je razvidno izplačevanje vtoževanih dodatkov javnim uslužbencem, ki delajo kot diplomatski predstavniki v drugih krajih na H., in da naj predloži kriterije, na podlagi katerih so bili predstavniki, ki delajo v drugih krajih na H., upravičeni do določenih dodatkov. Za pravilno odločitev v tem sporu je namreč relevanten le kraj, kjer je delo kot diplomatski predstavnik opravljal tožnik, oziroma le, ali je bilo s strani pristojne osebe določeno, da so predstavniki v tem kraju oziroma v predstavništvu tega kraja upravičeni do določenih dodatkov.

11. Ker je torej sodišče prve stopnje vse navedene dokazne predloge pravilno zavrnilo, kar je tudi obrazložilo z dopustnimi razlogi, ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne kršitve 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.).

12. Predmet spora je plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nedopustnega predloga za skrajšanje razporeditve tožnika na delovno mesto diplomatskega predstavnika v Konzulatu RS v J. na H. oziroma zaradi trpinčenja na delovnem mestu in diskriminacije ter odpravo sklepa tožene stranke in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, s katerimi je bilo odločeno o njegovi zahtevi za odpravo kršitev pravic. Zahteva tudi plačilo dodatka za zahtevnost dela v tujini, za opravljanje dodatnih nalog, za posebne življenjske razmere v tujini in položajnega dodatka ter odpravo sklepa tožene stranke, s katerim je bilo odločeno o zahtevi za njihovo plačilo.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik z Ministrstvom F., kjer je bil zaposlen, in Ministrstvom G., ki je objavilo prosto delovno mesto, sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 1. 2012, s katerim je bil začasno razporejen na diplomatsko delovno mesto v Konzulatu RS v J. za čas od 15. 1. 2012 do 14. 1. 2016. Ministrstvo F. je tožnika z dopisom z dne 20. 12. 2013, ki ga je tožnik prejel 24. 12. 2013, obvestilo o predlogu za skrajšanje razporeditve tožnika na diplomatskem delovnem mestu in mu poslalo predlog aneksa, s katerim bi se dogovorila za razporeditev na delo (nazaj) na Ministrstvo F.. Do omenjenega skrajšanja razporeditve tožnika in vrnitve nazaj v Slovenijo niti ni prišlo.

14. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožniku, da je tožena stranka zaradi podanega predloga za skrajšanje razporeditve kot diplomatskega predstavnika RS v J. in zaradi ravnanj oziroma odsotnosti ravnanj, ki so sledili temu predlogu (da tožena stranka za tožnika ni bila dosegljiva oziroma da s tožnikom ni komunicirala, da ni podala soglasja k podaljšanju najemne pogodbe za bivalne prostore, v katerih je tožnik na H. bival, za več kot mesec dni in predlagala nastanitev tožnika in njegove družine v hotelu) odškodninsko odgovorna po splošnih pravilih krivdne odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Ker naj bi bilo ravnanje tožene stranke po mnenju tožnika v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu in diskriminacijo, uveljavlja odškodninska obveznost tudi po 8. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

15. Presoja sodišča prve stopnje, da predlog za skrajšanje razporeditve tožnika ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke, je pravilna, saj možnost skrajšanja razporeditve v zunanjo službo v konzulatih RS toženi stranki daje 37. člen Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1, Ur. l. RS, št. 45/01 in nasl.). Podaja predloga za skrajšanje razporeditve tožnika je bila torej zakonita možnost tožene stranke, sploh pa do skrajšanja razporeditve ni prišlo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za skrajšanje razporeditve iskala tožnikovo soglasje (kar izhaja iz dejstva, da mu je poslala v podpis aneks) niti ni pomembna. Podaja predloga je namreč možnost tožene stranke, ki je neodvisna od tožnikove volje, saj 37. člen ZZZ-1 predvideva zgolj obvestilo diplomatu o tem.

16. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, protipravnega ravnanja v okviru splošnih pravil odškodninske odgovornosti ne predstavlja niti odsotnost komunikacije oziroma nedosegljivost tožene stranke za tožnika niti dejstvo, da tožena stranka (sprva) ni podala soglasja za podaljšanje najemne pogodbe za dlje kot za mesec dni, ampak je predlagala, da se nastani v hotelu. V pritožbi tožnik tem materialnopravnim ugotovitvam sodišča niti ne nasprotuje, vztraja pa, da je šlo za kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu in diskriminacijo.

17. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (7. člen ZDR-1). Očitana ravnanja so se začela s prejemom predloga za skrajšanje razporeditve tožnika 24. 12. 2013, kateremu je sledil t. i. komunikacijski mrk do 17. 1. 2014, ko tožnik ni dobil odgovora tožene stranke glede trajanja njegove razporeditve, kasneje pa je tožnik od tožene stranke dobival nasprotujoče si informacije. Tožena stranka v tistem času tudi ni podala soglasja k podaljšanju najemne pogodbe za dlje kot za mesec dni in je predlagala, naj se tožnik (z družino) nastani v hotelu. Opisano ravnanje, zaradi katerega je bil tožnik v negotovem položaju glede trajanja službe in nastanitve, naj bi pomenilo trpinčenje na delovnem mestu.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da so se ti dogodki zvrstili v krajšem časovnem obdobju (manj kot treh mesecev), tožnik pa očita popolno ignoranco celo le v obdobju od 24. 12. 2013 do 17. 1. 2014. Niti v povezavi s kasnejšimi, sicer res različnimi, vendar le nezavezujočimi informacijami glede trajanja tožnikove službe in sporočilom, ki se nanaša na tožnikovo bivališče v J., opisano ravnanje ne more predstavljati nedopustnega ravnanja tožene stranke. Tega stališča ne spremeni okoliščina, da je bil tožnik v času očitanega ravnanja daleč stran od Slovenije, prav tako ne vsebina osnutka izvensodne poravnave, saj tožena stranka s tem ni pripoznala zahtevka niti ni priznala dejstev, s katerimi tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek.

19. Tožnik v pritožbi sicer trdi, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu (predvsem zato, ker ga ni zaslišalo). Vendar obenem tožnik dejansko stanje, za katero se zavzema, povzema na enak način, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in navaja, da bi na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev sodišče moralo presoditi, da je tožena stranka kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu. Uveljavlja torej drugačen materialnopravni zaključek, ne pa drugačen dejanski zaključek. Kot že nakazano, pa v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava nista podana.

20. V skladu s 6. členom ZDR-1 je prepovedana diskriminacija glede na osebno okoliščino (zakon kot osebne okoliščine primeroma navaja narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje). Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal, da je bil predlog za skrajšanje njegove razporeditve podan zato, ker je bil zaposlen na Ministrstvu F., na Ministrstvo G. kot pristojno ministrstvo za diplomatske predstavnike RS v tujini pa je bil le začasno razporejen. Navedeno ne predstavlja relevantne osebne okoliščine za ugotovitev diskriminacije, pač pa okoliščino, zaradi katere je bil tožnik predvsem v drugačnem delovnopravnem položaju, kot če bi bil zaposlen na Ministrstvu G.. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo npr. za začasno premestitev v tujino treba skleniti tripartitni aneks. Ni pa ugotovilo kakšnih drugih okoliščin, ki bi kazale na diskriminatorno obravnavo tožnika.

21. Glede na določbe Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba, Ur. l. RS, šr. 14/09 in nasl.) je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova vtoževanih dodatkov. Dodatek za zahtevnost dela v tujini tožniku ne pripada, ker je bil za predstavništvo v J. določen navedeni dodatek v višini 0 % (tretji odstavek 10. člena Uredbe). V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da upravičenje do navedenega dodatka ne more biti odvisno od arbitrarne odločitve pristojnega ministra. V skladu z drugim odstavkom 10. člena Uredbe dodatek za zahtevnost dela v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Za ugotovitev, ali delo v določenem predstavništvu v tujini izpolnjuje navedene pogoje, je v pristojnosti ministra, pristojnega za zunanje zadeve, in v to pristojnost sodišče ne more posegati.

22. Enako velja tudi za dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, saj tudi višino tega dodatka, ki je odvisna od določitve območij s posebno težkimi razmerami in okoliščinami dela, določi minister, pristojen za javnega uslužbenca (16. člen Uredbe). Ker Konzulat RS v J. ni bil določen kot predstavništvo na območju s posebno težkimi razmerami in okoliščinami dela, tožnik do navedenega dodatka ni upravičen. Pri tem primerjava z drugimi kraji, ki so določena kot območja s posebno težkimi razmerami in okoliščinami dela, ni relevantna, saj je odločilno le, ali je bil kraj, v katerem je delal tožnik, določen kot takšno območje.

23. Tožnik po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni upravičen niti do dodatka za opravljanje dodatnih nalog, ker ne sodi v plačno skupino J (ampak v plačno skupino C) in ker poleg nalog v okviru svojega delovnega mesta ni vodil finančnega poslovanja predstavništva niti mu ni bilo odrejeno opravljanje nalog v zvezi z varnostjo (prvi odstavek 11. člena Uredbe). Da tožnik ni vodil finančnega poslovanja predstavništva, izhaja iz sklepov (B21 in B22), iz katerih je razvidno, da je tožena stranka za te naloge zadolžila K.K. in L.L., ne pa tožnika. Ker bi moral biti tožnik pooblaščen za opravljanje teh nalog, kar bi lahko izhajalo bodisi iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi bodisi iz posebnega sklepa, zaslišanje tožnika za ugotavljanje navedenega dejstva (tj. obstoja tožnikovega pooblastila) ni bilo primerno dokazno sredstvo, zato je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog pravilno zavrnilo.

24. Za upravičenost do dodatkov v določenem obdobju ni odločilno dejstvo, če delodajalec v kasnejšem obdobju delavcu dodatke prizna. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnik ni upravičen do položajnega dodatka, saj ni opravljal nalog vodenja in poveljevanja (prvi odstavek 20. člena Uredbe). Ker se položajni dodatek določi glede na število javnih uslužbencev v predstavništvu, javnemu uslužbencu ne pripada, če v predstavništvu ni zaposlenih drugih javnih uslužbencev. Takšna je bila situacija v tožnikovem primeru, saj na Konzulatu RS v J. drugega javnega uslužbenca ni bilo zaposlenega.

25. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-284/13 z dne 18. 6. 2013.