Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta sporna sklepa Občinskega sveta Občine predpisa oziroma splošna akta, ki bi kot taka morala biti objavljena v Uradnih objavah Občine, in je pravilno zaključilo, da nista začela veljati, ker nista bila ustrezno objavljena.
V primeru, ko cena neke storitve obvezne gospodarske javne službe v določenem obdobju ni veljavno določena, gre za nepopravljivo oviro pri iztoževanju plačila te storitve po tej ceni, četudi je bila storitev opravljena. S sklicevanjem na neupravičeno obogatitev ali z ekonomskimi izračuni oz. drugačnim dokazovanjem vrednosti storitve bi občine oz. od njih ustanovljene pravne osebe lahko obšle obveznost objave splošnih aktov in bi dejansko dosegle veljavnost neveljavnih predpisov.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnica naj tožencu v 15 dneh plača za pritožbene stroške znesek 57,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38223/2013 z dne 19. 3. 2013 razveljavi še v vsem preostalem delu (1. ter 3. točka izreka) in se tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo stroškov opravljanja gospodarske javne službe ravnanja z odpadki za obdobje od oktobra 2011 do februarja 2013 v skupni višini 235,36 EUR, v celoti zavrne. Presodilo je, da imata sklepa Občinskega sveta Občine I. št. 380-01-1/99 z dne 29. 6. 2000 in št. 354-83/2007 z dne 11. 6. 2007 naravo predpisa oziroma splošnega akta, ki bi morala biti objavljena v Uradnih objavah Občine I. Ker nista bila tako objavljena, ni bilo zadoščeno pogoju objave iz 1. odst. 154. čl. Ustave Republike Slovenije, zaradi česar nista začela veljati in ne moreta biti podlaga za obračunavanje storitev ravnanja z odpadki, in ker tožnica ni dokazala, da so bile podlage za določitve cen in nadaljnji ceniki, po katerih je obračunavala storitve, veljavne, ni podan niti temelj niti višina iztoževanih terjatev. Odločilo je, da mora tožnica tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 116,25 EUR.
2. Tožnica se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, kar da je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da pri spornih sklepih ne gre za predpisa, temveč za akta poslovanja, saj je z njima le določena višina cene javnih storitev v skladu z načinom oblikovanja cene storitev javne službe ravnanja z odpadki, ki je določen z veljavnimi državnimi predpisi (ZVO, ZVO-1 ter podzakonski predpisi). Za akte poslovanja ne velja, da morajo biti objavljeni v uradnem glasilu lokalne skupnosti, temveč mora biti le dana možnost uporabnikom, da se z njimi seznanijo, in ta je bila dana, pravi pritožba. Pritožnica nadalje poudarja, da je svojo storitev za toženca nedvomno opravila, kar predstavlja temelj zahtevka, in četudi bi držali očitki glede sklepov o določitvi cene javne službe, bi bilo treba ugotoviti le še višino terjatve. Opozarja tudi na sodbo I Cp 2894/2015 z dne 24. 2. 2016, v kateri je to pritožbeno sodišče v istovrstni zadevi med istima strankama glede obveznosti iz drugega obdobja pritrdilo njenemu stališču. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj s stroškovno posledico, pri čemer priglaša pritožbene stroške.
3. Toženec je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša svoje pritožbene stroške.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi je sledeče: Toženec je bil v obdobju, na katerega se nanašajo iztoževani računi (sporno obdobje), lastnik stanovanja v poslovnem objektu v Izoli in s tem uporabnik obvezne gospodarske javne službe zbiranja in ravnanja z odpadki, ki jo je na tem območju izvajala tožnica. Občina I., ki je njena ustanoviteljica, je način in pogoje za opravljanje gospodarske javne službe ravnanja z odpadki opredelila z Odlokom o ravnanju z odpadki Občine I. z dne 3. 3. 2005, konkretni kriteriji in merila za določanje cene storitev pa so bili določeni v sklepih Občinskega sveta Občine I. št. 380-01-1/99 z dne 29. 6. 2000 in št. 354-83/2007 z dne 11. 6. 2007. Ta dva sklepa sta bila objavljena na internetnih straneh tožnice in na njeni oglasni deski, ne pa tudi v občinskem uradnem glasilu.
6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta sporna sklepa Občinskega sveta Občine I. predpisa oziroma splošna akta, ki bi kot taka morala biti objavljena v Uradnih objavah Občine I., in je pravilno zaključilo, da nista začela veljati, ker nista bila ustrezno objavljena (1. odst. 154. čl. Ustave RS(1)). Pritožbeno vztrajanje pri stališču, da je šlo pri teh sklepih za akte poslovanja, ni utemeljeno. Sklepa sta splošne narave, občina ju je sprejela v okviru svojih pristojnosti kot samoupravna lokalna skupnost preko svojih pristojnih organov.(2)
7. Zaradi neveljavnosti obeh občinskih sklepov cene komunalnih storitev odvoza odpadkov v spornem obdobju torej niso bile veljavno določene. Zastavlja se vprašanje, ali je mogoče navkljub temu tožencu naložiti plačilo opravljenih storitev v višini iztoževane terjatve. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je odgovor na to vprašanje negativen. To stališče je sicer drugačno od tistega, ki ga je izrazilo isto pritožbeno sodišče v zadevi I Cp 2894/2015 med istima strankama, a takšni neusklajenosti se na dá vedno izogniti. Stališče iz navedene predhodne sodbe ne predstavlja enotne ustaljene sodne prakse niti ne zavezuje iz kakšnih drugih razlogov.
8. V tem primeru ne gre za tipičen civilnopravni pravnoposlovni odnos. V primerih, ko gre za plačevanje storitev, ki imajo javnopravno naravo, sta zato temelj obveznosti in njena višina enotni oziroma medsebojno neločljivo povezani. Pogodbena svoboda je pri teh storitvah namreč omejena oz. je sploh ni, in sicer tako glede vsebine obveznosti, kot tudi glede cene storitve (glede slednje glej 1. odst. 8. čl. in 2. odst. 59. čl. Zakona o gospodarskih javnih službah). Zato je treba upoštevati njihove specifične lastnosti in jih razlikovati od primerov, ko je vsebina obligacij (predmet in cena) odvisna od pogodbene volje strank. Odlok o ravnanju z odpadki Občine I. ustvarja obveznost plačevanja storitve odvoza komunalnih odpadkov za vse lastnike in uporabnike nepremičnini v občini I., ne glede na to, ali storitve javne službe dejansko koristijo ali ne. V tem primeru je bil torej toženčev status uporabnika storitev določen s predpisi, ki so urejali izvajanje obvezne gospodarske javne službe, in ne posledica njegove svobodne pogodbene volje, prav tako pa ni sodeloval pri določitvi vsebine storitev in njegovih obveznosti, vključno s ceno.
9. Če cena storitve obvezne gospodarske javne službe v določenem obdobju ni veljavno določena, gre za nepopravljivo oviro pri iztoževanju plačila te storitve po tej ceni, četudi je bila storitev opravljena. S sklicevanjem na neupravičeno obogatitev ali z ekonomskimi izračuni oz. drugačnim dokazovanjem iste vrednosti storitve bi občine oz. od njih ustanovljene pravne osebe lahko obšle obveznost objave splošnih aktov in bi dejansko dosegle veljavnost neveljavnih predpisov. (Ob tem pritožbeno sodišče ex abundanti cautela dodaja, da tudi ob nasprotnem stališču tožnica svoje terjatve dejansko ni utemeljevala na drug način, kot s ceniki. Glede višine tožbenega zahtevka se je namreč sklicevala le na račune, ki so temeljili na spornih (in v resnici neveljavnih) občinskih sklepih.)
10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP sem odločala kot sodnica posameznica.
11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer 27,20 EUR po 3210 ZOdvT ter 20,00 EUR po 6002 ZOdvT, skupaj zvišano za 22% DDV po 6007 ZOdvT, vse skupaj v višini 57,58 EUR.
Op. št. (1): Ta določa: „Predpisi morajo biti objavljeni, preden začnejo veljati. Predpis začne veljati 15. dan po objavi, če ni drugače določeno.“ Op. št. (2): Prvostopenjsko sodišče se ustrezno sklicuje tudi na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-166/99 in U-I-160/97.