Jedro

Tožnikova pritožbena trditev, da nova pot sedaj onemogoča dostop težjim tovornjakom, je ostala nedokazana, ob tem pa tožnik že v tožbi ni zatrjeval, da bi sporno pot uporabljal tudi za vožnjo s težjimi tovornjaki. To pomeni, da tudi ob široki razlagi tožnikovega zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja "za normalno koriščenje" poti, tega ni mogoče povezati s tožbenimi trditvami in zato mora posledice nedoločenega tožbenega zahtevka tožnik nositi sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v soposesti parc.št. 4636/6 k.o. P., ki je v naravi pot v Obrtni coni v L., s tem, da je v mesecu septembru 2000 ob gradnji trgovsko-prodajnega objekta z oznako A v Obrtni coni L. posegla v to pot tako, da jo je zaprla, jo delno zrušila in prekopala ter pretvorila v del gradbišča in jo s tem napravila popolnoma nerabno. Toženi stranki je zato v bodoče prepovedalo vsako takšno ali podobno vznemirjanje soposesti tožeče stranke. Zavrnilo pa je zahtevek, da mora tožena stranka takoj vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da asfaltirano cesto zopet odpre ter usposobi za normalno koriščenje in rabo ter postavi ograjo v dolžnini 70-80 m, ki to parcelo loči od sosednjih. Ugotovilo je namreč, da je sporna pot sedaj že odprta za vožnjo in rabo ter s tem prejšnje stanje že vzpostavljeno. Predlog za izdajo začasne odredbe je zavrnilo, zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka pa zavrglo, ker ga tožeča stranka ni pravočasno specificirala. Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da ji na novo urejena pot ne omogoča normalne uporabe. Prejšnja pot ji je namreč služila tudi za dostop z večjimi tovornimi vozili, zdajšnje stanje poti pa takšne uporabe ne omogoča. Že zaradi velikega števila osebnih vozil, ki uporabljajo to pot, je normalen dostop do poslovnega objekta tožeči stranki skoraj v celoti onemogočen, večja tovorna vozila za prevoz kosovnega materiala pa sedaj do samega objekta ne morejo več priti. Tožeči stranki zato nastaja škoda. Pot je sicer mogoče res odprta, kot to v svoji obrazložitvi navaja prvostopno sodišče, vendar pa nikakor ne za tožničino normalno rabo. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa se je povsem jasno glasil, da mora tožena stranka vzpostaviti takšno posestno stanje, da bo tožeči stranki omogočena normalna raba in vožnja. V zvezi z zavrnjenim predlogom za izdajo začasne odredbe pa pritožba navaja, da je prvostopno sodišče s tem, ko o predlogu ni odločilo vse do izdaje končnega sklepa, nehote dalo potuho toženi stranki. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede stroškov postopka. Tožeči stranki so namreč v postopku nadvomno pravdni stroški nastali, to je najmanj stroški zastopanja in sodna taksa, oboje pa je določeno s predpisi. Sodišče je dolžno te predpise poznati in bi zato moralo te stroške tožeči stranki priznati v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Res sicer tožeča stranka ni v določenem roku po koncu naroka specificirala svojega zahtevka, je pa sodišče dovolilo tridnevni rok za specifikacijo. Ta rok je tožeča stranka prekoračila, ker pa ni šlo za prekluziven rok, bi moralo sodišče naknadno specificirane stroške upoštevati. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče se je na ogledu dne 9.11.2000 in z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke ter prič F.G. in B.G. prepričalo, da je sporna pot ponovno vzpostavljena. Zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja je zato povsem utemeljeno zavrnilo. Pritožbena trditev, da dostopna pot sedaj ne omogoča tožeči stranki dostopa s težjimi tovornjaki je nedokazana, saj temelji zgolj na izpovedbi F.G, medtem ko je na drugi strani B.G. zatrjeval, da je cesta vzpostavljena najmanj v enaki kvaliteti kot prej oz. celo kvalitetnejše, saj prenese največjo težo in je namenjena za težek promet, medtem ko po njegovi oceni prejšnja cesta ni prenesla niti 10-tonske teže. Tožeča stranka torej ni zanesljivo dokazala, da na novo vzpostavljena cesta ne prenese večje teže. Poleg tega pa, kot je to poudarilo že prvostopno sodišče, tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da je sporno pot uporabljala tudi za vožnjo s težjimi tovornjaki. To pomeni, da celo ob široki razlagi njenega (nedoločenega) zahtevka po usposobitvi poti "za normalno koriščenje" ni mogoče takega zahtevka povezovati z ustreznimi tožbenimi trditvami, ker jih ni. Posledice nadoločnega tožbenega zahtevka mora zato nositi sama. Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka pot do svojih objektov ima, je pravilno zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tudi o stroških postopka je prvostopno sodišče odločilo pravilno. 2. odst. 163. čl. Zakona o pravdnem postopku namreč določa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo, 3. odst. pa, da jih mora zahtevati najkasneje do konca obravnave. Tožeča stranka tako ni postopala. Prvostopno sodišče ji je celo dovolilo specifikacijo v nadaljnjih treh dneh po zaključku naroka, vendar pa tožeča stranka tudi v tako podaljšanem roku svojih stroškov ni specificirala. Trditev pritožbe, da dodatni tridnevni rok ni prekluziven, nima prav nikakršnega vpliva na odločitev v zadevi, saj tožeča stranka ne more že sicer mimo zakona dovoljenega roka, tolmačiti tako, da si ta rok še podaljšuje. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo pomanjkljivosti v postopku, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa tudi nepravilne uporabe materialnega prava ne, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).