Jedro

Kadar cena ene delnice ni bila predmet odločanja v upravnem postopku, ta cena tudi ne more biti predmet odločanja v obnovljenem postopku. Določitev cene ene delnice je bila stvar predhodnega postopka ugotavljanja vrednosti nenominiranega kapitala in ne stvar upravnega postopka. Upravičenci so svoje zahteve za pridobitev delnic vložili glede na ceno, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS in se ni ugotavljala z odločbo.

Izrek

1. Reviziji tožeče stranke se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 382/2006-13 z dne 20.8.2007, se spremeni tako, da:

1. se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS z dne 20.7.2006, in sklep Slovenske odškodninske družbe, d.d., z dne 7.3.2006, odpravita;

2. je tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 423,63 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 20.7.2006. S to odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper sklep Slovenske odškodninske družbe d.d.,(v nadaljevanju SOD z dne 7.3.2006, s katerim je bil postopek določitve tožeče stranke kot upravičenke do pridobitve delnic, izdanih za nenominirani kapital Zavarovalnice T. d.d. (v nadaljevanju ZT), končan z dokončno odločbo SOD z dne 10.6.2004, obnovljen po uradni dolžnosti v obsegu, ki je potreben za ugotovitev pravilne vrednosti delnice. V sodbi je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da so v obravnavani zadevi podane procesne predpostavke za obnovo postopka po uradni dolžnosti, in sicer: uvedel jo je pristojni organ, to je SOD, ki je po Zakonu o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (ZLPZ-1; Uradni list RS, št. 44/02 in 16/03 - odločba US) sicer dolžan nastopati izključno v korist upravičencev do delnic, vendar jo je uvedel zaradi varstva javne koristi; obnova postopka je bila uvedena v okviru predpisanega subjektivnega (enomesečnega) in objektivnega (triletnega) roka za uvedbo postopka obnove iz 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 24/06-UPB2); za obnovo postopka je podan uveljavljeni obnovitveni razlog iz 1. točki 260. člena ZUP (nova dejstva izhajajo iz preveritve poročila o vrednosti ZT, drugačen vrednostni rezultat cenitve ni posledica izbire drugega strokovnega postopka oziroma metode vrednotenja, temveč pravilnega upoštevanja določitve vrednosti ZT v skladu z ZLPZ-1).

Tožeča stranka v reviziji navaja, da so izpolnjeni pogoji za njeno dovolitev. Pomembni pravni vprašanji (2. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1) v zadevi sta: ali je SOD glede na določbe ZLPZ-1 pristojen v upravnem postopku določiti ceno delnice, ter ali je dejstvo, da v prvi cenitvi, ki je bila izdelana na dan 1.1.2001, niso bili upoštevani podatki o sklenjenih zavarovanjih v letih 2001 in 2002, v revidirani cenitvi pa so, sploh novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Nadalje, da odločitev upravnih organov in sodišča prve stopnje odstopa od stališč upravno-sodne prakse in teorije, da drugačno strokovno mnenje ne more biti novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ker je namen določbe 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 zagotavljanje enakosti in enakega varstva pravic, gre zaradi velikega števila istovrstnih sporov za pomembno pravno vprašanje, zaradi enakega varstva pravic pa je treba vsem upravičencem (tožečim strankam) v vseh postopkih dovoliti revizijo. Zelo hude posledice za stranko (3. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1) pa so nastale, saj se je cena delnic nezakonito bistveno povečala.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, sklep SOD in odločbo tožene stranke odpravi, oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni in sklep SOD in odločbo tožene stranke izreče za nična, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka. Navaja, da je SOD uvedel obnovo postopka brez zakonskega pooblastila za določanje cene delnic, zaradi česar je njen sklep ničen. Na ničnost sklepa pa morata pritožbeni organ in sodišče paziti po uradni dolžnosti. Prvotna cenitev vrednosti zavarovalnice in posledično cena ene delnice ni bila predmet upravnega postopka, saj upravičenci do delnic niso imeli možnosti, da bi se izjavili o vrednosti delnice oziroma dokazovali drugačno vrednost delnice ali postavljali vprašanja cenilcu. Cena delnice je bila določena s pozivom za zbiranje ponudb za odkup delnic in je bila v prvotni odločbi le prevzeta iz poziva. Sodišče prve stopnje je storilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker se ni opredelilo do očitka tožeče stranke, da dejanske vrednosti sklenjenih zavarovanj v letih 2001 in 2002 niso novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vprašanja, ali je cenitev dokaz o ceni ali o novem dejstvu. Pri izdaji sklepa o obnovi postopka po uradni dolžnosti je bil prekoračen subjektivni rok. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti, s tem ko tožeči stranki pred izdajo sklepa o obnovi niso bile dane možnosti izjaviti se o dejstvih, na katerih sklep temelji.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je tožeča stranka uspešno izkazala obstoj pogoja za dovolitev revizije po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, ali je SOD pristojen v upravnem postopku določiti ceno ene delnice, in posledično, ali je mogoče uporabiti institut obnove postopka po uradni dolžnosti tako, da se ta uvede glede vprašanja, ki ni bilo predmet upravnega odločanja.

Po presoji vrhovnega sodišča niso utemeljene revizijske navedbe o ničnosti sklepa o obnovi postopka, saj se za ničnega po 2. odstavku 279. členu ZUP lahko izreče le sklep, s katerim je bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

K točki I.1. izreka: Ne da bi se vrhovno sodišče opredeljevalo do pravilnosti odločitve in razlogov prvostopnega sodišča glede dovoljenosti in pravočasnosti obravnavane obnove postopka ter obstoja obnovitvenega razloga, ocenjuje, da je v obravnavanem primeru očitno, da okoliščine oziroma razlogi, na katere se obnova opira, to je nepravilnost prvotne cenitve nenominiranega kapitala ZT in posledično cena ene delnice, v obnovljenem postopku ne bi pripeljali do drugačne odločbe, saj cena ene delnice ni bila predmet odločanja v upravnem postopku, torej tudi ne more biti predmet odločanja v obnovljenem postopku. Ne glede na izrek prvotne odločbe, v zvezi s katero je bil izdan obravnavani sklep o obnovi postopka, je bilo po presoji vrhovnega sodišča glede na določbe ZLPZ-1 s to odločbo odločeno le o upravičencu do delnic nenominiranega kapitala ZT in številu delnic tega upravičenca glede na kriterije iz 23. člena ZLPZ-1. Po presoji vrhovnega sodišča je bila določitev cene ene delnice stvar predhodnega postopka ugotavljanja vrednosti nenominiranega kapitala ZT na podlagi ocenitve njene vrednosti na dan 1.1.2001, ki jo je izvedel ocenjevalec, izbran s strani SOD (6. točka 2. odstavka 26. člena v zvezi s 4. odstavkom 24. člena ZLPZ-1 in 20. člen ZLPZ-1). Cena ene delnice pa je bila obvezen sestavni del poziva iz 26. člena ZLPZ-1 (3. točka 2. odstavka 26. člena ZLPZ-1), ki ga je morala po pogojih in po postopku iz te zakonske določbe SOD kot skrbnik (11. točka 2. odstavka 2. člena ZLPZ-1) na podlagi 1. odstavka 26. člena ZLPZ-1 objaviti v Uradnem listu RS. Poziv pa ni upravni akt, temveč je akt poslovanja SOD, izdan na podlagi pooblastila iz 26. člena ZLPZ-1. ZLPZ-1 po presoji vrhovnega sodišča ne daje pravne podlage za to, da bi se cena ene delnice določila šele z odločbo iz 2. odstavka 27. člena ZLPZ-1. ZLPZ-1 tudi ne določa, da je mogoče vrednost nenominiranega kapitala, ki je sestavni del poziva, po objavi poziva spreminjati. Vsebina poziva upravičencem je določena z ZLPZ-1, poziv je za SOD zavezujoč in samo v okviru pogojev, objavljenih v tem pozivu, je mogoče z odločbo iz 2. odstavka 27. člena oziroma iz 30. člena ZLPZ-1 odločiti o zahtevku posameznega upravičenca za prenos delnic.

Po 25. členu ZLPZ-1 uveljavi upravičenec pričakovano upravičenje do pridobitve delnic na podlagi pisne zahteve, o kateri odloča SOD. Ta zahteva je vložena na podlagi poziva upravičencem, ki ga je skrbnik objavil v Uradnem listu RS, št. 97/03. O zahtevi upravičencev odloči skrbnik v upravnem postopku po določbah ZUP (30. člen ZLPZ-1), pri čemer pridobijo upravičenci s pravnomočnostjo pozitivne odločbe skrbnika terjatev na izročitev delnic, ki so predmet njihovega zahtevka (1. odstavek 29. člena ZLPZ-1). Odločba o prenosu delnic za posameznega upravičenca in število v njej določenih delnic se torej izda na zahtevo upravičenca, in je torej mogoče z njo odločati le o strankinih zahtevkih, ne pa tudi o zadevah, glede katerih stranka ni podala zahtevka. Tožeča stranka pa je svoj zahtevek vložila v zvezi s pozivom in ob pogojih, določenih s pozivom.

V obravnavanem primeru torej ob taki vsebini ZLPZ-1 po presoji vrhovnega sodišča niso bili izpolnjeni z ZUP predpisani pogoji za uvedbo obnove postopka, saj odločanje v obnovljenem postopku očitno ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve (3. odstavek 267. člena ZUP, ki sicer ureja odločanje o obnovi postopka na zahtevo stranke, se pa smiselno uporablja tudi za obnovo postopka po uradni dolžnosti o pogojih za izdajo sklepa).

Ker so glede na navedeno v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in pred njim oba organa zmotno uporabili materialno pravo (ZLPZ-1), je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep SOD o obnovi postopka in posledično na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo odločbo Ministrstva za finance. Ker je bil izpodbijani nezakoniti sklep o obnovi postopka izdan po uradni dolžnosti, je s to sodbo postopek v tej zadevi (obnova postopka zaradi cene ene delnice) končan, saj ni več zadeve, ki bi se vračala v ponovno odločanje SOD.

K točki I.2. izreka: Glede na odločitev v točki I.1. izreka te sodbe mora vrhovno sodišče odločiti tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje. Ti stroški so odmerjeni po odvetniški tarifi, veljavni ob vložitvi tožbe, in sicer 500 točk po točki b.) 1. odstavka Tarifne št. 30 OT, saj se v postopku izpodbija sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti, ki pa ni vrednostno izražen, zaradi česar gre za neocenljivo zadevo; prizna se še priglašene 2% materialne stroške v višini 10 točk OT. Vsota odvetniških stroškov znaša 510 točk. Ob vrednosti točke 0,459 EUR, znašajo odvetniški stroški 234,09 EUR, povečano za 20% DDV (46,82 EUR) skupaj z DDV 280,91 EUR. Poleg tega je vrhovno sodišče priznalo tožeči stranki tudi stroške sodnih taks za tožbo in prvostopno sodbo v znesku 142,72 EUR, saj njen zahtevek temelji na 2. odstavku Tarifne št. 27 in 1. odstavku 28. člena Zakona o sodnih taksah (ZST; Uradni list RS, št. 20/04-UPB1). Skupaj mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 423,63 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 odločba US, 45/06 - odločba US), ki se je na podlagi 1. odstavka 104. člena ZUS-1, glede stroškov, uporabljal v času odločanja sodišča prve stopnje, saj je bila tožba vložena še pred 1.1.2007. K II. točki izreka: Tožeča stranka v reviziji zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka, vendar pa teh stroškov v svoji vlogi ni specificirala. Po določbi 2. in 3. odstavka 163. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Zahtevo mora podati najkasneje v vlogi, če gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja. Ker tožeča stranka tega ni storila, je vrhovno sodišče sklenilo, da sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).