Jedro

Zmotno je prepričanje tožene stranke, da neredna plačila niso znak slabega ekonomsko finančnega stanja. ZFPPod namreč predpisuje ukrepe ravno za primer nelikvidnosti. Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov pa mora biti zagotovljeno takoj po nastanku nelikvidnosti. Zato tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo v 1. točki izreka ugotovilo, da nima učinka proti stečajni masi: - pravno dejanje X z.o.o., storjeno v korist tožene stranke, to je nalog z dne 29.10.2001 njenemu dolžniku Y, da plača obveznosti do nje tako, da izplača znesek 1.214.225,30 SIT toženi stranki - in plačilo, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela in s tem prišla do poplačila svoje terjatve do tožeče stranke v navedeni višini Toženo stranko je v 2. točki izreka obsodilo na vračilo prejete koristi v višini 1.214.225,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.2002 do plačila in v 3. točki izreka na plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 193.836,26 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in tožeči (pravilno toženi) prizna stroške postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka opira pritožbene razloge predvsem na trditev, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejstev v zvezi z očitanim subjektivnim elementom izpodbojnosti, to pa je tisto odločilno dejstvo od katerega je odvisna odločitev v sporu. Meni, da sodišče ni presojalo tistih dokazov, ki potrjujejo njegovo trditev, da ni vedel in ni mogel vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sledi, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih (dne 29.10.2001) pred vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave (dne 22.11.2001), na podlagi katerega je bil postopek prisilne poravnave začet (dne 10.12.2001), nato pa ustavljen in začet stečajni postopek (dne 18.2.2002). Te okoliščine pritožnik ne izpodbija. Zato je treba šteti, da je izpolnjen dejanski stan domneve iz 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, da je stranka v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko - finančno stanje.

Domneva iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL je izpodbojna (tretji odstavek 214. člena ZPP). Ker je tožena stranka med postopkom na prvi stopnji zatrjevala, da ni vedela in ni mogla vedeti za slabo ekonomsko - finančno stanje dolžnika, ne glede na dejstvo, da je bilo storjeno v zadnjem mesecu pred vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo te trditve za pravnorelevantne in zato tudi v zvezi s temi trditvami izvedlo predlagane dokaze. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pravilno presodilo, da tožena stranka ni uspela izpodbiti zakonske domneve glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je trditev toženca, da je bil prepričan, da X z.o.o. nima slabega ekonomsko finančnega stanja v direktnem nasprotju z dopisom tožene stranke tožeči z dne 1.10.2001 (priloga A14), v katerem tožena stranka tožečo stranko obvešča, da izstopa iz članstva v X z.o.o. zaradi "dalj časa trajajočih nevzdržnih finančnih razmer". Da je bila tožena stranka seznanjena z začasno nelikvidnostjo tožeče stranke, to je da je imela težave pri pravočasnem izpolnjevanju zapadlih obveznosti, kot enem izmed pokazateljev slabega ekonomsko finančnega stanja (primerjaj z določilom 5. in 7. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij - Ur. list št 54/99), pa tožena stranka zatrjuje še v pritožbi. Njeno prepričanje, da neredna plačila niso znak slabega ekonomsko finančnega stanja so zmotna, saj prej citirani zakon temelji na načelu likvidnega in solventnega poslovanja in predpisuje ukrepe, ki jih mora uprava oziroma v primeru zadruge upravni odbor oziroma predsednik zadruge izvesti, če pride do poslovanja v nasprotju s poslovnofinančnimi načeli.

Iz prej navedenega ni mogoče pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje v celoti svojo dokazno oceno o subjektivnem elementu izpodbojnosti oprlo na zaslišano pričo J., računovodkinjo pri tožeči stranki. Na podlagi izjave zaslišane priče je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo članom zadruge na občnem zboru dne 14.6.2001, ki se ga je udeležil tudi toženec pojasnjeno, da je tožeča stranka v slabem likvidnostnem položaju, ker terjatve za večja opravljena dela niso bile poravnane. Priči je tudi verjelo, da je toženi stranki povedala glede blokade žiro računa. Sicer pa je tudi zaslišani bivši direktor tožeče stranke izpovedal, da se je o finančnih zadevah s tožencem pogovarjala J., ki je imela za to tudi ustrezna pooblastila. Da bi toženec moral vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje pa je sklepalo tudi na podlagi dejstva, da je upnik Q d.o.o. zoper tožečo stranko vložil predlog za začetek stečajnega postopka že 6.8.2001, s čimer bi se toženec lahko seznanil, če bi vpogledal v javno dostopne podatke sodnega registra. Izpoved priče R., da je bilo njemu in toženi stranki povedano, da samo trenutno ni denarja za plačilo pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neprepričljivo glede na dejstvo, da je bil žiro račun dolžnika blokiran od 7.9.2001, asignacijska pogodba pa je bila sklenjena 29.10.2001. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno presodilo izpoved J.. Sicer pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati izjave priče, da ji je bilo prepovedano, da razširja informacije glede pridobivanja novih poslov, velikih reprezentančnih stroškov v preteklih letih in o uporabi službenih vozil, ker v tem delu izjava ni v nasprotju z izpovedjo glede odločilnega dejstva, to pa je, da je toženi stranki "vsekakor povedala, da imamo blokiran žiro račun in da situacijo g. B. rešuje". Tudi pritožbena smiselna trditev, da je sodišče prve stopnje prestrogo pri presoji možnosti vedenja glede slabega ekonomsko finančnega stanja dolžnika, je neutemeljena. Tožena stranka je namreč tista, na kateri je dokazno breme, da izpodbije domnevo o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti. Samo če bi tožena stranka dokazala, da je storila vse ukrepe, da se prepriča o ekonomsko finančnem stanju dolžnika pa kljub temu ni mogla ugotoviti, da je to slabo, bi uspela izpodbiti zakonsko domnevo iz 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, sicer pa ne.

Prepričanje pritožnika, da za asignacijo sam ni odgovoren, ni pravno relevantno. Stečajni upravitelj namreč izpodbija dejanje, ki ga je storil dolžnik sam in sicer zato, ker je storjeno v nasprotju z načelom enakopravnega obravnavanja upnikov, ki bi moralo biti zagotovljeno že v obdobju pred stečajem, to je takoj po nastanku nelikvidnosti ali prezadolženosti (primerjaj z določilom 15. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij), pa je bilo kršeno, ker so plačilo svojih zapadlih terjatev dobili le nekateri upniki, drugi pa ne oziroma bodo morali terjatve prijaviti v stečajnem postopku. Dobrovernost pritožnika pa je sama tožeča stranka upoštevala že v zahtevku glede obresti, ki jih zahteva od toženca od vložitve tožbe oz. od 20.8.2002 in ne od dneva, ko je prejela plačilo (primerjaj z določilom 214. člena ZOR).

Iz zgoraj navedenih razlogov uveljavljani pritožbeni razlogi glede subjektivnega elementa izpodbojnosti niso podani. V okviru preizkusa sodbe iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o materialnopravnih zaključkih sodišča prve stopnje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je storjeno dejanje in prejem plačila zapadle terjatve, zaradi začetka stečajnega postopka izpodbojno in je zato pravilno ugotovilo, da je brez učinka nasproti stečajni masi in da mora tožena stranka doseženo korist vrniti (prvi in drugi odstavek 130. člena ZPPSL). Pri tem tudi ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, zato je pitožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker pritožnik, ki je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov, teh ni določno specificiral, čeprav bi jih moral v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP.