Jedro

Tožnica ne zatrjuje nekega konkretnega sedanjega ravnanja prvotoženca s svojim premoženjem v smeri onemogočenja ali precejšnje otežitve izterjave.

Vsak poseg v tujo lastnino je škodljiv za lastnika ker omejuje opravičenja, da s to svojo stvarjo razpolaga, četudi ima lastnik še drugo premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako primarni kot podredni predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, vsebina katere izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

2. Zoper izpodbijani sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je več kot verjetno izkazala, da prvotoženec nima premoženja, iz katerega bi se v primeru uspeha v tem postopku lahko poplačala, saj je predhodno svoj lastniški delež ob sprožitvi prvih sodnih postopkov odtujil, o slednjem pa se sodišče prve stopnje ni izjasnilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poslovni delež prvotoženca je bil prodan za znesek 750.000,00 EUR, prvotoženec tega denarja več nima oziroma ga je nakazal na bančni račun v tujini in se na to premoženje ne bo dalo poseči. Prvotoženec je nezaposlen, prejeti znesek pa predstavlja tudi bruto znesek in bo od njega potrebno plačati še ustrezne davščine. Da je prvotoženec nezaposlen, izhaja iz sodbe Delovnega sodišča v Celju Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018, prvotoženec pa je lastnik zgolj enega osebnega vozila, ki je že predmet začasne odredbe v tem postopku, njegova vrednost pa vsakodnevno pada, veča pa se zahtevek iz naslova uporabnine. Tako vrednost tega vozila ne zadošča niti za zavarovanje celotnega tožbenega zahtevka v tem postopku, knjigovodska vrednost pa je v posledici poteka amortizacijske dobe že sedaj nič. Prvotoženec je stranka v večih sodnih postopkih, v katerih tožnica terja plačilo velikega denarnega zneska. Ker tožnica zahteva primarno vračilo vozila, terjatev po plačilu uporabnine v znesku že preko 100.000,00 EUR ni zavarovan. Sklep sodišča prve stopnje pa o slednjem nima razlogov. Nepravilno je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da tožnik naj ne bi izkazal neznatne škode, prvotoženec bo na račun morebitnega zamika z izvršitvijo pridobil pravico do zakonskih zamudnih obresti, v nasprotju s tem pa bo tožnica v kolikor začasna odredba ne bo izdana, imela zgolj sodbo, ki bo le mrtva črka na papirju, saj je ne bo mogla realizirati. Tožnica tudi ni dolžna rezervirati denarnih sredstev, vsa denarna sredstva, ki so nujno potrebna za tekoče poslovanje in izplačilo, se namenja investicijam. Tožnica z vso skrbnostjo pripravlja ustrezne rezerve za plačila delavcem, gre za cca. 50 zaposlenih in je pričakovati njihovo precejšnje nezadovoljstvo, v kolikor bo morala izpolniti pravnomočno sodbo delovnega sodišča prvotožencu, v posledici česar ji grozi plačilna nezmožnost, kar pa bo privedlo do upora in nasilja delavcev. Predlaga, da višje sodišče ugodi predlogu po izdaji začasne odredbe oziroma podredno sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

5. Za uspeh s predlogom za zavarovanje denarne terjatve mora upnik izkazati verjetnost obsoja terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ)1 in vsaj eno od dodatnih predpostavk iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, med drugim tudi prepoved dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve (3. točka prvega odstavka 271. člena ZIZ).

6. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je terjatev verjetno izkazana. Tožnica z začasno odredbo zahteva, da se organizaciji za plačilni promet prepove, da po nalogu toženca ali kogarkoli drugega izplača denarni znesek terjatve v višini 233.720,66 EUR, kar je prisojeno s sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 775/2018 z dne 28. 2. 2019. V podrednem zahtevku predlaga, da se navedena sredstva odtegnejo (rezervirajo) in se ne nakažejo prvotožencu ali tretjemu. Predmetna tožba v tem postopku je bila vložena 7. 12. 2016, tožnica pa je v predmetni zadevi že tretjič predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

7. Tožnica predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljuje na navedbah in stališčih, ki so bili že povzeti v predhodnem zavrnjenem sklepu sodišča prve stopnje z dne 4. 4. 2019 ter potrjeni s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 390/2019 z dne 28. 5. 2019. Tožnica je tudi v predlogu za izdajo predmetne začasne odredbe navajala, da je prvotoženec odtujil solastniški delež, s čemer dokazuje namen prvotoženca, da prepreči tožnici poplačilo morebitnih terjatev. O slednjem ima sodišče prve stopnje razloge v izpodbijanem sklepu v 21. in 22. točki obrazložitve, zato ne drži, da se sodišče prve stopnje do slednjega ni obrazloženo opredelilo, s tem pa kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Prvotoženec je dejansko razpolagal s svojim premoženjem, vendar zaradi tega še ne obstoji nevarnost, da tožnica svoje terjatve ne bo mogla izterjati oziroma da bo izterjava otežena, saj je prvotoženec s prodajo svojega poslovnega deleža prejel kupnino v višini 750.000,00 EUR, prav tako je lastnik osebnega vozila, četudi je slednje obremenjeno. Zgolj zatrjevanje, da je prvotoženec brezposeln in da je odtujil večji del svojega premoženja, ne zadostuje za izkazovanje obstoja nevarnosti, da bo poplačilo tožnice v predmetnem postopku oteženo. Prav tako podlage za izdajo začasne odredbe ne predstavlja trditev, da bo prvotoženec nakazal sredstva na račun v tujini, saj slednje izvršbe na denarna sredstva ne preprečuje. Nevarnost izpolnitve ne izkazujejo tudi številni drugi odprti postopki, ki jih ima tožnica zoper prvotoženca. Tožnica ne zatrjuje nekega konkretnega sedanjega ravnanja prvotoženca s svojim premoženjem v smeri onemogočenja ali precejšnje otežitve izterjave, kot je že bilo pojasnjeno tožnici, o slednjem pa ima izpodbijani sklep razloge v 22. točki obrazložitve.

9. Tožnica nadalje ni izkazala verjetnosti, da bi prvotoženec s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo, saj je sodna praksa že oblikovala enotno stališče, da je vsak poseg v tujo lastnino škodljiv za lastnika ker omejuje opravičenja, da s to svojo stvarjo razpolaga, četudi ima lastnik še drugo premoženje (VSM I Cp 390/2019 z dne 28. 5. 2019 ,VSL II Cp 1338/2016 z dne 8. 5. 2016).

10. Prvotoženec je upravičen do plačila na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018, s tem pa je očitno edini namen predlagane začasne odredbe onemogočiti prvotožencu izterjavo denarne terjatve na podlagi delovnega spora. Takšno zadržanje izplačila vsekakor pomeni hud poseg v pravice toženca in bo vplivala na njegovo poslovanje oziroma delovanje, s tem pa škoda ni neznatna. Sklicevanje toženke na nezmožnost izplačila plač delavcem, zaradi eventualne realizacije pravnomočne sodbe prvotoženca, začasne odredbe v tem postopku ne opravičuje. Prav tako tožnica terja plačilo solidarno od obeh tožencev, pri tem pa ne navaja, da od drugotoženca ne bo mogla izterjati vtoževanega zneska, s tem pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso kumulativno izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v skladu s 270. člena ZIZ.

11. V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 270. člen ZIZ: (1)Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. (2)Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. (3)Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.