Jedro

Odločilnemu dejstvu, ki ga je razkril dokazni postopek, pritožnik pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval, zato tega tudi v pritožbi ne more storiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da plača tožnici znesek 1.888,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je pritožil toženec smiselno iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3, št. 45/08; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, vse s stroškovno posledico. Povzema obrazložitev sodišča prve stopnje in vztraja, da je bila dogovorjena brezplačna uporaba stanovanja do njegove upokojitve. Ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni verjelo trem pričam, ki so tak dogovor potrdile in ki so potrdile, da je do takega dogovora prišlo 19.12.2001. Poudarja, da ne tožnica, ne priče niso izpovedale, od kdaj naj bi tekel rok dveh let, kot je trdila tožnica, da je bila dogovorjena brezplačna uporaba. Sodišču prve stopnje očita, da tega ni obrazložilo in da je zato sodba „nesklepčna“ in je ni mogoče preizkusiti. Opozarja na dopis pooblaščenca tožeče stranke z dne 19.8.2004, iz katerega je razvidno, da tožnica zahteva plačilo najemnine po 100,00 EUR mesečno od 1.3.2004, kar pa ne dokazuje, da naj bi pravdni stranki sklenili dogovor, ki je podlaga za zahtevek. V nadaljevanju pritožba prikazuje, da upoštevaje izvedene dokaze, zlasti izpoved priče V. K., ni podlage za ugotovitev, da sta bili dogovorjeni dve leti brezplačne uporabe. Če bi bil dogovor treh let, bi obveznost plačila zapadla leto dni kasneje in bi moralo sodišče ugotoviti datum začetka tega roka. Prikazuje, da če je bila „pravica do odkupa vredna 3.000,00 DEM“, bi ob upoštevanju višine najemnine v mesecu marcu 2004, ki je bila po podatkih Stanovanjskega sklada RS. z dne 10.3.2009 37,30 EUR oziroma 74,60 DEM, le-ta zadoščala za štirideset mesečnih najemnin, to je za tri leta in štiri mesece.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in tudi ne sami s sabo v nasprotju, kot trdi toženec. Upoštevaje trditveno podlago strank ni odločilno, ali je bila dogovorjena dve ali triletna brezplačna uporaba stanovanja, in tudi ne, od kdaj se ta rok šteje, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se do teh vprašanj v sodbi ni opredelilo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: da je bil toženec na podlagi odločbe o dodelitvi stanovanja z dne 7.5.1987 imetnik stanovanjske pravice na garsonjeri na naslovu T., J.; da predmetnega stanovanja, ki mu je bil ponujen v odkup, ni mogel odkupiti zaradi statusa tujca; da je ponudbo za odkup 9.5.2001, na podlagi katere je tožnica garsonjero odkupila, toženec prejel 10.5.2001 in je veljala 60 dni; da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena 21.1.2002 (priloga spisa C5); da je bilo dogovorjeno, da toženec v stanovanju lahko brezplačno prebiva do 1.3.2004, to je dve leti; da ni bila dogovorjena višina najemnine in da tudi ni bilo dogovorjeno, ali je toženec dolžan po poteku brezplačne uporabe stanovanja plačevati profitno ali neprofitno najemnino, zavzelo stališče, da je toženec od 1.3.2004 tožeči stranki dolžan plačevati neprofitno najemnino in je v tem obsegu tožbenemu zahtevku tudi ugodilo.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo med strankama sporno, ali lahko toženec uporablja stanovanje brezplačno do 1.3.2004, kot je trdila tožnica, ali pa ga lahko brezplačno uporablja do svoje upokojitve, kot je trdil toženec. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici in za odločitev navedlo prepričljive razloge. Toženec v pritožbi sicer vztraja, da je bila dogovorjena brezplačna uporaba stanovanja do upokojitve, vendar pa obrazloženo razlogom sodišča prve stopnje ne nasprotuje. Ugotavlja sicer, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričam, ki so potrdile, da je bil dogovor tak, kot je trdil on, in da je do njega prišlo 19.12.2001, ne trdi pa več, da izjave o odstopu predkupne pravice tretji osebi (priloga spisa C2), na podlagi katere je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj tožencu ne verjame, ni podpisal 9.7.2001. Tožnica je v tožbi trdila le, da je bilo dogovorjeno, da toženec plačuje najemnino od 1.3.2004, čemur toženec ni oporekal, ker je zatrjeval drugačen dogovor (brezplačno uporabo stanovanja do upokojitve). Sodišče prve stopnje, ki je verjelo tožnici, in ne tožencu, se zato z vprašanjem, kdaj je nastopila toženčeva obveznost za plačilo, ni bilo treba ukvarjati. Tožnica v trditveni podlagi tožbe ni opredelila, koliko časa lahko toženec stanovanje brezplačno uporablja in je šele dokazni postopek razkril, da je bilo dogovorjeno, da ga lahko brezplačno uporablja dve leti, čemur toženec v pritožbi prvič nasprotuje. Tožnica je namreč za dejstvo, da je toženec lahko brezplačno v stanovanju dve leti, računano od sklenitve kupoprodajne pogodbe dalje, povedala šele ob zaslišanju. Niti tožnica niti toženec v trditveni podlagi v postopku pred sodiščem prve stopnje nista navajala, da bi bilo trajanje dogovorjene brezplačne uporabe vezano na dejstvo, da se je „pravica odkupa stanovanja prodajala za 3.000,00 DEM“ kot toženec prvič trdi v pritožbi.

Pritožbeno zatrjevanje in dokazovanje, da bi upoštevaje izveden dokazni postopek bil upravičen brezplačno uporabljati stanovanje najmanj tri leta ali več, ob dejstvu, da je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje vztrajal, da je upravičen brezplačno uporabljati stanovanje do upokojitve pri čemer vztraja še v pritožbi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Toženec v pritožbi ne pojasni (ne navaja nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde tega ni trdil že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nedopustno pritožbeno novoto predstavlja tudi prikazovanje, da bi najemnina, kakršno je priznalo sodišče prve stopnje, zadoščala, upoštevaje „prodano pravico odkupa za 3.000,00 DEM“ za štirideset mesečnih najemnin, to je za tri leta in štiri mesece brezplačnega bivanja.

Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina dopisa 19.8.2004, na katerega se sklicuje toženec, govori v prid ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila od 1.3.2004. Tudi dejstvo, da je tožnica kupoprodajno pogodbo sklenila 21.1.2002, ne nudi podlage za pritožbeno stališče, da bi bila dogovorjena vsaj triletna brezplačna uporaba stanovanja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.