Jedro

Izvedba del v varovalnem pasu državne ceste se ne presoja zgolj po določbi 78. člena ZCes-1 ampak je treba upoštevati tudi druga določila ZCes-1, med drugim tudi določbo 66. člena, ki določa širino varovalnega pasu in od Direkcije za infrastrukturo zahteva presojo tudi iz vidika varovanja državne ceste.

Predvidena objekta za oglaševanje bi bila postavljena v nasprotju s predpisi, tožeča stranka pa ugotovljeni razdalji ne oporeka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožeče stranke za izdajo soglasja za postavitev dveh trostranskih objektov za oglaševanje v varovalnem pasu regionalne ceste ... reda št. ... na odseku ... v km 3,255 na desni strani v smeri stacionaža državne ceste na parc. št. ... k.o. ... in v km 3,305 na desni strani v smeri stacionaže državne ceste na parc. št. ... k.o. .... V obrazložitvi odločbe navaja, da se lokaciji obeh objektov nahajata v naselju in varovalnem pasu državne ceste. Nadalje se sklicuje na 78. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki dopušča postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste znotraj naselja, vendar pa ti objekti ne smejo biti postavljeni v območju preglednega polja, pregledne berme in preglednostnega prostora ter v območju vzdolž ceste, ki je predpisana za postavitev prometne signalizacije. Predmetni objekti za obveščanje in oglaševanje posegajo v varovalni pas državne ceste, kjer je v skladu s 66. členom ZCes-1 raba prostora omejena. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na Pravilnik o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik), ki se na podlagi prehodne določbe 125. člena ZCes-1 še vedno uporablja, v kolikor ni v nasprotju z ZCes-1. Tretji odstavek 56. člena Pravilnika pa določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 metrov od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 metrov pred oziroma 50 metrov za kanaliziranim križiščem. Iz predloženega elaborata je razvidno, da bi stala objekta 20 metrov in 70 metrom pred kanaliziranim križiščem oziroma krožnim križiščem z najmanjšim odmikom 2 metra od zunanjega roba pločnika. Iz navedenega razloga postavitev teh objektov ni dovoljena, zaradi česar je bila izdana zavrnilna odločba.

2. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sklicevanje na Pravilnik neutemeljeno, saj je bila vloga za izdajo soglasja vložena potem, ko je Pravilnik že prenehal veljati. V 125. členu ZCes-1 je sicer določeno, da se lahko uporablja še naprej, če ni v nasprotju z ZCes-1, le-ta pa je v nasprotju z navedenim zakonom, saj omejuje možnost postavljanja objektov obveščanja in oglaševanja. Iz določb 78. člena ZCes-1 izhaja, da postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje znotraj naselij ni omejeno, vendar morajo biti določene predpostavke izpolnjene. S tem ko Pravilnik v 56. členu določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 metrov od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 metrov pred oziroma 50 metrov za kanaliziranim križiščem, neutemeljeno oži določbe ZCes-1, ki pa kot podzakonski akt ne more in ne sme biti v nasprotju z zakonom. Poleg tega je uporaba Pravilnika sporna tudi, če bi šteli, da Pravilnik na podlagi določb 125. člena ZCes-1 še vedno velja. Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje sploh ni določal. Torej zakonske podlage za izdajo podzakonskega akta sploh ni bilo. Postavitev objektov namreč opredeljuje Zakon o graditvi objektov in Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost ter Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. Takšnemu pravnemu naziranju sledi tudi pravno mnenje A. fakultete Univerze B.. Iz elaborata, ki je bil predložen, izhaja, da lokacija ne posega v pregledno polje. Poleg tega je cilj oglaševanja informiranje in ozaveščanje potrošnikov o produktih in storitvah in s tem povečanje prodaje, tržnega deleža in izboljšanje ugleda določenega podjetja. Ne pomeni nujno, da so ciljna skupina reklamnih panojev zgolj vozniki, ampak je informiranje namenjeno vsem, med drugim tudi sovoznikom in sopotnikom oziroma potnikom javnega prometa. S tem v zvezi prilaga tožeča stranka kot dokaz strokovno mnenje prof. C.C.. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje organu prve stopnje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZCes-1 v petem odstavku 78. člena določa, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestil iz 1. in 2. alineje drugega odstavka tega člena, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije. V 125. členu ZCes-1 je določeno, da Pravilnik o projektiranju cest z dnem uveljavitvijo tega zakona preneha veljati, vendar pa se uporablja še naprej v kolikor ni v nasprotju s tem zakonom. Pravilnik, ki se na podlagi 125. člena ZCes-1 torej še vedno uporablja, pa v tretjem odstavku 56. člena določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 metrov od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 metrov pred oziroma 50 metrov za kanaliziranim križiščem.

7. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da bi predmetna objekta za oglaševanje stala 20 metrov in 70 metrov pred kanaliziranim križiščem oziroma krožnim križiščem, kjer je vodenje prometa urejeno s prometnim tokom in horizontalno signalizacijo, z najmanjšim odmikom 2 metra od zunanjega roba pločnika, saj tožeča stranka tem ugotovitvam ne oporeka, pač pa uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Glede na določilo 56. člena ZCes-1 je po presoji sodišča odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da postavljanje objektov za oglaševanje ob državnih cestah znotraj naselja ni omejeno. Iz določbe 66. člena ZCes-1 izhaja, da je raba prostora v varovalnem pasu ceste omejena in da je vsakršna gradnja in rekonstrukcija objektov v tem območju dovoljena le s soglasjem direkcije za infrastrukturo, ki mora pri izdaji soglasja upoštevati, da s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, širitve cest zaradi prihodnjega razvoja prometa in sam videz ceste.

8. Glede na zgoraj navedeno se izvedba del v varovalnem pasu državne ceste ne presoja zgolj po določbi 78. člena ZCes-1 ampak je treba upoštevati tudi druga določila ZCes-1, med drugim tudi določbo 66. člena, ki določa širino varovalnega pasu in od Direkcije za infrastrukturo zahteva presojo tudi iz vidika varovanja državne ceste.

9. Določba 56. člena Pravilnika po mnenju sodišča v ničemer ne širi določb in ne presega namena ZCes-1, zato se tudi po mnenju sodišča na podlagi prehodne določbe 125. člena ZCes-1 uporablja Pravilnik tudi po uveljavitvi novega zakona. V tretjem odstavku 56. člena Pravilnika določen pogoj oddaljenosti objektov za oglaševanje od križišča pomeni zgolj konkretizacijo zakonskih določb ZCes-1, katerih končni cilj je zagotovitev prometne varnosti, da pozornost voznika zaradi oglaševalnih površin ne bi bila motena oziroma odvrnjena.

10. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim ugovorom, da v ZJC ni bilo pravne podlage za urejanje področja oglaševanja ob državnih cestah s podzakonskim predpisom. Pravilnik je bil sprejet na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZJC, ki je določal, da minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za notranje zadeve, in ministrom, pristojnim za področje graditve objektov, izda predpis o projektiranju javnih cest in njihovih elementov s stališča zagotavljanja prometne varnosti in ekonomičnosti njihove graditve in vzdrževanja. Pravilnik pa je bil med drugim namenjen tudi zagotavljanju prometne varnosti in predpisovanje, v kolikšni razdalji od križišča so lahko oddaljeni objekti za oglaševanje, je nedvomno v interesu prometne varnosti. Pravilnik se torej na podlagi 125. člena ZCes-1 uporablja, pa tudi na podlagi ZJC je minister za promet imel pravno podlago, da ga je izdal. Iz navedenega razloga sodišče ne sledi pravnemu mnenju A. fakultete Univerze B., na katerega se sklicuje tožeča stranka.

11. Sodišče še pojasnjuje, da je podobna stališča zavzelo tudi v povsem primerljivi zadevi v sodbi št. I U 2816/2017-8 z dne 27. 2. 2018, kjer je šlo za upravni spor med istima strankama, prav tako zaradi soglasja k postavitvi objekta.

12. V zvezi s tožbenimi navedbami, češ da oglaševanje ni namenjeno zgolj voznikom, ampak tudi sopotnikom in udeležencem javnega prometa, pa sodišče navaja, da ne glede na to, komu vse je oglaševanje namenjeno, to ne more spremeniti dejstva, da bi bila predvidena objekta za oglaševanje postavljena v nasprotju s predpisi, konkretno z določilom 56. člena Pravilnika, tožeča stranka pa ugotovljeni razdalji, kot je bilo že rečeno, ne oporeka.

13. Ker je izpodbijana odločba pravilna, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki pa med strankama niso sporna. V takem primeru pa ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko o zadevi odloči tudi brez glavne obravnave. Posledično temu sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, saj so dejanske okoliščine konkretnega primera nesporne, tožeča stranka pa tudi ni pojasnila, katere trditve, ki so pravno relevantne za odločitev, naj bi se z zaslišanjem ugotovile.

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.