Jedro

Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je.

Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je naknadno, že po vložitvi (sklepčne) tožbe, dolžna ponuditi tožeča stranka, se navezuje na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka in pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (to je točki III in IV izreka) potrdi.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom: I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 190567/2013 z dne 29. 11. 2013 v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev v višini 855,56 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 do prenehanja obveznosti in v višini 100,00 EUR ter postopek v tem delu ustavilo; II.) odločilo, da isti sklep ostane v veljavi za znesek 356,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 do prenehanja obveznosti in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 100,00 EUR od 13. 11. 2013 do 7. 5. 2014; III) odločilo, da se sklep razveljavi a) za znesek 2.043,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 do prenehanja obveznosti in za zakonske zamudne obresti od zneska 100,00 EUR za čas od 8. 5. 2014 dalje in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne zavrne in b) za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR; IV.) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 141,05 EUR stroškov postopka.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Izpodbija odločitev v III. in IV. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Poudarja, da se je tožena stranka s tem, ko je sprejela pravila in s tem, ko je začela uporabljati kreditno kartico, strinjala s pogoji uporabe kartice ter z višino zamudnih obresti in stroškov. Zavrnila ni nobenega računa in jih je tudi poravnavala pod pogoji kot je bilo dogovorjeno. Zamudne obresti so razvidne iz glave vsakega računa. Opozarja na sodbo III Ips 108/97. Tožena stranka tudi nobenega od vtoževanih računov ni zavrnila, grajala ali zahtevala pojasnil glede obračunavanja zamudnih obresti. Tožena stranka je račune delno celo plačala. Tega ne bi storila, če se z višino dolga ne bi strinjala. Ugovor glede obresti in stroškov v teku postopka je zato neutemeljen. Je tudi pavšalen in nekonkretiziran. Morala bi povedati, katerim stroškom in obrestim nasprotuje ter do katere višine obresti. Dokler ni konkretnega ugovora, je račun dokaz o višini terjatve in obstoju temeljnega razmerja. Tožeča stranka je z računi in pravili dokazala tako temelj kot višino terjatve.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva, saj je samo ugotavljalo, katerim stroškom in obrestim naj bi ugovarjala tožena stranka ter samo seštelo zneske, ki naj bi predstavljali obročne nakupe. Ni naloga sodišča, da namesto tožene stranke ugotavlja in opredeljuje, katere zneske dolguje tožeči stranki, da se opredeljuje glede stroškov in obresti, glede katerih se tožena stranka ni opredeljevala. Takšno ravnanje sodišča je nesprejemljivo in nerazumljivo, saj je tožeča stranka svoj zahtevek opredelila s priloženimi računi, ki vsebujejo natančno specifikacijo višine dolga in jim tožena stranka nikoli ni ugovarjala.

Sodišče prve stopnje je premalo kritično presojalo listinske dokaze, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb ZPP po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena. Sodbe ima pomanjkljivosti in je ni mogoče preizkusiti. Glede odločilnih dejstev (računi, splošni pogoji) obstaja nasprotje med razlogi sodbe ter listinami in navedbami strank, saj bi pravilno upoštevanje listin pripeljalo do drugačnega zaključka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

6. Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Tej zahtevi pritožnica z nerazumljivo trditvijo o nasprotju med računi in splošnimi pogoji (kar označi za dejstvo, čeprav gre za dokaze) in listinami (ki jih ne konkretizira) in navedbami (ki niso dokaz) ni zadostila. Pritožbeno sodišče se zato do tega očitka podrobneje ne opredeljuje.

7. Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je naknadno, že po vložitvi (sklepčne) tožbe, dolžna ponuditi tožeča stranka (kar je bil tudi razlog za delno zavrnitev zahtevka), se navezuje na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka in pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

V konkretnem primeru je tožena stranka delu zahtevka, ki se nanaša na obresti in stroške, ugovarjala in opozorila, da tožeča stranka ni pojasnila, kako so bili obračunani stroški, niti ni predložila cenika, na podlagi katerega naj bi se določili stroški opominov. Navedla je še, da ni jasno, zakaj naj bi zamudne obresti tekle od 13. 11. 2013. Obračuna obresti tudi ne more preveriti. Opozorila je, da med navedbami tožeče stranke in njenimi listinami obstaja neskladje, saj iz pravil izhaja, da mora imetnik plačati zamudne obresti, iz predloženih dokumentov pa je razvidno, da so obračunane pogodbene obresti.

Zaradi takšnega ugovora, ki je bil glede na skope tožbene navedbe(1) dovolj konkretiziran, je trditveno in dokazno breme prešlo nazaj na tožečo stranko. Ta bi morala, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (točka 19 izpodbijane sodbe), navesti, katere obresti in katere stroške zahteva, kako jih je obračunala (od kdaj do kdaj, po kateri obrestni meri in od katerih glavnic, katere stroške in po katerih cenikih). Šele takšne dodatne navedbe bi toženi stranki omogočile, da bi svoje ugovore tudi sama lahko konkretizirala, sodišču pa (po izvedenem dokaznem postopku) presojo utemeljenosti tega dela zahtevka. Ker tožeča stranka, čeprav je bila na pomanjkljive trditve opozorjena(2), takšne dodatne trditvene podlage ni ponudila(3), je sodišče odločilo pravilno, ko je v tem delu zahtevek zavrnilo.

8. Ker tožeča stranka v svojih trditvah ni opredelila, kolikšen znesek zahteva iz naslova plačila blaga, storitev ter dvigov na bankomatih, koliko pa iz naslova obresti ter stroškov, je sodišče prve stopnje s tem, ko je to samo ugotovilo(4), res kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Vendar pa je v obravnavanem primeru kršitev pritožnici v korist. Glede na to, da tožeča stranka vtoževanega zneska ni ustrezno razmejila(5), bi, ob strogi vezanosti na ponujeno trditveno podlago, moralo sodišče prve stopnje zahtevek zavrniti v celoti. Ker pa pritožbeno sodišče ne sme posegati v tisti del sodbe, ki s pritožbo ni izpodbijan (prvi odstavek 350. člena ZPP), sodbe pa tudi sicer ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila le ona (359. člen ZPP), v odločitev ni posegalo.

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da na odločitev ne more vplivati okoliščina, da je tožena stranka kartico uporabljala, da pred vložitvijo tožbe(6) računom ni ugovarjala, niti dejstvo, da jih je delno plačala. Pravice, da vtoževani terjatvi v pravdi delno ali v celoti ugovarja, s tem ni izgubila. Ta okoliščina pa seveda ne vpliva niti na (že zgoraj pojasnjeni) obseg trditvenega bremena tožeče stranke.

10. Končno je neutemeljeno tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 108/1997, saj se dejansko stanje v tej zadevi v bistvenem razlikuje od predmetne zadeve.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so toženi stranki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka je v pogledu spornega dela zahtevka navedla le to, da so obresti zajete v zahtevku, da so obračunane po 9. členu Pravil za osebno kartico, ki določa, da je imetnik dolžan v primeru zamude plačati pogodbene zamudne obresti in da tožena stranka dolguje tudi zakonske zamudne obresti od 13. 11. 2013 zato, ker je bil IOP obrazec izdan 12. 11. 2013. Glede stroškov, ki jih je zahtevala, so navedbe popolnoma izostale.

Op. št. (2): Več o tem v razlogih pod točko 21 izpodbijane sodbe.

Op. št. (3): Ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v zadostno specificiranost računov, pojasnjuje, da predloženi dokazi manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga tožbe in kaj so dokazi, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo.

Op. št. (4): Sodišče je na podlagi specifikacije v računih seštelo stroške obrokov, nakupov in dvige na bankomatu.

Op. št. (5): Ker je tožena stranka vsebinsko ugovarjala le stroškom in obrestim, bi tožeča stranka, ob ustrezno skrbnem ravnanju, ki se pričakuje od stranke, ki jo zastopa kvalificiran pooblaščenec (ne da bi jo sodišče na to še posebej opozarjalo), morala računati na možnost, da bo ugodeno le delu zahtevka, ki ni bil sporen. Pojasniti bi zato morala, kolikšen znesek zahteva po posameznih postavkah.

Op. št. (6): Predlog za izvršbo se šteje za tožbo (62. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju)